Jedro

Zavarovalnica je s sklenitvijo izvensodne poravnave in plačilom odškodnine tožniku, ravnala v imenu tožene stranke. Ker je odškodnino plačala za toženo stranko, je treba šteti, da jo je plačala stranka sama. Sklepu o ustavitvi postopka se tudi ni uprla, zato je potrebno upoštevati sklenjeni dogovor, s katerim je bilo vprašanje stroškov postopka že rešeno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov. Navedlo je, da je tožnik v tej pravdi od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v znesku 2,285.004 SIT.

Odgovornostna zavarovalnica je v imenu svojega zavarovanca, to je Uprave za ..., kot organa v sestavi ministrstva tožene stranke, s tožnikom sklenila izvensodno poravnavo ter mu izplačala odškodnino s sodnimi stroški, s tem pa priznala njeno odgovornost za škodni dogodek. Tožena stranka je po izdaji sklepa o ustavitvi postopka vložila predlog za povrnitev pravdnih stroškov, ki pa glede na prvi odstavek 158. člena ZPP ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožniku naložilo plačilo njenih stroškov v znesku 52.139 SIT, z utemeljitvijo: zavarovalnica je priglasila intervencijo na strani tožene stranke, vendar pa sodišče še ni izdalo odločbe o dopustitvi intervencije, zato je njen status najmanj sporen oziroma tega statusa zavarovalnica ni imela. Pravdna dejanja zavarovalnice so bila v nasprotju z dosedanjimi dejanji tožene stranke, ki je zahtevku ugovarjala po temelju in višini. Sklenitev izvensodne poravnave, s katero tudi ni bila seznanjena, za toženo stranko nima pravnega učinka (četrti odstavek 201. člena ZPP). Zahtevka torej ni izpolnila tožena stranka, zato ji je po 158. členu ZPP tožnik, ki je tožbo umaknil, dolžan povrniti pravdne stroške.

Državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zoper izpodbijani sklep zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva) in predlaga razveljavitev sklepov nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ker je imela tožena stranka v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost pri zavarovalnici, je bila ta dolžna na podlagi določb 897., 919., 940. in 941. člena ZOR, namesto svoje zavarovanke plačati odškodnino. Zato je bilo napačno materialnopravno izhodišče, da zahtevka ni izpolnila tožena stranka. Sodišči sta nepravilno uporabili določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, oziroma je nista uporabili v povezavi z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost njunih sklepov. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zavarovalnica je na podlagi zavarovalnega razmerja izkazala pravni interes na izidu te pravde. Zato je že z izjavo o vstopu v pravdo (tretji odstavek 199. člena ZPP) pridobila položaj intervenienta na strani tožene stranke. Za pridobitev takšnega položaja sodna odločba ni potrebna (200. člen ZPP). Ker sta bila ugovora tožene stranke neutemeljena, so bila dejanja zavarovalnice (sklenitev izvensodne poravnave) samo navidezno v nasprotju s pravdnimi dejanji tožene stranke. Sodišče druge stopnje je z neuporabo oziroma nepravilno uporabo navedenih določb zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost njegovega sklepa. Sklep sodišča druge stopnje tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je položaju zavarovalnice kot stranskem intervenientu, oziroma so njegovi razlogi glede tega nejasni in med seboj v nasprotju, zato ga ni mogoče preizkusiti.

O vročeni zahtevi za varstvo zakonitosti se tožena stranka ni izjavila, tožnik pa je predlagal, naj ji vrhovno sodišče ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena iz naslednjih materalnopravnih razlogov.

Kot izhaja iz sklepov nižjih sodišč so bile ugotovljene naslednje odločilne okoliščine. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da ima zavarovano odgovornost pri Zavarovalnici ... in predlagala, naj sodišče to zavarovalnico pozove k vstopu v pravdo kot intervenienta na njeni strani. Zavarovalnica je nato z vlogo z dne 21.11.2000 priglasila intervencijo. Po izdaji pravnomočne obsodilne sodbe zoper storilca kaznivega dejanja, je zavarovalnica 7.2.2001 s tožnikom sklenila izvensodno poravnavo. Tožniku se je kot oškodovancu zavezala v popolno poravnavo škode, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 7.10.1995, izplačati znesek 750.000 SIT in mu povrniti sodne stroške v znesku 108.530 SIT. Tožniku je bila celotna odškodnina s sodnimi stroški plačana 13.2.2001, tožnik pa je v skladu s sklenjeno izvensodno poravnavo umaknil tožbo v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja na določbe ZOR, ki jih navaja (iz XXXVII. poglavja: Zavarovanje). Iz teh določb sledi obveznost zavarovalnice, da v primeru zavarovanja odgovornosti plača oškodovancu odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer. Zavarovalnica, pri kateri je imela tožena stranka zavarovano odgovornost, je zato imela pravni interes za izpolnitev obveznosti za toženko. Zavarovalnica je torej s sklenitvijo izvensodne poravnave in s plačilom odškodnine tožniku, ravnala v imenu tožene stranke. Takšno postopanje zavarovalnice torej ne more šteti kot ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z dejanji tožene stranke. Zavarovalnica je odškodnino plačala za toženo stranko, zato je treba šteti, kot da jo je plačala tožena stranka sama.

Spor med pravdnima strankama je bil razrešen tako, da je bila v razmerju med tožnikom in toženkino zavarovalnico z izvensodno poravnavo (torej z vzajemnim popuščanjem strank te poravnave) določena višina glavne in stranskih terjatev, ki gredo tožniku kot oškodovancu. Iz vsebine sklenjene izvensodne poravnave izhaja, da sta stranki sklenili dogovor tako glede glavne terjatve, kot tudi glede pravdnih stroškov, saj se je zavarovalnica zavezala tožniku plačati 108.530 SIT sodnih stroškov. Obe stranki sta svoji obveznosti po izvensodni poravnavi izpolnili, sodišče pa je zaradi umika tožbe postopek ustavilo. Tožena stranka bi lahko vztrajala pri svojih ugovorih in se sklepu o ustavitvi postopka uprla, ter na tak način dosegla, da se sporno razmerje meritorno razreši, pri čemer bi sodišče odločalo tudi o stroških postopka. Ko pa tega ni storila, je treba upoštevati sklenjeni dogovor, s katerim je bilo rešeno tudi vprašanje stroškov postopka. Zato uporaba 154. člena ZPP, po katerem sodišče o stroških postopka odloča na podlagi uspeha v pravdi, v tem primeru ne pride v poštev. Ker je torej treba šteti, da je tožena stranka izpolnila tožnikov zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP), ter da je bilo vprašanje stroškov z izvensodno poravnavo z dne 7.2.2001 že v celoti rešeno, je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo.

V tem postopku je bila sporna materialnopravna podlaga pri odločanju o zahtevku tožene stranke za povrnitev stroškov postopka. Procesni določbi 154. in 158. člena ZPP, katerih uporabo predlaga zahteva, imata pri odločanju o stroških postopka materialnopravni značaj.

Izpodbojni razlog nepravilne uporabe določb 154. in 158. člena ZPP, ki je formalno opredeljen kot procesna kršitev, v bistvu torej predstavlja grajo uporabe materialnega prava v izpodbijanem sklepu. Zato razlogi zahteve, ki so v tem delu utemeljeni, narekujejo uporabo prvega odstavka 380. člena ZPP in ne prvega odstavka 379. člena ZPP (obakrat v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena in drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Glede na določila ZPP (199. do 203. člen ZPP) o udeležbi intervenienta v pravdi velja, da intervenient z izjavo vstopi v pravdo, dokler sodišče ne izda sklepa o zavrnitvi intervencije. Do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija, se intervenient lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti (drugi odstavek 200. člena ZPP). Zato je imela zavarovalnica, po priglasitvi intervencije na strani tožene stranke, v tej pravdi položaj stranskega intervenienta, ne glede na to, da sodišče o priglašeni intervenciji še ni odločilo s pravnomočnim sklepom. To velja še posebej ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka stransko intervencijo sama predlagala.

Ne glede na navedeno, pa sklepu sodišča druge stopnje v zvezi s tem ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebuje namreč dovolj jasen zaključek sodišča druge stopnje, da do odločitve o priglašeni intervenciji, zavarovalnici položaja stranskega intervenienta ni mogoče priznati. Položaj zavarovalnice za odločitev v tem sporu ni odločilnega pomena, zato tudi stališče drugostopenjskega sodišča glede stranske intervencije, na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivala.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Določbe 154. in 158. člena ZPP so bile v njuni materialnopravni vsebini z izpodbijanim sklepom zmotno uporabljene. Zato je vrhovno sodišče zahtevi ugodilo na podlagi prvega odstavka 380. člena, 384. člena in drugega odstavka 391. člena ZPP in sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.