Jedro

Pravica do odpravnine je v 250. členu ZGD določena le za primer, ko je odpoklic neutemeljen. ZGD ne pojasnjuje, kdaj gre za utemeljene razloge. To pomeni, da gre za pravni standard, katerega vsebino je treba določiti tudi z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin in ni mogoče določiti splošno veljavnega pravila.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod točko I/1. (a in b), I/2. (prvi odstavek), I/3. in točko II/2. razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem (točka I/2. - drugi odstavek izreka sodbe prve stopnje) se revizija zavrne.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Celju je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in spremenilo sklep direktorja tožene stranke z dne 30.3.2001, potrjenega s sklepom Komisije za ugovore z dne 7.5.2001, s katerima je bil tožnik razporejen oziroma prevzet na delo k drugemu delodajalcu tako, da je določilo kot čas prevzema na delo z iztekom šestmesečnega odpovednega roka, računajočega od 30.3.2001. Ugotovilo je, da je dolžina odpovednega roka za odpoved pogodbenega razmerja urejena v individualni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med strankama dne 14.2.1997. V posledici te odločitve je razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 11.5.2001, potrjenega s sklepom Komisije za ugovore z dne 11.6.2001, s katerima je bilo odločeno, da toženi stranki preneha delovno razmerje zaradi odklonitve razporeditve k drugemu delodajalcu z iztekom 30-dnevnega odpovednega roka. Presodilo je, da se je šestmesečni odpovedni rok iztekel šele 30.9.2001 in ne z iztekom 30-dnevnega roka odpovednega roka od dokončnosti sklepa z dne 15.6.2001. Toženo stranko je zato zavezalo, da izplača tožniku odpravnino v znesku 1.921.008,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2001 dalje in razlike v plači za obdobje od 1.1.2000 do 31.10.2000 v bruto znesku 589.920,00 SIT, pri čemer mora od vsakomesečne bruto razlike v višini 58.922,00 SIT obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, preostalo neto razliko pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakomesečne neto razlike od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila, vse v roku 8 dni (točka 2. izreka sodbe). Pod točko 3. izreka je ugotovilo, da tožniku na podlagi sklepov tožene stranke z dne 11.5.2001 in 11.6.2001 ni zakonito prenehalo delovno razmerje, zato ga je tožena stranka dolžna nemudoma pozvati nazaj na delo ter mu od dne 18.7.2001 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in za to obdobje zagotoviti vpis delovne dobe v delovno knjižico ter obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini, kot če bi bil na delu, od vsakomesečnega nadomestila plače odvesti predpisane davke in prispevke, ostalo neto nadomestilo pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v naslednjem mesecu do plačila, vse v roku 8 dni. Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek za priznanje teka odpovednega roka od dokončnosti sklepov z dne 30.3.2001 in 7.5.2001 (točka 4. izreka sodbe) in sklenilo, da se zavrže tožnikov ugotovitveni zahtevek, da mu pripada odpravnina v znesku 1.921.008,00 SIT.

Pritožbo tožene stranke zoper ugoditveni del sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Pritožbeno sodišče je v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in njegovo pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da v celoti stroškovno zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da razveljavi obe sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije očita sodiščema, da se nista opredelili do statusa odpravnine, ali gre za delovnopravno kategorijo ali obligacijsko, niti nista pravilno opredelili pravne narave pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama dne 14.2.1997. Čeprav je v preambuli omenjene pogodbe o zaposlitvi naveden Dogovor o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev, so v njenem uvodu zapisani tudi temeljni členi Zakona o delovnih razmerjih. Zgolj okoliščina, da je v preambuli naveden Dogovor o kriterijih, ne more privesti do zaključka, da gre za individualno pogodbo o zaposlitvi, ne pa za pogodbo o zaposlitvi v smislu 135. oziroma 11. člena Zakona o delovnih razmerjih. Revident vztraja tudi pri vseh dosedanjih zatrjevanjih, da postopek kot ga je vodila tožena stranka v konkretnem primeru, ne more biti hkrati zakonit in nezakonit, saj zakon delne nezakonitosti ne pozna. Sodišče prve stopnje bi moralo, ker v pogodbi o zaposlitvi ni določb o prevzemu na delo k drugemu delodajalcu, upoštevati določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti in panožne kolektivne pogodbe, ne glede na to, ali je postopek sporen ali ne. Nedvomno je tožena stranka prenehala opravljati dejavnost informatike in je dejavnost informatike ter aranžiranje prevzela E. Ker pa je sodišče zmotno štelo pogodbo o zaposlitvi kot individualno pogodbo, je tožniku prisodilo odpravnino v višini šest bruto plač ter razlike v plači in ugodilo reintegracijskemu zahtevku, ki ga dejansko ni mogoče vzpostaviti, vse zgolj iz razloga, ker je nedoločna pravica do odpravnine zapisana v pogodbi. Razlogi sodišča so si med seboj nasprotujoči, saj po eni strani ugotavlja, da določbe SKPG ne veljajo, po drugi pa, če bi bil sporen celoten postopek prevzema delavcev, bi moralo sodišče upoštevati te določbe. Takšno pravno naziranje oziroma obrazložitev je, po mnenju revizije popolnoma nejasna in sama s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče mora v sodbi odgovoriti na vse pritožbene navedbe, saj ima tožena stranka pravico do ustreznega sodnega varstva, zato je nedopustno, da sodišče ugotovi, da ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za zakonitost izdane sodne odločbe. Ker sodišče ni ocenilo pravne narave odpravnine in se na ta način izognilo odločitvi o tem vprašanju, je izpodbijana sodba pravno zmotna. Tožena stranka vztraja, da tožnik ni upravičen do odpravnine iz razloga, ker mu je bilo zagotovljeno drugo, njegovi izobrazbi primerno delovno mesto.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/04 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je razen proti odločitvi iz izreka pod točko I/2. (drugi odstavek) sodbe prve stopnje utemeljena.

Po 371. členu ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker tožena stranka ne izpodbija tožniku s sodbo prvostopenjskega sodišča priznane razlike v plači za čas od 1.1.2000 do 31.10.2000 (točka I/2. - drugi odstavek), revizijsko sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Po uradni dolžnosti pazi revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava. Vrhovno sodišče je pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje tožena stranka. S trditvami, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, uveljavlja sicer revizija obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. Po ugotovitvah revizijskega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so za presojo zadeve odločilni. Tožena stranka v reviziji vsebinsko zatrjuje, da naj bi sodišči druge in prve stopnje zmotno in nepravilno uporabili določbe ZPP o ocenjevanju dokazov, sodišče druge stopnje pa tudi določbe ZPP o tem, kako mora pritožbeno sodišče obravnavati vloženo pravno sredstvo in na katere pritožbene trditve mora odgovoriti. Ker pritožbeno sodišče na vse pritožbene trditve po stališču revizije ni odgovorilo, se njegove odločitve ne da preizkusiti. Navedene revizijske trditve, ki deloma izpodbijajo dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, kar v revizijskem postopku ni več dovoljeno (3. odstavek 370. člena ZPP), deloma pa zatrjujejo obstoj kršitev določb ZPP, niso utemeljene.

Nestrinjanje z dokazno oceno ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ampak izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. Trditev, da je pritožbeno sodišče dolžno odgovoriti na vse pritožbene navedbe, ne drži, saj mora po določbi 360. člena ZPP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa dejanskih in pravnih razlogov sodišča prve stopnje, za katero je ugotovilo, da so pravilni in odločilni, presodilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka.

Pretežni del revizije pa se nanaša na trditve, da naj bi bila odločitev obeh sodišč pravno napačna zato, ker je tožnika upoštevalo kot delavca s posebnimi pooblastili in mu zato priznalo pravico do odpravnine, za katero pa pravne narave sploh ni določilo.

Individualna pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki podpisali dne 14.2.1997, sicer res ni zakonsko urejena, je pa dopusten pravni posel. Razvrstiti bi jo bilo mogoče med inominatne pogodbe, ki so popolnoma odvisne od vsakokratne volje strank in torej stranke vsakokrat posebej izoblikujejo celotno pogodbo. Med pogodbe, ki niso urejene z zakonom, prišteva teorija kategorije, ki jih imenuje mešane, v zakonu neurejene pogodbe, tipske pogodbe, pogodbe sui generis, sui iuris. Takšne pogodbe lahko stranke sklepajo v okviru splošne pogodbene svobode. Ta pogodbena svoboda je bila za t.i. individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu usmerjana tudi z (neobveznim) Dogovorom o kriterijih za individualne pogodbe, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 35/94 in 45/94 - prečiščeno besedilo (Uradni list RS, št. 23/95). S tem dogovorom sta Gospodarska zbornica Slovenije in Združenje Manager usmerila ravnanje udeležencev pri sklepanju t.i. individualnih pogodb o zaposlitvi in sta v 2. odstavku 1. člena splošnih določb razširila njeno veljavnost ne samo na poslovodje in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, temveč tudi na ostale delavce, ki imajo sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi po teh kriterijih. Takšna pogodba je v največji možni meri dispozitivne narave, - v tem kontekstu "lex contractus" kot "lex specialis" prevlada nad "lex legis". Njena vsebina pa ne sme biti v nasprotju z vsebino in namenom zakona, oziroma v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi in moralo.

V pogodbi o zaposlitvi, pripravljeni in predlagani s strani tožene stranke, so bile določene medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti, ki so se nanašale na dela in naloge vodje službe informatike in AOP, ki jih je opravljal tožnik. Dogovorjene so bile njegove pristojnosti in obveznosti, nadomestilo plače, delovni čas in letni dopust, med ostalimi pogoji pa sta pogodbeni stranki določili še način in obseg pravic do dopolnilnega izobraževanja ter vrsto, obseg in način zavarovanja. Skladno z določili omenjenega dogovora je bila pod točko 10. pogodbe o zaposlitvi določena pravica do odpravnine po 250. členu Zakona o gospodarskih družbah. Pod točko 16. sta se stranki sporazumno dogovorili, da v primeru odpovedi tega pogodbenega razmerja odpovedni rok traja šest mesecev. Ker je bila pogodba veljavno sklenjena, je bila tožena stranka dolžna izpolniti sprejete obveznosti in odgovarjati za njihovo izpolnitev, kot je to določal v času nastanka spornega razmerja veljavni 17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Tožena stranka je namreč nasprotovala razlagi pogodbenih določil, tako točki 10. (pravici do odpravnine), kot tudi točki 16. (dolžini odpovednega roka). Med postopkom sicer ni postavila jasne trditve o tem, kaj naj bi po njenem mnenju predstavljalo sporno pogodbeno določilo o odpravnini, zatrjevala je le, da tožeči stranki ne dolguje ničesar. Med strankama sporno določilo 10. člena pogodbe o zaposlitvi je zato moralo razložiti sodišče, pri tej razlagi pa se je utemeljeno in materialnopravno pravilno sklicevalo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih o razlagi pogodb. Ob upoštevanju načel obligacijskega prava, ki so določena v ZOR, in na katerega uporabo napotuje 3. člen Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - 73/04 - ZS), je dejstvo, da je bil tožnik predčasno razrešen z opravljanja del in nalog vodje službe informatike in AOP (zaradi ukinitve), tudi po presoji revizijskega sodišča določilo 10. člena pogodbe o zaposlitvi razložilo materialnopravno pravilno. Pravilno je izhodišče, da je treba pri razlagi pogodbe najprej izhajati iz določila 99. člena ZOR, namreč, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Ugotavljanje pomena in učinkov pogodbe pa je vedno pravno vprašanje. Če je pogodbeno določilo jasno in razumljivo, potem za njegovo uporabo ni potrebna nobena interpretativna (razlagalna) metoda. Uporabi se tako, kot je zapisano, v obravnavanem primeru v 10. točki pogodbe o zaposlitvi. Ta se glasi: "vodja službe informatike in AOP ima pravico do odpravnine po 250. členu Zakona o gospodarskih družbah".

Po 2. odstavku 250. člena ima odpoklicani delavec pravico do odpravnine v višini največ šestkratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12 mesecih. Odpravnina niti v Zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 29/94 - 6/99 - ZGD) niti v Zakonu o obligacijskih razmerjih ni opredeljena. Po eni strani predstavlja obliko odškodnine, ki je dogovorjena in pavšalizirana naprej, torej če gre za neutemeljen odpoklic, sme odpoklicani zahtevati odpravnino ne glede na to, če je v resnici škoda manjša ali pa je sploh ni, v tem pogledu je utemeljena primerjava s pogodbeno kaznijo (275/1 člen ZOR). Namen odpravnine namreč je, da se popravi prav tista škoda, ki je nastala zaradi neutemeljenega odpoklica.

Vendar z odpravnino niso nujno poravnani vsi zahtevki do delodajalca. Ureditev pravice do odpravnine po ZGD se nanaša le na statusno in pogodbeno stran poslovodstva. Za prenehanje delovnega razmerja kot takega pa morajo biti izpolnjene še posebne predpostavke po delovnopravnih predpisih.

Pravica do odpravnine je določena le za primer, ko je odpoklic neutemeljen. ZGD ne pojasnjuje, kdaj gre za utemeljene razloge.

To pomeni, da gre za pravni standard, katerega vsebino je treba določiti tudi z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin in ni mogoče določiti splošno veljavnega pravila. Gotovo gre za utemeljene razloge, če se ugotovi, da vodilni delavec huje krši obveznosti oziroma da ni sposoben voditi poslov, utemeljeni razlogi za odpoklic pa so lahko tudi objektivne narave. Mednje sodi tudi ukinitev delovnega mesta, kot je primer v obravnavani zadevi. Vendar pa je tudi v takem primeru potrebno dokazati nepotrebnost takega delovnega mesta.

Kot že uvodoma ugotovljeno, pa med strankama ni sporna utemeljenost razloga za odpoved pogodbenega razmerja tožniku oziroma njegove razrešitve kot posledica sklepa direktorja tožene stranke z dne 30.3.2001, da se ukine dejavnost informatike in zato preneha potreba po delu vseh delavcev, med njimi tožnika, ki so opravljali delo na delovnih mestih pri opravljanju ukinjanja dejavnosti družbe. Zaradi ukinitve dejavnosti in na podlagi sporazuma o prevzemu delavcev je bil tožniku dne 30.3.2001 izdan sklep o prehodu k drugemu delodajalcu. Tožnik sami razporeditvi oziroma prevzemu na delo k drugemu delodajalcu ni nasprotoval, s svojim tožbenim zahtevkom v tožbi z dne 15.5.2001 je zahteval spremembo nastopa dela pri družbi E. - namesto z dokončnostjo izdanega mu sklepa - z iztekom šestmesečnega odpovednega roka, računajočega od dokončnosti tega sklepa ter plačilo odpravnine v znesku 1.921.008 SIT. Z dokončnim sklepom komisije za ugovore z dne 7.5.2001, s katerim je bil potrjen sklep direktorja tožene stranke z dne 30.3.2001 v delu pod točko 1. o prehodu tožnika k drugemu delodajalcu, ki ni bil predmet preizkusa v sodnem postopku in ki je v tem delu postal pravnomočen, je bilo torej odločeno o utemeljenosti razloga za odpoved pogodbenega razmerja tožniku. To pomeni, da je sicer obstajal utemeljen razlog za t.i. tožnikovo razrešitev, nastop pravnih posledic pa bi moral biti ob spoštovanju pogodbenega določila iz 16. točke pogodbe o zaposlitvi odložen do izteka šestmesečnega odpovednega roka. Ker tožena stranka te določbe ni upoštevala, ampak je način prenehanja delovnega razmerja tožniku iz 9. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih vezala na 30-dnevni rok po dokončnosti sklepa, je tožniku neutemeljeno prenehalo tako pogodbeno kot delovno razmerja pred iztekom dogovorjenega odpovednega roka - torej predčasno. To pa še ne pomeni pravne in dejanske situacije iz 1. odstavka 250. člena, na katerega uporabo napotuje 10. člen pogodbe o zaposlitvi, ki bi dajal pravico tožniku do odpravnine.

Zakonska pravica do odpravnine je posebna pravica za neupravičen odpoklic. Namen odpravnine namreč je, da se popravi tista škoda, ki je nastala zaradi neutemeljenega odpoklica. Za tožnikovo razrešitev pa je obstajal utemeljen razlog, saj se je - kot že povedano - pri toženi stranki ukinila dejavnost informatike.

Zato po presoji revizijskega sodišča ne obstaja pravna podlaga za uveljavljani tožbeni zahtevek iz naslova odpravnine. Presoja obeh nižjih sodišč, da pomeni vsebina 10. člena pogodbe o zaposlitvi zgolj opredelitev višine odpravnine po 250. členu ZGD, nasprotuje njuni ugotovitvi, ki jo sprejema tudi revizijsko sodišče, da gre za jasno pogodbeno določilo, ki ga je uporabiti skladno določbi 99. člena ZOR. Takšen zaključek potrjuje tudi sklep nadzornega sveta tožene stranke, sprejet na prvi seji dne 22.1.1997 (priloga B12), ki inštituta odpravnine ne ureja drugače kot 250. člen ZGD. Priznava pa pravico razrešenemu članu uprave oziroma managerju, ki še naprej ostane v delovnem razmerju, do managerske plače iz zadnjega meseca pred odpoklicem še najmanj šest mesecev.

Tožniku bi pravne posledice odklonitve pravice do drugega ustreznega dela pri drugem delodajalcu ali pa sam nastop dela pri njem v vsakem primeru nastale, kot sta pravilno ugotovili obe sodišči, z iztekom šestmesečnega odpovednega roka, računajoč od 30.3.2001, to je z dnem 30.9.2001. Do tega dne bi moralo trajati tožniku pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje, saj bi mu s tem dnem prenehalo ali zaradi sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, kot mu je tožena stranka zagotovila, ali zaradi odklonitve tako zagotovljene pravice.

Zato tožnik ne more uveljavljati vtoževanega reintegracijskega zahtevka tudi po tem datumu, saj bi imel ob pravnomočno ugotovljenem razlogu prenehanja potreb po njegovem delu zaradi ukinitve dejavnosti pravico obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki le do 30.9.2001. Iz nasprotujočih si dejstev, navedenih v tožbi in v tožbenem zahtevku ter v izreku sodbe prvostopnega sodišča pod točko 3. in njene obrazložitve, izhaja materialnopravna neutemeljenost in s tem nesklepčnost tožbenih navedb in samega sodbenega izreka. Izrek pod točko I/1. pa nasprotuje izpovedbi tožnika na l. št. 26, da je od 18.7.2001 zaposlen drugje (M.Ž.). Zato je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava reviziji v tem delu ugoditi in v tem obsegu razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje.

Ker je bil del tožbenega zahtevka pod točko I/3. že ob vložitvi tožbe z dne 2.7.2001 nesklepčen, je utemeljeno smiselno revizijsko izvajanje o nejasnosti sodbenega izreka. Terjatve bi morale biti v izreku konkretno opredeljene (časovno in denarno z zneski). Sodišče druge stopnje nima prav, ko ugotavlja, da ni neskladja med izrekom in obrazložitvijo, s katero so bile tožniku priznane vse pravice iz delovnega razmerja, v kolikor jih v tem času ni v enakem ali večjem obsegu uveljavljal pri drugem delodajalcu.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka.