Jedro

Poslovnih prostorov, ki so premoženje pravne osebe v mešani lastnini, ni mogoče vrniti v last denacionalizacijskemu upravičencu. Družbenik denacionalizacijskega zavezanca, ki je družba z omejeno odgovornostjo, ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe.

Izrek

1) Tožbi prvega tožnika se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 30.10.1992. 2) Tožba drugega tožnika se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin parc.št. 287 in 286/2 tako, da je podržavljeni del navedene nepremičnine vrnila v last denacionalizacijskim upravičencem (z ustreznimi idealnimi solastninskimi deleži), zavrnila pa zahtevo glede vrnitve tega premoženja v posest (točka 1. izreka). Zavezanec za vrnitev poslovnih prostorov v izmeri 1.015 m2 je prvi tožnik, zavezanec za vrnitev zemljišča parc.št. 287 in 286/2 pa občina (točka 3. izreka). Zavezanec za vrnitev poslovnih prostorov (prvi tožnik) ima pravico le-te še nadalje uporabljati v skladu z 2. odstavkom 24. člena zakona o denacionalizaciji (točka 6. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka med drugim ugotavlja, da je podan pravni temelj za vrnitev podržavljenega premoženja (9. točka 3. člena zakona o denacionalizaciji) in da je na podlagi predložene dokumentacije in podatkov tudi izkazan status upravičencev denacionalizacije. Po podatkih zemljiške knjige je podržavljeni del nepremičnin, ki predstavljajo 458/1000 idealnega dela predmetne stavbe, družbena lastnina v uporabi podjetja, ki je te poslovne prostore dobilo leta 1987 odplačno od občine. Podjetje se je dne 21.3.1991 statusno spremenilo iz podjetja v družbeni lastnini v podjetje v mešani lastnini, tako da je zasebno podjetje vanj vložilo denarna sredstva - 10.000.000,00 takratnih dinarjev. V tem primeru je šlo za dokapitalizacijo - dotok svežega kapitala in ne za pridobitev soimetništva pravice uporabe na nepremičnini prvega tožnika. Zato tožena stranka meni, da ni sprejemljivo stališče prvega tožnika kot zavezanca, da bi se zahtevi za denacionalizacijo lahko ugodilo samo s priznanjem lastninskega deleža na pravni osebi, do višine družbenega premoženja, kot to določa 4. odstavek 16. člena zakona o denacionalizaciji. Ker so upravičenci zahtevali nepremičnino v last in posest, prvi tožnik pa ima na poslovnih prostorih, ki so predmet vračanja knjiženo pravico uporabe, ki jo je pridobil odplačno, je tožena stranka, sklicujoč se na določbe 30. člena v zvezi z 2. odstavkom 29. člena ter 1. in 2. odstavkom 24. člena zakona o denacionalizaciji, z izpodbijano odločbo vrnila denacionalizirano premoženje v last upravičencem, glede vrnitve posesti na podržavljenih poslovnih prostorih pa je zahtevek upravičencev zavrnila. Tako bo prvi tožnik predmetne poslovne prostore lahko uporabljal še največ 10 let, če se z upravičenci ne bo dogovoril drugače. Zoper to odločbo tožene stranke sta tožeči stranki sprožili upravni spor. V tožbi navajata, da je tožena stranka nesporno ugotovila, da je podjetje d.o.o. v mešani lastnini. Zato je možno zahtevi upravičencev ugoditi le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja, kot to določa 4. odstavek 16. člena zakona o denacionalizaciji. Tožena stranka je navedeno zakonsko določbo nepravilno uporabila. Razlogi, ki jih daje tožena stranka za svojo odločitev, so pravno neupoštevni. Tožeči stranki soglašata s trditvijo v izpodbijani odločbi, da F. z dokapitalizacijo družbenega podjetja D. p.o. s pravnega vidika ni pridobila soimetništva pravice uporabe oziroma solastninskega deleža na premoženju, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka. F. je s svojim vložkom postala soimetnik 53 % idealnega deleža osnovne glavnice podjetja D. d.o.o., s tem pa posredno tudi sorazmernega dela nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije. To posredno (ekonomsko) lastništvo vlagateljev v podjetjih v mešani lastnini je bil tudi razlog, da je zakon o denacionalizaciji v 4. odstavku 16. člena določil posebne oblike vračanja premoženja v podjetjih v mešani lastnini. Lastninska struktura podjetja v mešani lastnini je po izboru sredstev (vlog v osnovno glavnico kapitala) delno družbena, delno pa zasebna. Toda lastnik premoženja podjetja v mešani lastnini je le družba kot pravna oseba - v konkretnem primeru D. d.o.o in ne njeni družbeniki, ki imajo na podlagi svojih deležev (vlog v osnovno glavnico) pravico do upravljanja družbe, do udeležbe pri dobičku itd. Za pravilno odločitev v tej zadevi je odločilna ugotovitev statusa podjetja - denacionalizacijskega zavezanca v času sprejema zakona o denacionalizaciji. Če gre za podjetje v mešani lastnini je izključeno vračanje v naravi. Izpodbijana odločba je zato nepravilna in nezakonita. S to odločbo sta neposredno prizadeta prvi tožnik kot dosedanji nosilec pravice uporabe predmetnih poslovnih prostorov in drugi tožnik, ki je dne 30.9.1992 kupil delež F. in s tem postal družbenik-lastnik 53 % deleža v osnovni glavnici mešanega podjetjaD. d.o.o. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne. Meni, da drugi tožnik kot družbenik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter še navaja, da določba 4. odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji ureja samo vprašanje vračanja premoženja kot celote, ne posega pa v režim vračanja posameznih stvari iz sklopa premoženja podjetja. Zato je potrebno v konkretni zadevi uporabiti določbe zakona o denacionalizaciji, ki se nanašajo na vračilo stvari. Družbena sredstva z aktom vložitve v podjetje v mešani lastnini niso spremenila svoje družbeno lastninske narave. Ostala so še naprej družbena lastnina. Nepremičnina v družbeni lastnini se lahko odtuji le v skladu z določbami zakona o prometu z nepremičninami. V tem primeru nepremičnina ni bila odtujena, toda zasebni družbenik si ne more v postopku denacionalizacije lastiti niti v ekonomskem pogledu 53 % lastninskih upravičenj na nepremičnini. Po 51. členu zakona o naravni in kulturni dediščini ni dopustno kulturnega spomenika odtujiti iz družbene lastnine. Izjema velja le za vrnitev v naravi denacionalizacijskim upravičencem kot določa 3. odstavek 18. člena zakona o denacionalizaciji.

Denacionalizacijski upravičenci kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navajajo, da je statusna sprememba prvega tožnika in dokapitalizacija F. očiten primer oškodovanja družbenega premoženja, ker je bil delež družbenega podjetja podcenjen, delež F., ki je vlagala le finančna sredstva pa precenjen. Dokapitalizacija ni bila opravljena po predpisanem postopku (ocenitev družbenega kapitala s pomočjo pooblaščene organizacije). Denarnih sredstev ni vložila v pogodbenem roku do 31.3.1991, ampak z zamudo po izvršeni devalvaciji dinarja. Zato je prizadeta stranka tudi podala Službi družbenega knjigovodstva zahtevo v smislu 48. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Revizijski postopek je v teku. Prizadeta stranka meni, da je izpodbijana odločba - iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka - zakonita ter predlaga zavrnitev tožbe. Sodišče je tožbi prvega tožnika ugodilo iz naslednjih razlogov.

V konkretni zadevi ni sporno, da obstaja pravna podlaga za denacionalizacijo, da je prizadeta stranka denacionalizacijski upravičenec in tudi predmet denacionalizacije ni sporen. Sporna je le oblika vračanja podržavljene nepremičnine - poslovnih prostorov v zgradbi ...

Na podlagi predloženih spisov in dokumentacije v tej zadevi sodišče ugotavlja, da se je prejšnje podjetje v družbeni lastnini dne 21.3.1991, torej še pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I z dne 29.11.1991), statusno preoblikovalo v podjetje v mešani lastnini kot družba z omejeno odgovornostjo, v katero je vložila 10.000.000 takratnih dinarjev in s tem postala družbenik pravne osebe v mešani lastnini. To statusno preoblikovanje je bilo izvršeno na podlagi takrat veljavne zvezne zakonodaje (zakon o podjetjih - Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90, in zakon o družbenem kapitalu - Uradni list SFRJ, št. 84/89 in 46/90). Statusna sprememba podjetja je bila s sklepom pristojnega registrskega sodišča dne 10.4.1991 vpisana v sodni register. Vprašanje, ali je bilo to statusno preoblikovanje družbenega podjetja v podjetje v mešani lastnini z dokapitalizacijo opravljeno zakonito in ali je pri tem - na način kot to trdi prizadeta stranka - prišlo do oškodovanja družbenega premoženja, ne vpliva na samo oceno ali gre za pravno osebo v mešani lastnini. Če je oziroma bo v tej zadevi Služba družbenega knjigovodstva opravila revizijski postopek v smislu določbe 48. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) in bo ugotovljeno oškodovanje družbenega premoženja, bodo pristojni organi lahko v skladu s prehodnimi določbami navedenega zakona sprožili ustrezne postopke za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih dejanj ali pogodb sklenjenih v škodo družbenega kapitala. Dokler ti postopki niso končani, je treba D. d.o.o. obravnavati kot legalno ustanovljeno pravno osebo v mešani lastnini.

Sodišče se v tem upravnem sporu ni spuščalo v pravno naravo lastnine premoženja pravne osebe v mešani lastnini, ker meni, da z vidika uporabe določbe 4. odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji to ni pomembno. Vsa vložena sredstva družbenikov, ne glede na njihov izvor, postanejo namreč premoženje pravne osebe v mešani lastnini. Citirana določba zakona o denacionalizaciji pa, kot pravilno uveljavlja tožeča stranka, veže na sam status pravne osebe v mešani lastnini posebno obliko vračanja podržavljenega premoženja. Premoženje pravnih oseb v mešani lastnini se lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Tako kot je po določbi 3. odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji izključena možnost vračanja nacionaliziranega premoženja, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb, je po določbi 4. odstavka 16. člena tega zakona izključena možnost vračanja v last in posest (torej v naravi) podržavljenega premoženja pravnih oseb v mešani lastnini. Po mnenju sodišča je ta zakonska določba jasna in je ni mogoče razlagati na način, kot to meni tožena stranka v odgovoru na tožbo - da ta določba ureja le vračanje premoženja kot celote, ne posega pa v režim vračanja posameznih stvari iz sklopa premoženja podjetja v mešani lastnini. Kaj takega ne izhaja ne iz določbe 4. odstavka 16. člena in tudi ne iz drugih določb zakona o denacionalizaciji. Ali je ta zakonska rešitev, ki omogoča pravni osebi v mešani lastnini, da ne vrača v naravi podržavljenega premoženja, ne glede na delež vloženega zasebnega premoženja, ustrezna ali ne, ne more biti predmet presoje tega sodišča. Predmetni podržavljeni poslovni prostori so premoženje prvega tožnika, ki je pravna oseba v mešani lastnini. Zato ob pravilni uporabi 4. odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji teh nepremičnin - če ne pride do sporazuma med upravičencem in zavezancem - ni mogoče vrniti v last denacionalizacijskemu upravičencu, ne glede na to, da so v zemljiški knjigi te nepremičnine evidentirane kot družbena lastnina v uporabi pravnega prednika prvega tožnika. Tudi okoliščina, da gre za kulturni spomenik, po mnenju sodišča, ni relevantna za rešitev tega upravnega spora, saj v tem primeru ni šlo za odtujitev oziroma promet, temveč je nepremičnina prešla v premoženje prvega tožnika na podlagi statusne spremembe prejšnjega družbenega podjetja.

Glede na navedeno je, po presoji sodišča, tožena stranka nepravilno uporabila materialni zakon - določbo 4. odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji. Zato je izpodbijana odločba nezakonita. Po citirani zakonski določbi se lahko podržavljeno premoženje pravne osebe v mešani lastnini vrača le v obliki lastninskega deleža. Zato bo morala tožena stranka ugotoviti popolno dejansko stanje iz take uporabe 4. odstavka 16. člena navedenega zakona, kot jo je obrazložilo sodišče in ugotoviti lastninske deleže posameznih denacionalizacijskih upravičencev, glede na delež družbenega premoženja v premoženje prvega tožnika.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena iz razloga po 1. točki 10. člena zakona o upravnih sporih tožbi prvega tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo v celoti odpravilo. Sodišče se v presojo ostalih delov izreka izpodbijane odločbe ni spuščalo, ker oblika vrnitve podržavljenega premoženja vpliva tudi na vse ostalo.

Tožbo drugega tožnika je sodišče iz razloga po 3. točki 30. člena zakona o upravnih sporih zavrglo. Po določbi 12. člena navedenega zakona je tožnik lahko le tisti posameznik, pravna oseba, organizacija in podobno, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist kršena z upravnim aktom. V konkretni zadevi je drugi tožnik družbenik prvega tožnika, ki je družba z omejeno odgovornostjo. Družbeniki pa ne odgovarjajo za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo (104. člen že citiranega zakona o podjetjih; enako tudi 407. člen zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 30/93). Z zahtevkom denacionalizacijskih upravičencev se ne posega v pravice drugega tožnika in zato z izpodbijano odločbo ni mogla biti kršena neka njegova pravica. Sicer pa drugi tožnik v tožbi tudi ni navedel konkretno, katera njegova pravica naj bi bila kršena z izpodbijano določbo. Morebitni dejanski interes, ki ga ima drugi tožnik v tej denacionalizacijski zadevi, pa ni pravna podlaga za vložitev tožbe.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče odločilo, kot je navedeno v izreku te sodbe.

Na podalgi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe zakona o upravnih sporih in druge zvezne predpise smiselno uporabilo kot republiški predpis.