Jedro

Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnica svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožničin položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in ji razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči. V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani I. točki izreka razveljavi ter tožba v delu, ki se nanaša na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 16. 1. 2013 in št. ... z dne 27. 8. 2012, zavrže; - v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da trpi tožnica sama svoje stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 1. 2013 in št. ... z dne 27. 8. 2012. Ugotovilo je, da znaša družinska pokojnina od 1. 6. 2012 dalje 1.237,35 EUR na mesec (I. točka izreka). V delu, ko je tožnica uveljavljala izplačilo zakonskih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter naložilo toženki, da tožnici povrne stroške postopka v višini 124,02 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper odločitev v I. in III. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Mnenja je, da je sodišče neutemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi z dne 16. 1. 2013 in 27. 8. 2012, saj je s tem kršilo 81. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami - v nadaljevanju: ZDSS-1). Meni, da je ravno odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 odločitev zaradi katerih odprava odločb ni potrebna. Toženka je tako izpodbijani odločbi kot odločbo z dne 24. 6. 2013 izdala zaradi napotkov ustavnega sodišča. To je namreč v sklepu z dne 12. 7. 2012 opr. št. U-I-162/12-5 zavzelo stališče, da določba 143. člena ZUJF ne učinkuje neposredno in da je potrebno drugačno določitev višine pokojnine za vsako konkretno osebo ugotoviti z upravno odločbo. V posledici tega je toženka izdala 27. 8. 2012 ugotovitvene odločbe, kakršno izpodbija tudi tožnica. Prav tako je toženka 24. 6. 2013 izdala odločbo na podlagi odločitve ustavnega sodišča z dne 14. 3. 2013, saj je bilo izrecno naloženo da vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov iz 1. in 2. točke izreka navedene ustavne odločbe, brez odlašanja izda nove odločbe. Razlog za takšen napotek Ustavnega sodišča pa ni bil v varstvu tistih upravičencev do pokojnin, na katere se je nanašal 143. člen ZUJF in ki so vložili tožbe, saj bi bilo le-tem varstvo pravic zagotovljeno v sodnem postopku, ampak v varstvu tudi tistih, ki tožb niso vložili. Da pa bi bila zagotovljena enako obravnava tako enih kot drugih je bilo toženki naloženo, da vsem izda nove odločbe. Ustavno sodišče je tako že samo v celoti saniralo posledice, ki so jih imele odločbe izdane na podlagi 143. člena ZUJF. Višino razlik je kasneje uredil Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013 - v nadaljevanju: ZOPRZUJF). Toženka je zato v odločbah z dne 24. 6. 2013 lahko zgolj ugotovila višino pokojnine, ki se posamezniku izplačuje od objave odločbe Ustavnega sodišča RS dalje. Vsem upravičencem je že aprila 2013 izplačala pokojnino v višini iz maja 2012. Izpodbijane odločbe so tako že z odločbo Ustavnega sodišča RS izgubile kakršenkoli učinek. Pravno razmerje med strankama, ki je izviralo iz določb razveljavljenega 143. člena ZUJF je bilo v celoti urejeno nato s pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013. Ta učinkuje tudi za nazaj, saj je toženka s to odločbo pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF v celoti sanirala in je tožnici priznana izplačilu razlik za celotno obdobje od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013. V tem socialnem sporu izpodbijani odločbi in pravnomočna odločba z dne 24. 6. 2013 urejata isto razmerje in ne moreta učinkovati istočasno, pri čemer pa izpodbijanih odločb ni potrebno odpraviti, saj je odločba z dne 24. 6. 2013, kot kasnejša odločba, nedvomno razveljavlja učinke prej izdanih odločb. Toženka meni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti, torej tudi glede odprave odločb zavrniti, saj za tožnico izpodbijani odločbi ne moreta imeti nobenih (negativnih) posledic več, posledično pa v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1, drugače odločiti tudi o stroških postopka. Tožnica v pravdni ni delno uspela. Zgolj odpravo odločb ne more šteti kot uspeh oziroma delni uspeh v pravdi. Nadalje pritožba meni, da je pravni interes tožnice sicer obstajal v času vložitve tožbe, vendar je prenehal s pravnomočnostjo odločbe toženke z dne 24. 6. 2013 in v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (4. 12. 2014) ni več obstajal in bi moralo prvostopenjsko sodišče njeno tožbo zavreči skladno z določbo prvega odstavka 274. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe prvostopenjskega sodišča v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena, saj je bilo v predmetni zadevi odločeno v zadevi o kateri je bilo že pravnomočno odločeno tako, da bi moralo sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb zavreči. V posledici navedenega je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo o stroških postopka, saj tožnica v sporu ni uspela in ji v posledici tega, ob upoštevanju 154. člena ZPP, ne gredo stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom ZDSS-1 preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 1. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper ugotovitveno odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 8. 2012. Z ugotovitveno odločbo je bila tožnici družinska pokojnina na podlagi 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 - v nadaljevanju: ZUJF) s 1. 6. 2012 usklajena tako, da se je zmanjšala za 203,78 EUR in znašala od 1. 6. 2012 dalje 1.033,57 EUR na mesec.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje, ki izhaja tudi iz listin v sodnem spisu. Tožnici je bila s pravnomočno odločbo toženke št. ... z dne 7. 6. 2011 priznana pravica do vdovske pokojnine od 1. 5. 2011 dalje. Pokojnina je za mesec maj 2012 znašala 1.237,35 EUR. Z dnem 31. 5. 2012 je začel veljati Zakon o uravnoteženje javnih financ - ZUJF, ki je v 143. členu določal, da se morajo pokojnine, ki na dan 30. 5. 2012 presegajo 622,00 EUR, s 1. junijem 2012 uskladiti tako, da se zmanjšajo za različne zneske, če so te pokojnine tudi obveznost državnega proračuna. Tožnici se je tako, z ugotovitveno odločbo toženke z dne 27. 8. 2012, pokojnina zmanjšala za 203,78 EUR in je od 1. 6. 2000 dalje znašala 1.033,57 EUR. Tožnica se z ugotovitveno odločbo ni strinjala in je zoper njo vložila pritožbo. O pritožbi je toženka odločila z dokončno odločbo z dne 16. 1. 2013. Z njo je pritožbo zavrnila. Tožnica je zoper dokončno odločbo vložila tožbo v kateri je zahtevala odpravo obeh navedenih odločb, nadalje, da njena pokojnina še naprej znaša 1.237,35 EUR in, da je toženka dolžna tožnici izplačati neplačan del pokojnine v znesku 203,78 EUR od vključno 27. 8. 2012 dalje za vsak mesec, ko je bilo to plačilo odtegnjeno ter povrniti stroške postopka po odmeri sodišča. S pripravljalno vlogo z dne 25. 3. 2014 je zahtevala, da se tožena stranka zaveže tudi k plačilu zakonskih zamudnih obresti. Prvostopenjsko sodišče je odločilo ob soglasju strank izven glavne obravnave.

Drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF so vplivali na tiste pokojninske prejemke, ki so bili višji od 622,00 EUR in za plačilo, katerih RS v skladu s prvim odstavkom 232. člena ZPIZ-1 zagotavlja sredstva iz državnega proračuna, ker so bile pravice priznane ali odmerjene pod posebnimi pogoji.

Po sprejetju ZUJF je toženec zavarovance, katerim je znižal pokojninske prejemke, z dopisom obvestil, da se jim na podlagi 143. člena ZUJF pokojnina zniža z veljavnostjo od prvega dne naslednjega meseca po uveljavitvi ZUJF. Ustavno sodišče RS je v obrazložitvi sklepa U-I-162/2012 z dne 12. 7. 2012 navedlo, da mora odločanje o izpolnjevanju pogoja za pridobitev pokojnine in njeni odmeri, biti v predpisanem postopku, z upravno odločbo, in zato mora pristojni organ ob ustavnoskladni razlagi ZUJF, na njegovi podlagi, višino pokojnine določiti z upravno odločbo.

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF. Toženki je naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila odmerjena pokojnina na podlagi razveljavljenih odločb, izda nove odločbe o odmeri pokojnine, upoštevaje ureditev, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF. Pri tem je Ustavno sodišče RS navedlo, da tako opredeljeni način izvršitve zakonodajalcu ne preprečuje, da zakonsko uredi odpravo posledic razveljavljene ureditve za nazaj.

Zakonodajalec je na podlagi zgoraj navedenega sprejel ZOPRZUJF. Za vse uživalce pokojnin, ki so bile usklajene po določbah razveljavljenega drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF se je določil način odprave posledic razveljavitve navedenih določb ter roki in način poračuna razlike in sicer na takšen način, da se vsem uživalcem pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb, usklajenih po določbah drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF, izplača razlika med zneskom pokojnin, ki bi jim pripadal za posamezni mesec brez uskladitve po ZUJF in zneski pokojnin, usklajenih po ZUJF za obdobje do 22. 3. 2014 oziroma do 31. 12. 2012 za dele pokojnin, z upoštevanjem obdobij pokojninske dobe do 31. 3. 1992 pri nosilcih zavarovanja v drugih republikah nekdanje SFRJ. Na takšen način se je opravil poračun tudi uživalcem pokojnin, usklajenih po razveljavljenih določbah ZUJF, za katere obstaja obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča RS. Tem uživalcem Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije izplača razliko v dveh obrokih in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junija 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Zavod je dolžan uživalcem izdati odločbe najpozneje do konca junija 2013. Ta odločba se šteje za odločbo, s katero je ta organ ugodil pritožbi uživalca za izplačilo pokojnine brez uskladitve po ZUJF, če o njej še ni odločil. Tožnici je toženka 24. 6. 2013 pod št. ... izdala odločbo, s katero je odločila glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in v skladu z določbami ZOPRZUJF. Pripadajočo razliko pa tožnici tudi izplačala. Pokojnina od 23. 3. 2013 ponovno znaša 1.238,58 EUR, 20 % višine pripadajočega zneska razlike je bil izplačan z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, 80 % pripadajočega zneska razlike pa pri izplačilu pokojnine za mesec maj 2014. Navedena odločba je po navedbah toženke, katerim tožnica ne ugovarja, postala pravnomočna.

Pritožbeno sodišče je do sedaj odločalo že v več podobnih zadevah, v okviru katerih so tožeče stranke zahtevale odpravo dokončnih odločb o znižanju pokojnine ter plačilo zakonitih zamudnih obresti. Zadeve je rešilo tako, da je pritožbi toženke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odločb zavrglo, zahtevke glede plačila zakonskih zamudnih obresti pa zavrnilo. Menilo je, da si tožniki po pravnomočnosti odločb z dne 24. 6. 2013 ne morejo več izboljšati svojega pravnega položaja v sporu, kajti toženka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se izplača pripadajoča razlika za nazaj (v skladu z ZOPRZUJF) in je to razliko tudi že izplačala. Če bi tožeče stranke menile, da je način izvršitve plačila nastalih razlik pokojnin, ki so nastale z zmanjšanjem pokojnin, na podlagi ugotovitvene odločbe, napačen, bi morale zoper odločbo z dne 24. 6. 2013 vložiti pritožbo, kakor so bile pravilno poučene v pouku o pravnem sredstvu. Samo odprava izpodbijanih odločb sama po sebi ne bi v ničemer izboljšala pravnega položaja tožečih strank. Menilo je, da pritožba utemeljeno, v zvezi s pravnomočno odločbo toženca, očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Tudi v danem primeru pritožbeno sodišče meni, da toženka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo toženke z dne 24. 6. 2013. Toženka je z odločbo z dne 24. 6. 2013 v celoti sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj. Tožnica se je strinjala, da se nastala razlika izplača v dveh obrokih in brezobrestno, kakor to navaja toženka v svoji pritožbi.

Pritožbeno sodišče šteje, da ZOPRZUJF velja za nazaj, tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbe zoper dokončno odločbo o znižanju pokojnine. Navedeno po mnenju pritožbenega sodišča izhaja iz 3. člena ZOPRZUJF, ki izrecno določa, da: „Tudi uživalcem pokojnin, usklajenih po razveljavljenih določbah ZUJF, za katere obstaja obveznost poračuna razlike po odločbi Ustavnega sodišča RS, se poračun opravi na način, določen v prejšnjem členu. Navedenim uživalcem in uživalcem po prejšnjem členu, ZPIZ Slovenije (v nadaljnjem besedilu - Zavod) izplača razliko v dveh delih in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnine za mesec junij 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom razlike za mesec maj 2014.“ Zakon je bil sprejet po nujnem postopku. Iz predloga Vlade RS za sprejem zakona z dne 25. 4. 2013, poročila Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide k predlogu zakona z dne 16. 5. 2013 in iz mnenja zakonodajne pravne službe Državnega zbora RS z dne 13. 5. 2013, določno izhaja, da ZOPRZUJF velja tudi za nazaj, tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbe zoper dokončno odločbo in znižane pokojnine, torej tudi v primeru tožnika.

Vsebina spornega predmeta v tem sporu je razvidna iz tožbenega zahtevka. Tožnica v izpodbijanem delu sodbe zahteva, da se odpravita odločbi toženke, s katerima se je pokojninska dajatev znižala in izplačevanje pokojnine, priznane in odmerjene s pravnomočno odločbo ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zmanjšanih zneskov pokojnin.

Vsebina spornega zahtevka je pomembna zaradi zatrjevanja toženke, da je bil zahtevek izpolnjen z izdajo odločbe z dne 24. 6. 2013 oziroma, da je ZOPRZUJF odpravil vse posledice razveljavite ZUJF-a. Pritožbeno sodišče meni, da je zakonodajalec s sprejetjem ZOPRZUJF-a zajel vse prizadete uživalce pokojnin in uredil podlago za izplačilo razlike med zneski pokojnin, ki so točno določenim kategorijam zavarovancem, upokojencem, pripadali pred uveljavitvijo razveljavljenih določb 143. člena ZUJF in zneski pokojnin, ki jih te kategorije prejemajo po odločitvi Ustavnega sodišča RS oziroma po uveljavitvi ZUJF-A. Gre za zelo konkretni predpis, ki je nastal v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013. Ustavno sodišče RS je s svojo odločbo (III. točka izreka) tožencu naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov iz I. in II. točke izreka navedene odločbe, brez odlašanja izda nove odločbe. Obvezno napotilo Ustavnega sodišča RS se nanaša na vse upravičence, tako na tiste, katere odločbe o znižanju pokojnin še niso postale pravnomočne (kot je v tem primeru) kot na upravičence, ki so bili po izdaji odločb pasivni in so odločbe postale pravnomočne. Hkrati je v svoji obrazložitvi Ustavno sodišče RS zapisalo, da takšen način izvršitve ustavne odločbe ne preprečuje zakonodajalcu, da bi tudi za nazaj zakonsko uredil odpravo posledic razveljavljene ureditve. Zakonodajalec je na podlagi navedenega dejanskega stanja sprejel ZOPRZUJF, ki je začel veljati 1. 6. 2013. Toženec je sledil napotilu Ustavnega sodišča RS in ob uporabi določil ZOPRZUJF-a dne 24. 6. 2013 vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF-a izdal odločbe.

Tudi v tem primeru je bila s strani toženke izdana odločba z dne 24. 6. 2013 in z njo se je uredila višina pokojnina in izplačilo pripadajoče razlike pokojnine. Bilo je odločeno koliko znaša starostna pokojnina na dan 23. 3. 2013 in kako se izplača pripadajoča razlika. Zoper navedeno odločbo tožnica ni vložila pritožbe in je ta postala pravnomočna.

Pritožbeno sodišče, na podlagi do sedaj navedenega meni, da je pritožbena navedba, da so bile z odločbo z dne 24. 6. 2013 v celoti sanirane pravne posledice razveljavljenih odločb ZUJF, pravilna.

S pravnomočno odločbo toženke z dne 24. 6. 2013 je bilo odločeno tako o višini pokojnine tožnika, kakor o izplačilu razlike med že izplačanim in pripadajočimi mesečnimi zneski pokojnine, ki se izplačata v dveh obrokih. Po mnenju pritožbenega sodišča je tako toženka z izdano odločbo z dne 24. 6. 2013 odločila o istem sklopu dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek, na katerem temelji tudi tožbeni zahtevek o katerem je sodišče odločilo v I. in II. točki izpodbijane sodbe.

Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo tako, po stališču pritožbenega sodišča, pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz citirane odločbe toženke z dne 24. 6. 2013. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadani odločbi z dne 20. 11. 2012 in 27. 8. 2012, vendar si kljub temu tožnica svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na ničesar. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala.

Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno, bi moralo sodišče prve stopnje, ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb zavreči. V delu, ki se nanaša na plačilo stroškov pa tožbeni zahtevek zavrniti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano 1. točko izreka razveljavilo ter tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb zavrglo, izpodbijano 3. točko pa spremenilo, na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP tako, da je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka, saj v pravdni ni uspela (154. člen ZPP).