Jedro

Ocena praktičnega dela vozniškega izpita ne ustreza definiciji upravne stvari v smislu določb ZUP. Z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge stranke v okviru izvrševanja upravne funkcije, zato bi sodišče o zakonitosti izpodbijane odločbe lahko odločalo samo, če bi tako določal zakon. Zakonodajalec pa v takšnemu primeru ni predvidel sodnega varstva, zato izpodbijane odločbe tudi po 2. členu ZUS-1 ni dopustno izpodbijati.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila ugovor tožnika zoper oceno praktičnega dela vozniškega izpita kategorije D, ki ga je tožnik opravljal dne 18. 12. 2014 pred izpitno komisijo Izpitnega centra za vozniške izpite Kranj in potrdila oceno praktičnega dela vozniškega izpita. V obrazložitvi navaja, da je tožnik pravočasno vložil ugovor zoper oceno praktičnega dela vozniškega izpita. V ugovoru je navedel, da se z oceno ne strinja, kar je tudi obrazložil in kar tožena stranka tudi povzema. Tožena stranka se sklicuje na določbe Zakona o voznikih (ZVoz) in na določbe Pravilnika o vozniškem izpitu (Pravilnik). Na podlagi izpitne dokumentacije, pisne obrazložitve člana izpitne vožnje, ki je tožnikovo izpitno vožnjo ocenjeval in strokovne presoje dveh članov izpitne komisije, ki na izpitu nista sodelovala, tožena stranka ugotavlja, da je ocena tožnikove izpitne vožnje pravilna in da zato tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. Vlaga obširno tožbo, v kateri sodišču predlaga, da po izvedenih dokazih navedeno odločbo razveljavi, spremeni oceno izpitne vožnje in toženi stranki naloži plačilo denarne satisfakcije v znesku 2.000,00 EUR mesečno od 18. 2. 2014 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tožbi navaja, da je bila izpitna vožnja odpeljana pravilno, varno ter v duhu cestno-prometnih predpisov in zato je bilo zanj presenetljivo, da jo je predsednik izpitne komisije ocenil negativno. Zato so mu bile kršene zakonske in ustavne pravice. Je dolgoletni učitelj vožnje, iz Ljubljane, zato se je ravno iz razloga, ker tukajšnje razmere pozna, odločil, da bo izpitno vožnjo opravil v Kranju. Tožena stranka ščiti nečastna in neetična dejanja članov izpitnih centrov, zato tudi nasprotuje uvedbi snemanj izpitnih voženj. Tako kandidat kot stranka v postopku nima nobenega dokaznega materiala, da izpodbija oceno člana izpitne vožnje, tudi če le-ta na najbolj nekorekten način njegovo vožnjo oceni z negativno oceno. Ne spomni se, da bi bil kakšen ugovor rešen drugače kot "ugovor se zavrne in se ocena praktičnega dela vozniškega izpita potrdi". Zaradi kratenja njegovih pravic po uspešno opravljeni izpitni vožnji je onemogočen zaposliti se v Nemčiji kot voznik avtobusa od 18. 12. 2014, kjer mesečna plača voznika avtobusa znaša cca. 2.000,00 EUR, zato je tožena stranka odgovorna za oviranje uresničevanja pravic tožnika. Tožena stranka se nekje v obrazložitvi sicer sklicuje na obrazec za ocenjevanje spretnosti in obnašanja, vendar je v Pravilniku o vozniškem izpitu navedeno, da ta obrazec ni merski inštrument pri ocenjevanju, ampak zgolj pripomoček za vpisovanje napak in dogodkov. Takšen obrazec se lahko šteje kot uradni dokument samo v primeru, če je kandidat z njim vnaprej seznanjen, če je na koncu vožnje podpisan s kandidatovim podpisom in če je kopija tega dokumenta takoj po izpitni vožnji kandidatu tudi vročena. Sprašuje se tudi, kako sta lahko člana komisije ugotovila, da je bila tožnikova vožnja površna in pomanjkljiva, glede na to, da nista bila prisotna na izpitni vožnji. Če sta res takšna strokovnjaka, je treba tožniku dostaviti vse izračune, risbe, grafe in drugo dokazno gradivo, s katerim sta ugotavljala pravilnost ocene. Tožnik ima namreč poleg pravne tudi visoko tehnično izobrazbo, zato želi preveriti vsa odločilna dejstva. Tožniku pa je treba dostaviti tudi ustrezna dokazila glede osnovne izobrazbe članov komisije. Tožena stranka tudi ni upoštevala pisne izjave njegovega učitelja vožnje, A.A., ki je obrazložil svoje nestrinjanje z izrečeno oceno. Razen tega bi se moral B.B., v skladu s 36. členom ZUP, izločiti, saj je kot ocenjevalec izpitnih voženj pred 15 leti imel verbalni spor s tožnikom glede največje dosežene hitrosti, ki jo je po mnenju tožnika napačno tolmačil. 3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navedbam v tožbi nasprotuje in navaja, da je ravnala pravilno in zakonito. Poudarja, da je obrazec za ocenjevanje spretnosti in obnašanja predpisan s Pravilnikom in je tudi sestavni del Pravilnika in le izkazuje dejstva o opravljanju vozniškega izpita. Člana izpitne komisije, ki sta podala strokovno oceno, izpolnjujeta zakonske pogoje za imenovanje članov izpitne komisije. Toženi stranki tudi ni jasno, kaj naj bi denarna satisfakcija sploh bila. Navedbe o višini škode so samo pavšalne, niso podkrepljene z nobenimi konkretnimi dokazi in zato jih ne gre jemati kot odškodninski zahtevek. Zato zahtevek prereka tako po temelju kot tudi po višini. Glede izločitve uradne osebe pa tožena stranka navaja, da se izmenjavo argumentov oziroma nestrinjanja o kakšni zadevi težko imenuje verbalni spor in se dogodka izpred 15 let, ki ga navaja tožnik, uradna oseba tožene stranke sploh ne spomni, zato to ni zadosten razlog oziroma okoliščina, da bi morala biti uradna oseba izločena iz postopka. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih argumentih in zahteva, da mu tožena stranka plača znesek 19.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2014 dalje do plačila.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke o zavrnitvi tožnikovega ugovora zoper oceno praktičnega dela vozniškega izpita kategorije D, ki ga je tožnik opravljal dne 18. 12. 2014 in potrditvi ocene.

7. Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) v 2. členu določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

8. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za upravno stvar. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je upravna stvar odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno stvar, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP).

9. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka v obravnavani zadevi odločala na podlagi petega odstavka 68. člena ZVoz in na podlagi določb Pravilnika in z izpodbijano odločbo odločila o ugovoru tožnika zoper oceno praktičnega dela vozniškega izpita kategorije D. Tožena stranka je odločila na podlagi izpitne dokumentacije, predpisanega obrazca za ocenjevanje spretnosti in obnašanja in pisne obrazložitve (dveh) članov izpitne komisije, ki sta tožnika na izpitu ocenjevala in strokovne presoje ocene dveh članov izpitne komisije, ki na izpitu nista sodelovala in ki sta v svoji strokovni presoji ugotovila, da je ocena izpitne vožnje pravilna. To pomeni, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na opravilo strokovne narave, postopek pa je potekal po določbah ZVoz in po določbah Pravilnika. Pri tem pa niti ZVoz, niti Pravilnik, ne določata, da bi bila ocena (praktičnega dela) vozniškega izpita upravna stvar, niti ne, da bi se o ugovoru zoper oceno odločalo z upravno odločbo, niti ne, da bi tožena stranka o ugovoru zoper oceno vozniškega izpita odločala v upravnem postopku.

10. Glede na navedeno torej ocena praktičnega dela vozniškega izpita po mnenju sodišča ne ustreza definiciji upravne stvari v smislu določb ZUP. Z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge stranke v okviru izvrševanja upravne funkcije (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), zato bi sodišče o zakonitosti izpodbijane odločbe lahko odločalo samo, če bi tako določal zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Kot rečeno, pa zakonodajalec v takšnem primeru ni predvidel sodnega varstva, zato izpodbijane odločbe tudi po 2. členu ZUS-1 ni dopustno izpodbijati, ker zakon presoje zakonitosti tovrstnih aktov v upravnem sporu ne določa. 11. Ker torej izpodbijana odločba ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Sodišče je tožbo zavrglo v celoti, torej tudi glede tožnikovega zahtevka glede uveljavljanja denarne satisfakcije.

12. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.