Jedro

Sodišče je sicer ugotovilo spremenjene razmere tako na strani zavezanca kot na strani upravičenca do preživnine, vendar je po oceni možnosti ter potreb ugotovilo, da je še naprej primerna preživnina, kot je bila določena dosedaj, zato je pravilno zavrnilo tako zahtevek na znižanje kot zahtevek na zvišanje preživnine. Za oceno možnosti prispevati k preživljanju niso odločilni dejanski dohodki, temveč kakšne dohodke zavezanec glede na svoje sposobnosti in objektivne razmere more doseči.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na znižanje preživnine, ki jo plačuje tožnik na podlagi sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. VI P 397/87 z dne 5. 1. 1988, in je po obvestilu CSD z dne 15. 6. 1998 znašala za mld. R. 23.278,10 SIT, za mld. M. pa 20.688,80 SIT, na znesek 8.000,00 SIT za vsakega od otrok, in sicer od 13. 5. 1998 dalje. Nadalje je zavrnilo tudi zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan namesto sedaj določene preživnine od dne 1. 10. 1998 dalje plačevati za mld. R. na 41.278,10 SIT, za mld. M. pa na 36.688,80 SIT zvišano preživnino. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper tako sodbo so se pritožili tožnik in oba toženca, vsak v delu, glede katerega v sporu ni uspel. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodbo spremeni tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožencema naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi v tč. I in III izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče glede stroškov tožencev zadovoljilo s pavšalno oceno njune zakonite zastopnice. Ti stroški niso z ničemer podkrepljeni in so pretežno brez listinskih dokazov, zapiski, ki jih je predložila zakonita zastopnica, pa vsebujejo tudi njene stroške. Navedeni stroški so močno pretirani in krepko presegajo statistično ugotovljene zneske za preživljanje tričlanske družine. Nadaljuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 79. člena in 5. odstavka 132. člena ZZZDR, ko je odločalo o tem, ali so nastale na tožnikovi strani spremenjene okoliščine, ki narekujejo znižanje preživnine. Razmere so se bistveno poslabšale in to ne po volji tožnika. V času določitve preživnine je bil direktor marketinga v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič in je njegov dohodek znašal 555.867,00 takratnih din, preživnina za mld. R. je bila takrat določena v znesku 90.000,00 din mesečno, za mld. M. pa v znesku 80.000,00 din mesečno, kar je skupaj predstavljalo 30,58 % tožnikovih osebnih dohodkov. Tožnik je bil nato s 14. 7. 1997 proti svoji volji in brez krivde prerazporejen na drugo delovno mesto, kjer je dobival le 65.000,00 SIT mesečno, povrnjenih pa tudi ni dobil stroškov prihoda na delo. Zaradi slabega finančnega stanja so bile plače izplačevane z zamudo. Če ne bi prekinil delovnega razmerja, bi mu prenehalo ob stečaju. Že tedaj je preživninska obveznost presegla 50 % njegovih dohodkov. Tožnik je iskal novo zaposlitev, a so bile njegove vloge zavrnjene, zato se je odločil za samostojno podjetništvo, saj je upal, da bo zaslužil več. Vendar prodaja tekstilnih strojev in drugih orodij ni tekla, kot si je predstavljal. Ne drži trditev sodišča, da je s tem, ko je imel sklenjeni dve pogodbi o posredovanju, na podlagi tega imel tudi zaslužek. Tožnik je prejemal provizijo šele na podlagi prodaje. V letu 1998 mu je z izvršbo na žiro račun poslovanje otežila še zakonita zastopnica tožencev. Tožnik je kot samostojni podjetnik v letu 1999 imel le še stroške in v prvem tromesečju je ustvaril 758.792,00 SIT izgube. Zato je z dejavnostjo prenehal in se prijavil na Zavod za zaposlovanje RS, a ni dobil denarnega nadomestila. Leta 1998 je prodal avto alfa romeo ter z izkupičkom odplačal kredit za njegov nakup. Ne more odplačevati kredita za stanovanje, odpovedal je telefonski priključek in GSM mobilni priključek. Zaradi pokrivanja stroškov golega preživetja si je izposodil 5.000,00 DEM pri očetu in 4.000,00 DEM pri bratu, pretežno pa ga preživlja njegova zunajzakonska partnerica. Tožnik zaključuje, da je tako povsem nejasno, na kakšni podlagi je sodišče zaključilo, da ima mesečno najmanj 200.000,00 SIT dohodkov. Sodišče tudi ni ugotavljalo, koliko prispeva za preživljanje zakonita zastopnica in njenih možnosti za preživljanje tožencev. Zakonita zastopnica ima lastniško stanovanje, leta 1999 pa je kupila nov osebni avto volkswagen golf, mesečno zasluži okoli 270.000,00 SIT.

Toženca se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da se sodba v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo nasprotno tožbo, spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navajata, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da so navedeni stroški za oba otroka izkazani pretirano, ker da je zakonita zastopnica izpovedala, da je kupila kavbojke po 10.000,00 SIT in boljše hlače za 12.000,00 SIT, v spisu pa je račun za 6.790,00 SIT. Sodišče je očitno spregledalo račun v višini 41.560,00 SIT, kamor sodi nakup dvojih hlač, enih v znesku 11.360,00 SIT in drugih v znesku 9.600,00 SIT.

Tudi za kontaktne leče je letni strošek 28.200,00 SIT, račun, ki je predložen, pa predstavlja v znesku 6.500,00 SIT ceno treh parov leč, ki jih mld. Rok porabi v treh mesecih. Sodišče je tako napačno interpretiralo listine v spisu. V nobenem primeru pa ni moglo na podlagi teh dveh računov pavšalno zaključiti, da so stroški za otroka za eno tretjino pretirano izkazani. Nevzdržen je tudi zaključek sodišča, da mora zakonita zastopnica glede na boljše premoženjske zmožnosti nositi večji delež preživnine. Pri tem ne bi smelo upoštevati njene plače skupaj z izplačanami nadurami, saj jih vsak mesec ne opravi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 5. odstavka 132. člena v zvezi z določbo 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89), na podlagi katere sme sodišče na predlog vsakega od staršev oz. otrok zvišati ali znižati s pravnomočno sodno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena.

Višino preživnine pa sodišče določi v sorazmerju z možnostmi vsakega od staršev in otrokovimi potrebami.

O pritožbi tožnika - zavrnitev zahtevka na znižanje preživnine Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se razmere na strani tožnika v času od določitve preživnine v letu 1988 res spremenile, vendar ne v takšni meri, da bi bile njegove možnosti prispevati k preživljanju otrok toliko zmanjšane, da bi opravičevale znižanje preživnine.

Tožnik res ni več v delovnem razmerju, temveč je imel od septembra 1997 do aprila 1999 status samostojnega podjetnika. Sodišče prve stopnje njegovi izpovedi o slabem poslovanju ni verjelo, ker je hkrati izpovedal o svojih izdatkih (odplačevanje treh kreditov, stanovanjski stroški, naročnini za telefon in mobilni telefon, prispevki za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, prehrana), katerih skupna višina doseže znesek 195.400,00 SIT mesečno. Pri tem niti ni pomembna ugotovitev, ali so bile na podlagi posredniških pogodb, sklenjenih ob začetku njegovega ukvarjanja s samostojnim podjetništvom, tedaj tudi že sklenjene prodajne pogodbe.

Sodišče prve stopnje tožniku ni verjelo tudi zato, ker je sporazumno prekinil delovno razmerje, česar ne bi storil, če samostojno podjetništvo zanj ne bi bilo ugodnejše. Izpolnjevanje preživninske obveznosti ima prednost pred vsemi drugimi tožnikovimi izdatki, poleg tega je še razmeroma mlad, po izobrazbi je diplomiran ekonomist in zna več tujih jezikov, zato mora storiti vse, kar je v njegovih močeh, da zasluži toliko, da zagotovi sredstva za preživljanje svojih otrok. Res je sedaj brezposeln, vendar njegova zunajzakonska partnerica kot samostojna podjetnica opravlja isto dejavnost, kot jo je prej on. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da se tožnik svoji preživninski obveznosti izogiba. Možnosti prispevanja k preživljanju otrok se ne ocenjuje le po dejanskih dohodkih zavezanca, temeč je potrebno upoštevati, kakšne dohodke bi le-ta objektivno lahko dosegel. V tem smislu pa tudi ostale tožnikove navedbe, s katerimi se sklicuje na svoje slabo finančno stanje, v zadevi niso odločilnega pomena, zato jih sodišče druge stopnje niti ni posebej obravnavalo. Odločilna je tako predvsem ugotovitev, da bi tožnik glede na ocenjene delovne oz. pridobitne sposobnosti, mogel in moral zaslužiti dovolj, da še naprej lahko plačuje preživnino v višini, kot je bila določena s sodbo leta 1988, usklajeno po obvestilih CSD. Zato ni razlogov, da bi se preživnina znižala.

Utemeljene niso niti pritožbene navedbe tožnika glede ugotovljenih potreb obeh otrok. Sodišče prve stopnje jih je ugotovilo na podlagi kritične ocene izpovedi njune zakonite zastopnice, ki je o stroških za preživljanje obeh izjemno natančno izpovedala. Pri tem je sodišče prve stopnje stanovanjske stroške razdelilo na tri dele in tretjine stroškov, ki odpadejo na samo zakonito zastopnico, ni upoštevalo.

Druge stroškovne postavke, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, pa niso takšne, da bi se nanašale tudi na zakonito zastopnico, na njene zapiske pa se pri odločitvi tako ali tako ni oprlo. Glede na načelo proste presoje dokazov je sklicevanje tožnika, da vsi stroški niso izkazani z listinsko dokumentacijo, irelevantno. Sodišče pri ugotavljanju dejstev ni vezano na določena dokazna sredstva, temveč ugotovi dejansko stanje po prosti presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter glede na uspeh celotnega dokaznega postopka (8. člen Zakona o pravdnemo postopku - ZPP).

O pritožbi tožencev - zavrnitev zahtevka na zvišanje preživnine Res so se spremenile razmere tudi na strani tožencev, saj ob določitvi preživnine še nista obiskovala šole, sedaj pa je R. v tretjem letniku gimnazije, M. pa v sedmem razredu osnovne šole, oba tudi obiskujeta številne zunajšolske dejavnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je višina stroškov (za R. 117.912 SIT in za M. 88.947,00 SIT), kot je o njih izpovedala zakonita zastopnica, za tretjino pretirana. Za takšno oceno sicer nista odločilna le dva računa, ki se namesto na zatrjevane zneske 28.200,00 SIT za kontaktne leče in po 10.000,00 SIT za kavbojke ter 12.000,00 SIT za boljše hlače, glasita na 6.500,00 SIT in 6.790,00 SIT. Sodišče druge stopnje niti ne zanika možnosti, da zakonita zastopnica za oba otroka v resnici porabi toliko, kolikor zatrjuje, vendar je treba upoštevati, da glede na dohodke obeh staršev, tudi potrebe otrok ne morejo presegati okvirov realnega standarda oz. jih preko tega ni mogoče upoštevati pri odmeri preživnine. Sodišče prve stopnje je tako R. mesečne potrebe realno ocenilo na 71.554,00 SIT in M. na 56.880,00 SIT.

Tako ni utemeljen niti zahtevek tožencev na zvišanje preživnine, saj je razmerje, v katerem prispeva k preživljanju otrok vsak od staršev glede na njune možnosti še vedno primerno, višina preživnine pa še vedno zadošča za kritje tistega dela ugotovljenih potreb, ki ga je dolžan kriti oče. Mesečni dohodki zakonite zastopnice v znesku 270.000,00 SIT so višji od tožnikovih, a sta ob tem na njej tudi vsa skrb in vzgoja otrok. Sodišče prve stopnje je kot dohodek pravilno upoštevalo tudi plačilo, ki ga je zakonita zastopnica v obdobju, v katerem je ocenjevalo njene možnosti, skoraj vsak mesec prejela za nadurno delo. Medtem pa ugotovitev o tem, ali je lastnica stanovanja in osebnega avtomobil, na presojo njenih možnosti ne more vplivati, saj tožnik v pritožbi sam navaja, da zakonita zastopnica zasluži mesečno 270.000,00 SIT. Zato s sklicevanjem na stanovanje in avto niti ne more dokazovati, da so njeni dohodki višji, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je še naprej primerna preživnina, kot je bila določena doslej, saj je v skladu z tožnikovimi možnostmi, hkrati pa zadošča za to, da skupaj s prispevkom zakonite zastopnice krije potrebe otrok.

Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.