Jedro

V postopku o dovolitvi obnove sodišče presodi le, ali zahteva za obnovo postopka sploh navaja nova dejstva in nove dokaze in, ali so sploh primerni, da bi lahko (glede na dokaze, na katerih temelji pravnomočna sodba) privedli do drugačne za obsojenca ugodnejše sodbe, ne ocenjuje pa njihove verodostojnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom Kr 34/2005 z dne 29.4.2009 po določbi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 246/2000 z dne 8.4.2002, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 587/2002 z dne 14.1.2004. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 393/2009 z dne 6.10.2009 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Obsojenec je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloči v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP ter ugodi zahtevi za obnovo kazenskega postopka v zadevi II K 246/2000. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču „raznovrstne pomanjkljivosti“, ki jih navaja vložnik zahteve, sodijo v okvir dejanskega stanja, ki ga ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom. Enako velja za drugačno vrednotenje izpovedbe priče M.S. Tudi zatrjevano nasprotje ne pomeni kršitve zakona. Vrhovni državni tožilec soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da ne gre za nova dejstva in dokaze, ki bi utegnili sami zase in v zvezi s prejšnjimi povzročiti oprostitev obsojenca ali njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

4. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki v izjavi vztraja pri navedbah zahteve, pri čemer se sklicuje na priloženi listini.

5. Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po njenem stališču ima sklep pritožbenega sodišča II Kp 393/2009 „več zelo raznovrstnih pomanjkljivosti, ki so posledica drugih v postopku storjenih kršitev“. Navedbe v obrazložitvi tega sklepa nasprotujejo same sebi, obstaja tudi neizpodbitno nasprotje glede dejanskega temelja sklepa (in sodbe), prav tako sklep v povezavi s sodbo nima razlogov, saj sodišče v nasprotju z določili samo „izvede izvedbo dokazov na prvostopenjskem odločanju v pritožbi“. Sodišče ni obrazložilo svoje presoje dokazov v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP, utemeljitev vsebuje le navedbo, ki je v popolnem nasprotju z dokaznim postopkom.

6. V postopku z zahtevo za obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka sodišče ugotavlja in presoja, ali so podani zatrjevani obnovitveni razlogi, ki so predpisani v določbah 410. člena ZKP. Postopek o dovolitvi obnove poteka v fazah, ki so predpisane v določbah 413. in 414. člena ZKP. Po prvem odstavku 413. člena ZKP sodišče zavrže zahtevo s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da jo je podala neupravičena oseba, ali da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka, ali da so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena, ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova, ali da tisti, ki zahteva obnovo, ni ravnal po drugem odstavku 412. člena ZKP.

7. V tej zadevi je obsojenec vložil zahtevo za obnovo iz obnovitvenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obnovitvena razloga iz 1. in 2. točke navedene določbe nista podana, ker s pravnomočnimi sodbami ni dokazano, da sodba temelji na ponarejeni listini – položnici in na krivi izpovedbi priče M.S. ter da je do sodbe prišlo zaradi kaznivega dejanja sodnika. Kot je utemeljeno sklepalo sodišče prve stopnje, sta navedena razloga podlaga za obnovo le v primeru obstoja pravnomočne sodbe o okoliščinah, da je listina ponarejena, da je priča krivo izpovedala, ali da je sodnik v zvezi z opravljanjem svoje službe storil kaznivo dejanje. Glede na ugotovitev, da takšne pravnomočne sodbe ne obstajajo, je odločitev sodišča, da v tem obsegu ni zakonskih pogojev za obnovo postopka, povsem utemeljena.

8. V zvezi z uveljavljanim obnovitvenim razlogom iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP je sodišče glede na vsebino navedb zahteve za obnovo ocenilo, da le te ne predstavljajo novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi se lahko dovolila obnova. Sodišče prve stopnje je za takšno odločitev navedlo utemeljene in razumne razloge, s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje, ko je presojalo pritožbene navedbe. Zato obrazložitvama prvostopenjske in tudi drugostopenjske sodbe ni mogoče očitati, da nimata razlogov o odločilnih dejstvih in da so razlogi sklepa pritožbenega sodišča v zvezi z odločilnimi dejstvi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. V tej fazi postopka sodišče presodi le, ali zahteva za obnovo postopka sploh navaja nova dejstva in nove dokaze in če jih konkretizira, ali so sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji pravnomočna sodba, privedli do drugačne za obsojenca ugodnejše sodbe. Ne more pa ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov, pri čemer zahteve za obnovo, kot je poudarjeno tudi v prvostopenjskem sklepu, ni mogoče vložiti zgolj zaradi ponovne presoje dokazov, ki so bili izvedeni in ocenjeni v pravnomočno končanem kazenskem postopku. Iz teh razlogov vložnik zahteve tudi neutemeljeno nakazuje na kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP.

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, je odločilo, da je dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).