Jedro

Kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije oziroma 3. odstavka 16. člena ZKP je mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

S tem ko zagovornik ne sprejema kazenske sankcije in jo izpodbija kot neprimerno, napada pravnomočno sodbo iz razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.J.G.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 250.000 (dvestopetdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenega A.J.G.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Izreklo mu je kazen treh let zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. V izrečeno zaporno kazen je sodišče obsojencu na podlagi določbe 49. člena KZ vštelo čas prestan v priporu. Na podlagi določbe 4. odstavka 196. člena KZ je obsojencu odvzelo 496,55 g metamfetamina. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in na 100.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo v plačilo povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 6.6.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitev določil KZ RS in zaradi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in sicer konkretneje zaradi kršitev določil 7. in 8. člena v zvezi z 9. členom ZKP, 17. člena ZKP ter 364. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da v celoti razveljavi odločbo sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo odločitev oziroma spremeni pravnomočno odločbo.

Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 26.7.2005, predlaga, da se ta kot neutemeljena zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Kršitve določb ZKP, ki jih uveljavlja vložena zahteva za varstvo zakonitosti:

1. Zagovornik navaja, da obsojenec, ki je tujec in ima v postopku pravico uporabljati svoj jezik, ni prejel prevoda sodbe pritožbenega sodišča. S takšnimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka (9. člen ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe zagovornika v zbranem spisovnem gradivu nimajo podlage. V spisu se nahaja vročilnica, iz katere je razvidno, da je bil prevod sodbe Višjega sodišča v Mariboru z dne 24.3.2005 obsojencu vročen preko Uprave ZPKZ D., kjer obsojenec prestaja kazen, dne 20.5.2005. 2. Težišče navajanj v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje, zlasti glede ocene zagovora obsojenca, da naj bi mu bilo mamilo, najdeno in zaseženo v njegovem vozilu na mejnem prehodu, v vozilo podtaknjeno. Po vsebini pomeni to izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa, kot to meni zagovornik, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovornik navaja, da sodišče zavezuje načelo iskanja resnice iz 17. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe in enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obtoženca obremenjujejo kot dejstva, ki so mu v korist. Meni tudi, da sta sodišči prve in druge stopnje do zaključkov, ki utemeljujejo obsodilno sodbo, lahko prišli zgolj na podlagi izvedenih dokazov in ob zavrnitvi dokazov, ki sta jih predlagala obsojenec in zagovornik. Sodišči sta zavrnili dokazni predlog obrambe, da naj se zaslišita dve starejši osebi, ki sta lahko videli, da je obsojenec v avtomobilu pustil ključe, s čimer bi se lahko dvom, da je obsojenec vedel in moral vedeti, da prevaža nedovoljeno mamilo, povečal; s postavitvijo ustreznega izvedenca bi se lahko ugotovila istovetnost selotejpa na najdenem kolutu in tistim, s katerim je bil oblepljen paket z mamilom. S tem zagovornik uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije oziroma 3. odstavka 16. člena ZKP. Kršitev te določbe je mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Na glavni obravnavi dne 22.12.2004 je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe: - za zaslišanje dveh starejših oseb, ki sta bili z avtomobilom C., ki bi lahko vedele povedati, ali je obtoženec v svojem vozilu pustil ključe, ko je vozilo zapustil in ga na to opozorile, - za postavitev izvedenca, ki naj bi ugotovil, ali je selotejp, ki je bil najden na kolutu, identičen s selotejpom, ki je bil oblepljen na paketu z drogo in - izvedenca, ki naj bi ugotovil dejansko vrednost prepovedane droge.

Predlog za zaslišanje dveh starejših oseb je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotreben z obrazložitvijo, da bi navedeni priči lahko potrdili samo to, da je obtoženec s svojim vozilom bil na parkirišču in da je v desnih vratih avtomobila pustil ključe, ne bi pa vedele ničesar povedati o tem, kako je mamilo prišlo v avto obtoženca.

Predlog za postavitev izvedenca za ugotovitev istovetnosti selotejpov pa je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila identiteta selotejpa ugotovljena že s strani Centra za forenzične preiskave. Z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnitve predlaganih dokazov se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče (stran 3 obrazložitve).

Načelo iskanja resnice iz 17. člena ZKP se uresničuje skozi načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP), po katerem sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga obramba predlaga. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (2. odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev.

Na podlagi navedenih kriterijev tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da "zaslišanje dveh starejših oseb iz Avstrije, ki naj bi kritičnega dne potovali z vozilom C. ..." ne bi moglo vplivati na drugačno ugotovitev glede v zagovoru obsojenca nakazovane podtaknjenosti droge v njegovo vozilo. Ne le da zagovornik ne navaja nobene okoliščine, o kateri bi navedeni osebi povedali, ki bi v drugačni luči prikazala v zagovoru obtoženca nakazovano podtaknitev droge v njegovo vozilo, temveč je bil tak dokazni predlog obrambe glede možne identifikacije oseb in s tem v zvezi izvedbe tega dokaza, povsem nekonkretiziran. Zavitek droge, oblepljen z dvema vrstama lepilnega traku, je v obsojenčevi toaletni torbici ob prehodu meje v vozilu na mejnem prehodu našla carinica, v vozilu pa je bil najden tudi kolut prozornega lepilnega traku široke potrošnje znamke Tesa, za katerega je bilo s strokovnim mnenjem ugotovljeno, da ima enake lastnosti kot lepilni trak z ovoja z drogo, na podlagi česar sta sodišči logično sklepali o verjetnosti, da je bil zavoj z drogo oblepljen prav s tem lepilnim trakom. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi obdolženec kot ekspert v kinologiji in kot bivši voznik kamiona vedel mamilo boljše skriti, kot pa ga položiti na zadnji sedež v vozilu, predstavljajo le hipotetično sklepanje, ki je glede kraja najdbe mamila v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Zato z zavrnitvijo predlogov za zaslišanje dveh starejših oseb iz Avstrije in izvedenstva glede ugotovitve istovetnosti lepilnih trakov, pravice obrambe niso bile kršene.

III. Kršitev kazenskega zakonika: Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče prekršilo določbo 41. člena KZ, saj je pri odmeri kazni kot olajševalno okoliščino upoštevalo dosedanjo nekaznovanost obsojenca, medtem ko obteževalnih okoliščin pri obsojencu ni zasledilo. Zato je izrečena kazen prestroga in previsoka, sodišče pa bi moralo upoštevati obsojenčevo prejšnje življenje ter mu izreči nižjo zaporno kazen, če ne že sankcije opominjevalne narave. S takimi navedbami pa zagovornik očitno kazenske sankcije ne sprejema in jo izpodbija kot neprimerno. Na ta način napada pravnomočno sodbo iz razloga, ki ga z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljaviti.

Po določbi 41. člena KZ odmeri sodišče storilcu kaznivega dejanja kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo. Za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ je predpisana kazen zapora od enega do desetih let. Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri kazni izrecno povedalo (stran 9 sodbe), da je pri odmeri kazni upoštevalo kot olajševalno okoliščino obsojenčevo dosedanjo nekaznovanost ter da pri obsojencu ni našlo obteževalnih okoliščin; upoštevalo pa je tudi težo kaznivega dejanja, količino in vrsto droge, ki jo je obsojenec prevažal (metamfetamin) ter stopnjo obsojenčeve krivde (direktni naklep). Kazen je odmerilo v mejah, ki so določene z zakonom, zato v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev kazenskega zakonika ni podana.

IV. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

V. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa.