Jedro

Odločitev o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ni odvisna od obstoja sklepa o izbiri in pogodbe o zaposlitvi, temveč od ugotovitve obstoja zakonskih primerov, v katerih je mogoče skleniti delovno razmerje za določen čas po 17. členu ZDR/90.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 14.11.2001 in 29.1.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Ugotovilo je, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30.11.2001, temveč še traja, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da jo pozove nazaj na delo in ji od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača plačo, kot bi jo prejemala na delovnem mestu snažilke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico, prizna vse ostale pravice iz delovnega razmerja ter povrne stroške postopka v znesku 148.060 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča dalje do plačila, v osmih dneh. Ugotovilo je, da je bila tožnica do leta 1994 zaposlena pri A., nato na podlagi pogodbe o prevzemu do 31.5.2001 pri P. d.o.o., od 1.6. do 30.11.2001 pa pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ta pogodba je bila sklenjena na podlagi sklepa o izbiri z dne 15.5.2001, iz katerega izhaja, da se delavko sprejme v delovno razmerje zaradi vključevanja v postopek razreševanja zaposlitev presežkov delavcev drugih delodajalcev. To ne drži, saj tožena stranka v takšen postopek ni bila vključena in pred zaposlitvijo tožnice ni sklenila pisnega ali ustnega dogovora o zaposlovanju delavcev družbe P. d.o.o.. Glede na to ni obstajal zakonski razlog za sklenitev delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki za določen čas, v skladu s 17. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), kar je imelo za posledico ugoditev tožbenemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe, da bi morala tožnica izpodbijati sklep o izbiri z dne 15.5.2001. Tožnica je pravočasno zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas in se pri tem v skladu z 80. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot republiški predpis) pravilno obrnila najprej na delodajalca in po zavrnitvi njenega ugovora uveljavljala sodno varstvo. Sprejelo je tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri prejšnjem delodajalcu ni bila določena za trajno presežno delavko, zaradi česar se tožena stranka ni mogla vključiti v postopek razreševanja presežkov delavcev pri drugem delodajalcu, torej zakonski razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (ki ga je tožena stranka navedla v sklepu o izbiri in v pogodbi o zaposlitvi) ni obstajal. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče druge stopnje ni dalo odgovora na bistvene pritožbene navedbe o tem, da prvostopenjski sklep z dne 14.11.2001, ki je le deklaratorne narave, in sklep z dne 29.1.2002, nimata materialnopravnih posledic. To je zlasti pomembno, ker je še vedno ostal v veljavi sklep o izbiri z dne 15.5.2001 in pogodba o zaposlitvi tožnice s toženo stranko za določen čas z dne 1.6.2001. Ne soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da gre za spor o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, saj to ne izhaja iz trditvene podlage zahtevka. Tožnica je v tožbi trdila, da je bila prevzeta k toženi stranki, kar potrjuje tudi vsebina njenega ugovora zoper sklep z dne 14.11.2001. Zato gre le za spor glede prevzema delavca k drugemu delodajalcu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da iz izpovedi prič in tožene stranke izhaja, da je tožnici pri prvotnem delodajalcu prenehalo delovno razmerje, ker je ta družba izgubila delo v A. in je bil to razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev pri P. d.o.o.. Delavci prejšnjega delodajalca, med njimi tudi tožnica, so torej de facto postali presežni delavci. Tožena stranka ugotavlja tudi bistvena nasprotja med razlogi sodbe sodišča prve stopnje in zapisniki o izpovedbah v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Opozarja na določbo 7. in 8. člena ZPP in v zvezi s tem, da pritožbeno sodišče ni ocenilo izvedenih dokazov, na katere je opozorila pritožba, in kar predstavlja revizijski razlog po 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. Kot "materialnopravno napačno" graja stališče sodišča prve in druge stopnje, da tožena stranka ni bila vključena v postopek razreševanja tožnice kot presežne delavke.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizija ne konkretizira nasprotij med razlogi izpodbijane sodbe in zapisniki o izpovedbah v postopku, zaradi česar revizijsko sodišče (upoštevajoč značaj revizije kot izrednega pravnega sredstva in dolžnost revidenta, da obrazloži revizijske razloge) teh ni preverjalo. Nasprotij tudi ni med dejanskim zaključkom, da je družba P. d.o.o., pri kateri je bila tožnica zaposlena pred sklenitvijo delovnega razmerja pri toženi stranki, izgubila delo pri A., in ugotovitvijo, da tožnica pri prejšnjem delodajalcu ni bila opredeljena za presežno delavko ter da se tožena stranka ni vključila v postopek razreševanja presežnih delavcev. Med prvim in ostalima zaključkoma namreč ni neposredne zveze. Predpostavka za vključitev v postopek reševanja presežnih delavcev je obstoj programa pri prejšnjem delodajalcu, ki ga v konkretni zadevi ni. Tožena stranka tudi ni dokazala sporazuma med njo in prejšnjim delodajalcem o prevzemu tožnice. Tej je pri prejšnjem delodajalcu prenehalo delovno razmerje sporazumno.

Neutemeljene so revizijske navedbe, da v tem sporu sploh ne gre za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožnica je že v ugovoru zoper ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 14.11.2001 med drugim navedla, da iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je bila sprejeta v delovno razmerje zaradi vključevanja v postopek razreševanja zaposlitve presežnih delavcev, vendar s tem ni bila seznanjena. Tožena stranka je v sklepu z dne 29.1.2002 navedla, da s tožnico ni mogla skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas, torej je bilo jasno, da je prav to bistvo spora. Tožnica je nato v tožbi navedla, da ji je bilo rečeno, da dokumentacija o vključitvi tožene stranke v postopek razreševanja presežnih delavcev pri prejšnjem delodajalcu ne obstaja, prav tako tudi dogovor med tema dvema delodajalcema, zaradi česar je trdila, da gre za neresničen razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki. Glede na to in upoštevajoč tožbeni zahtevek niso utemeljene revizijske navedbe, da gre le za spor o prevzemu delavke k drugem delodajalcu. Prevzema tožena stranka tudi sicer ni dokazala.

Pritožbeno sodišče je zavzelo jasno stališče do pritožbenih navedb v zvezi z izpodbijanjem sklepov tožene stranke z dne 14.11.2001 in 29.1.2002 ter stališče do tega, da tožnica ni izpodbijala sklepa o izbiri z dne 15.5.2002. Sodbo je v tem obsegu mogoče preizkusiti, zaradi česar so neutemeljene revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka.

S tem, ko se revizija sklicuje na napačno presojo dokazov, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni revizijski razlog. Enako velja tudi za očitek "materialno pravno napačnega naziranja" sodišč v zvezi z ugotovitvijo, da se tožena stranka ni vključila v postopek razreševanja tožnice kot presežne delavke. V tem primeru namreč ne gre za materialnopravno presojo, temveč za dejanski zaključek, ki ne more biti predmet revizijske presoje (3. odst. 370. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 14.11.2001 res nima posebnih materialnopravnih posledic, saj predstavlja le dejansko ugotovitev o prenehanju delovnega razmerja tožnici s 30.11.2001 in pri tem v celoti povzema določitev trajanja delovnega razmerja tožnice v pogodbi o zaposlitvi z dne 1.6.2001. Zato ta sklep nima značaja sklepa o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti delavca. Tožničin ugovor zoper ta sklep pa je predvsem potrebno obravnavati tudi kot zahtevo za uveljavljanje nezakonite sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Tako ga je razumela tudi tožena stranka, ki ga je zavrnila in v razlogih zavrnitve navedla, da s tožnico ni mogla skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožnica se je s svojim ugovorom oz. zahtevo pravilno najprej obrnila na delodajalca (2. odstavek 80. člena ZTPDR), to pa je v skladu s pravilnim stališčem pritožbenega sodišča lahko storila ves čas delovnega razmerja za določen čas in še 15 dni po prenehanju tega delovnega razmerja. Ker je tožena stranka njen ugovor oziroma zahtevo za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za določen čas zavrnila (s čemer je odločila tudi o tožničini pravici do sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas - torej ta sklep predstavlja odločbo o tožničini pravici), je le-ta pridobila pravico do sodnega varstva, ki jo je izkoristila v zakonskem roku (1. odstavek 83. člena ZTPDR). Glede na to je tožnica v tožbenem zahtevku pravilno najprej izpodbijala odločitev delodajalca o zavrnitvi njene zahteve oziroma ugovora z dne 29.1.2002 (v zvezi s sklepom z dne 14.11.2001) in v nadaljevanju zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Tožena stranka neutemeljeno navaja, da na odločitev vpliva dejstvo, da sta še vedno ostala v veljavi sklep o izbiri tožnice z dne 15.5.2001 in pogodba o zaposlitvi z dne 1.6.2001. Odločitev o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja tožnice namreč ni odvisna od obstoja sklepa o izbiri z dne 15.5.2001 in pogodbe o zaposlitvi z dne 1.6.2001. Iz teh dveh sklepov izhaja le, da je tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerje za določen čas. Ker pa je bilo to sklenjeno v nasprotju z zakonom, saj je bilo ugotovljeno, da ni obstajal nobeden od zakonskih primerov, v katerih je mogoče skleniti delovno razmerje za določen čas po 17. členu ZDR/90, in pri tem, da se tožena stranka ni vključila v postopek razreševanja zaposlenih delavcev pri prejšnjem tožničinem delodajalcu (na kar se je nepravilno sklicevala v sklepu o izbiri in v pogodbi o zaposlitvi), toženo stranko zadenejo posledice, ki jih določa 1. odstavek 18. člena ZDR/90. Po tej določbi se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom.

Glede na navedeno v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.