Jedro

Pravnomočna postane odločitev o pobotni terjatvi le v primeru, če jo tožena stranka uveljavlja s procesnim ugovorom pobota, ne pa, če uveljavlja ugovor ugasle pravice. Sodišče sicer tudi v primeru predpravdnega pobotanja ugotavlja obstoj nasprotne terjatve, če je ta sporna, vendar zgolj z učinkom v pravdi, v katerem je uveljavljana.

Če je tožena stranka isto terjatev kot v tem postopku uspešno uveljavila v drugem postopku (v obeh postopkih kot predpravdni pobot), ne gre niti za pravnomočno razsojeno stvar niti za litispendenco, pač pa za materialnopravni ugovor ugasle pravice, da pobotna terjatev ne obstoji več, ker je zaradi pobota z drugo terjatvijo tožeče stranke že ugasnila.

Kadar stranka predlaga dokaz s vpogledom v drug spis za dokazovanje kakšnega dejstva, je treba takšen dokazni predlog ustrezno substancirati, saj je sam po sebi presplošen in nekonkretiziran. Ne nazadnje se sodišče aktivno in poglobljeno ukvarja le s predmetnim sporom in ne še s spori, ki se med istima strankama vodijo pred drugimi sodišči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. Ig 2006/06441 v 1. točki izreka za znesek glavnice v višini 17.160,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v 3. točki izreka za izvršilne stroške ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V delu, ki se tiče glavnice 3.258,79 EUR spp, je s sklepom postopek zaradi umika tožbe ustavilo. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.683,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pa tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker da je sodba polna napak, zaradi česar je nerazumljiva, saj je sodišče nepregledno sprejemalo zaključke o odločilnih dejstvih, pri čemer ni jasno, na katero od pravdnih strank se nanašajo.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja na pisne napake v obrazložitvi sodbe, ki jih ugotavlja tudi pritožbeno sodišče. Na šesti strani obrazložitve (v 4., 24., 29. in 31. vrstici) je sodišče prve stopnje štirikrat v različnih stavkih in različnih sklonih namesto pravilno „tožeča stranka“ zapisalo „tožena stranka“. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje smiselnemu očitku pritožbe, da gre za nedopustno malomarnost prvostopnega sodišča pri izdelavi in pisanju sodbe, ki po nepotrebnem obremenjuje bralca, saj od njega terja vložitev dodatnega časa in truda za razumevanje njene vsebine in da je zato upravičena nejevolja tožene stranke zaradi opustitve dolžne skrbnosti sodišča pri izdelavi pisnega odpravka sodbe.

Vendar pa gre v primeru vseh ugotovljenih napak le za očitne pisne pomote, ki se lahko razmeroma enostavno odpravijo s popravo sodbe na podlagi 328. člena ZPP. Zaradi očitnih pisnih napak v obrazložitvi sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, in ne drži pritožbeni očitek, da se sodba ne da preizkusiti oziroma da ni razumljiva. Očitane kršitve je ob sicer povečani pazljivosti in osredotočenosti, iz konteksta obrazložitve mogoče prepoznati kot pomote in jih miselno popraviti. Strankam, ki so aktivno sodelovale v postopku in ki vedo, kaj so zatrjevale in česa ne, njihovo odkrivanje ne bi smelo povzročiti prevelikih težav in tudi ne ogroziti pravilnega razumevanja sodbe. Da je to uspelo tudi toženi stranki, je razvidno že iz pritožbe, katere večji del je posvečen prav minucioznemu odkrivanju pisnih pomot in opozarjanju nanje, ki bi jih bilo kljub vtisu malomarno izdelanega pisnega odpravka sodbe, mogoče z nekoliko več dobrohotnosti obravnavati.

Pritožba prvostopnemu sodišču nadalje očita, da ni izvedlo dokaza s vpogledom v dve drugi pravdni zadevi, ki se vodita med istima strankama, ena pred Okrožnim sodiščem v Celju opr.št. II Pg 234/2007, druga pa je v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem RS opr. št. I Cpg 445/2009 v zvezi s II Pg 15/2006. Navedeni očitek je utemeljen, v kolikor tožeča stranka z njim uveljavlja bistveno kršitev prvostopnega sodišča zaradi nepravilnega obravnavanja ugovora litispendence oz. pravnomočno razsojene stvari. Ni pa utemeljen, v kolikor tožeča stranka s tem očitkom uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče med istima strankama druga pravda o istem zahtevku (189. člen ZPP), prav tako mora po uradni dolžnosti paziti, ali je o isti stvari že pravnomočno razsojeno (319. čl. ZPP). Na oboje je dolžno paziti tudi, če se nobena od strank na te ugovore ne sklicuje, nedvomno pa še toliko bolj, če se. Oba ugovora mora sodišče samo preveriti z neposrednim vpogledom v drugo pravdo, in ne na podlagi nekakšne dokazne ocene trditev pravdnih strank o tem vprašanju. Zato so razlogi izpodbijane sodbe „da je verjelo toženi stranki, da v drugem postopku ne uveljavlja iste terjatve“, s katerimi je sodišče utemeljilo zaključek o neobstoju litispendence, napačni in brez zakonske opore.

Vendar pa gre za takšno kršitev postopka, ki je v pritožbenem postopku odpravljiva (354. čl. ZPP), saj je ugovor litispendence in ugovor res iudicata preverilo pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku tako, da je opravilo poizvedbe v citiranih zadevah. V pravdni zadevi tožeče in tožene stranke, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. II Pg 15/2006, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča opr. št. I Cpg 445/2009 (in se trenutno nahaja v reviziji pred Vrhovnim sodiščem RS), tožena stranka ni vložila pobotnega ugovora. Samo procesni pobotni ugovor v citirani pravdni zadevi oz. pravnomočna odločitev o ne-obstoju pobotne terjatve bi pridobila učinek pravnomočnosti (tretji odstavek 319. čl. ZPP), ki bi jo bilo sodišče dolžno na ustrezen način upoštevati tudi v tej zadevi.

V pravdni zadevi pod opr.št. II Pg 234/2007 pred Okrožnim sodiščem v Celju sta vlogi pravdnih strank zamenjani, kar pomeni, da v tem postopku tožena stranka v celjski zadevi nastopa kot tožeča stranka. Tudi ob predpostavki, da tožena stranka v obeh postopkih terja isto stvar, bi litispendenca nastopila kvečjemu v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, ki se je začel kasneje kot ta postopek, in sicer dne 28. 12. 2006 s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa še to v primeru, če bi tožena stranka tudi v tej pravdi uveljavljala procesni pobotni ugovor.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ugovor litispendence niti ugovor pravnomočno razsojene stvari, ki ju je tožeča stranka uveljavljala v zvezi s pobotnimi terjatvami tožene stranke, nista bila utemeljena.

Glede na to, da tožena stranka v postopku pod opr.št. II Pg 15/2006 ni uveljavljala procesnega pobotnega ugovora za terjatev po računu štev. 21-1265-2006, je bil tudi zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da je bilo o tej terjatvi tožene stranke (vsaj po temelju) že pravnomočno odločeno. Kot že povedano, postane pravnomočna odločitev o pobotni terjatvi le v primeru, če jo tožena stranka uveljavlja s procesnim ugovorom pobota (3. odstavek 319. člena ZPP), ne pa, če uveljavlja ugovor ugasle pravice zaradi predpravdnega oziroma izvenpravdnega pobotanja. Sodišče sicer tudi v primeru predpravdnega pobotanja ugotavlja obstoj nasprotne terjatve, če je ta sporna, vendar zgolj z učinkom v pravdi, v katerem je uveljavljana.

Ne glede na to, ali gre za pravdno ali izvenpravdno pobotanje, pa je eno terjatev mogoče uspešno uveljavljati v pobot do njene višine samo enkrat. Če torej tožeča stranka trdi, da je tožena stranka isto terjatev kot v tem postopku uspešno uveljavila v postopku II Pg 15/2006, v obeh postopkih kot predpravdni pobot, ne gre niti za pravnomočno razsojeno stvar niti za litispendenco, pač pa za materialnopravni ugovor ugasle pravice, da pobotna terjatev ne obstoji več, ker je zaradi pobota z drugo terjatvijo tožeče stranke že ugasnila. Nerelevantno je, ali o tem (izvenpravdnem) pobotanju teče kakšen postopek. Navedeno dejstvo bi tožeča stranka najenostavneje dokazala s predložitvijo ustrezne pobotne izjave ene ali druge stranke, iz katere bi bilo razvidno, da je bila terjatev tožene stranke že pobotana. Ker stranka pri izbiri dokaznih predlogov ni omejena, bi načeloma lahko bil primeren tudi dokazni predlog za vpogled v drug spis. Vendar pa je treba upoštevati uveljavljeno stališče sodne prakse, da, kadar stranka predlaga dokaz s vpogledom v drug spis za dokazovanje kakšnega dejstva, je treba takšen dokazni predlog ustrezno substancirati, saj je sam po sebi presplošen in nekonkretiziran. Ne nazadnje se sodišče aktivno in poglobljeno ukvarja le s predmetnim sporom in ne še s spori, ki se med istima strankama vodijo pred drugimi sodišči. Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis mora zato stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda in kaj s tem dokazuje. Če dokazni predlog ni ustrezno substanciran, odsotnosti strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (glej sodbo II Ips 196/2008, II Ips 231/2003 in II Ips 279/2009). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ker presplošnih in nekonkretiziranih dokaznih predlogov tožeče stranke za vpogled v drug spis, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, pomembna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ni upoštevalo.

Kljub napačno materialnopravnemu stališču prvostopnega sodišča, da je bilo o sporni pobotni terjatvi tožene stranke po računu štev. 21-1265-2006 (B 30) že pravnomočno odločeno, je bila njegova odločitev pravilna iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka terjatev po računu 21-1265-2006 v zadostni meri identificirala in obrazložila (glej IV. točko pripravljalne vloge tožene stranke z dne 17. 02. 2010 na list. 59), predložila pa je tudi dokaze, na katere se je sklicevala (rčn. M. in B.). Tožeča stranka pa je v odgovor navedla le, da je navedeni račun prejela in zavrnila (glej III. točko pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 17. 02. 2010 na list. št. 55).

V skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Iz siceršnjih navedb tožeče stranke ni mogoče ugotoviti nikakršnih razlogov za nepriznavanje terjatve po računu štev. 21-1265-2006 (razen da jo tožena stranka uveljavlja v drugih postopkih). Zato sodišču prve stopnje dokaznega postopka v smeri ugotavljanja obstoja te terjatve niti bilo treba voditi in jo je mogoče šteti za priznano.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).