Jedro

Zahtevek je tisti sestavni del formalne zahteve, to je vloge, s katero je stranka zahtevala uvedbo denacionalizacijskega postopka, v katerem opredeli vrnitev katerega podržavljenega premoženja zahteva in v kakšni obliki. Zahtevek ne more nadomestiti vlogi predložena listina, na kateri zahtevek sicer temelji (odločba o podržavljenju), ali druga dokazna listina (zemljiškoknjižni izpiski).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A, št... z dne 8. 10. 2001, s katerim je prvostopni organ zavrgel razširitev zahteve za denacionalizacijo z dne 19. 7. 2001. Tožena stranka iz upravnih spisov povzema, da je pritožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo parcel št. 1331/127, 1331/128, 1331/229, 1331/230, 1331/345 in 1331/348 k.o. B ter parc. št. 486/6 in 624 k.o. C šele 24. 7. 2001. Zaradi časovne omejitve vlaganja zahtev za denacionalizacijo, ki jo določa 64. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), je pravilno stališče prvostopnega organa, da je ta zahteva vložena prepozno. Razširitve zahtevka oziroma postavitve novega zahteva v smislu 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v postopkih denacionalizacije ni mogoče obravnavati neodvisno od 64. člena ZDen. Na pravilno odločitev prvostopnega organa ne more vplivati dejstvo, da so bile nepremičnine, ki so predmet zahtevka z dne 19. 7. 2001, podržavljene z isto odločbo kot nepremičnine, navedene v prvotni zahtevi.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z vlogo z dne 19. 7. 2001 le dopolnila oziroma pravilneje, popravila denacionalizacijski zahtevek, ki ga je vložila že 30. 11. 1992. Ta vloga ni samostojni zahtevek, glede katerega bi bilo treba upoštevati rok iz 64. člena ZDen. S to vlogo je pojasnila, da so bile nekatere parcele pomotoma izpuščene v prvotnem zahtevku. Zaradi spreminjanja katastrskih občin in katastrskih okrajev v času od podržavljenja do sprejema ZDen, je prihajalo do takih in podobnih pomot. Da je šlo za pomoto, dokazuje tudi dejstvo, da je zahtevala vračilo vsega podržavljenega premoženja na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 30. 4. 1946, ki jo je priložila svoji zahtevi, in v kateri so bile poleg ostalih naštete tudi te parcele. Parcele so bile navedene tudi v priloženih zemljiškoknjižnih izpiskih. Meni, da je bilo kršeno določilo 133. člena ZUP. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke spremeni tako, da pritožbi ugodi in razveljavi sklep prvostopnega organa.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi svoje odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št.. z dne 14. 10. 2002. Tožba ni utemeljena.

Zakonodajalec je v prvem odstavku 64. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US) določil rok, v katerem so morali upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki vložiti zahtevo za denacionalizacijo. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da je to po svoji pravni naravi materialen rok, ki je prekluziven in se ne more podaljšati. Po poteku roka pravica vložiti denacionalizacijski zahtevek ugasne. Razširitev zahtevka je po vsebini nov oziroma dodaten zahtevek. Ker ZDen izrecno ureja rok za vložitev zahteve, je tudi določbo 130. člena ZUP (v denacionalizacijskih postopkih se uporablja ZUP/86) treba uporabiti v povezavi z določbo prvega odstavka 64. člena ZDen o roku za vložitev zahteve (po drugem odstavku 6. člena ZDen se v postopkih za uveljavljanje pravic po ZDen uporabljajo določbe ZUP, če ZDen ne določa drugače). Ob nespornem dejstvu, da je tožeča stranka zahtevo za vrnitev parc. 1331/127, 1331/128, 1331/229, 1331/230, 1331/345 in 1331/348 k.o. B vas ter parc. št. 486/6 in 624 k.o. C vložila šele 24. 7. 2001, rok iz prvega odstavka 64. člena ZDen pa je potekel 7. 12. 1993, je tožena stranka pravilno presodila, da razširitev zahtevka za te nepremičnine ni bila dopustna.

Zmotno tožeča stranka meni, da njen zahtevek, vložen dne 24. 7. 2001, ni samostojen, temveč da je vsebovan že v pravočasno vloženi zahtevi z dne 30. 11. 1992. Zahtevek je tisti sestavni del formalne zahteve, tj. vloge, s katero stranka zahteva uvedbo denacionalizacijskega postopka, v katerem opredeli, vrnitev katerega podržavljenega premoženja zahteva in v kakšni obliki. Prvi odstavek 62. člena ZDen kot specialna postopkovna določba predpisuje, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati tudi podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša. To je zahteva v materialnem pomenu, s katero stranka identificira zahtevano premoženje. Upravni organ je na postavljeni zahtevek vezan in lahko odloča le v njegovem okviru (126. člen ZUP). Ker mora biti zahtevek izrecen, ga ne more nadomestiti listina, na kateri zahtevek sicer temelji (v obravnavanem primeru odločba o podržavljenju) ali druga listina, ki je sicer lahko dokazno sredstvo (npr. zemljiškoknjižni izpiski). V skladu z navedeno določbo je tožnica postavila zahtevek z dne 30. 11. 1992, ki pa spornih parcel ne vsebuje. Te je zahtevala šele v vlogi z dne 19. 7. 2001, ki sta jo po presoji sodišča oba upravna organa pravilno obravnavala kot razširitev zahtevka. Razširitve zahtevka pa tudi ni mogoče enačiti z odpravo pomanjkljivosti prve vloge, kakor tožeča stranka v tožbi tudi meni. Za nerazumljivo vlogo gre, če je zahtevek stranke nejasen ali dvoumen, nepopolna pa je vloga, ki nima vseh sestavin oziroma predpisanih prilog, za takšno pa tožničine zahteve z dne 30. 11. 1992 ni mogoče opredeliti.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/98 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.