Jedro

Dajatveni del sklepa o motenju posesti, restitucijski (vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja) in opustitveni (zahteva, da tožena stranka tudi v bodoče spoštuje obstoječe posestno stanje ter ne posega več v posest drugega), je bistveni del sklepa, saj z njim tožeča stranka šele doseže posestno varstvo (prim. 79. čl. ZTLR). V obravnavani zadevi je restitucijski del, kar se tiče zamenjave ključavnice, podan le pogojno (za primer, da je sploh bila zamenjana) in torej na (prostovoljno ali prisilno) izpolnitev tožene stranke nima vpliva. Gre pa za dejanje, ki se v bistvu ne razlikuje od izvršenega motenja (v ključavnici z notranje strani vrat puščenega ključa) in je zato že s tem sklepom (njegovim opustitvenim delom) prepovedano (prim. 1. odst. 228. čl. ZIP). Pravnega interesa za pritožbo zoper ta del sklepa zato tožena stranka nima (3. odst. 358. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrže v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z zamenjavo ključavnice, v preostalem delu pa se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2., 3., in 4. odst. izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v postopku zaradi motenja posesti sklenilo, da se zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže tožba v delu, ki se tiče odstranitve in ponovne namestitve kljuke na garažnih vratih (1. odst. izreka sklepa); ugotovilo, da je druga toženka motila tožnika v soposesti garaže in kurilnice ter vseh stvari v teh prostorih s tem, da je garažna vrata zaklenila, ključ pa pustila v ključavnici vrat in tako tožniku onemogočila souporabo tega prostora in kurilnice, v katero je mogoče priti le preko tega prostora (2. odst. izreka); naložilo drugi toženki, da vzpostavi prejšnje posestno stanje, odstrani ključ iz notranje strani garažnih vrat, kolikor pa je bila ključavnica zamenjana, pa namesti nazaj prejšnjo ključavnico (3. odst. izreka); prepovedalo drugi toženki take oziroma podobne posege v tožnikovo posest (4. odst. izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca (6. odst. izreka) in predlog za izdajo začasne odredbe (7. odst. izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (5. odst. izreka).

Zoper drugi, tretji in četrti odstavek sklepa se je druga toženka pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik ni imel posesti na spornih prostorih enakovredno posesti toženima strankama, pač pa je moral za uporabo garaže vedno vprašati svojega očeta oziroma sedaj drugo toženko. Napačno je torej sklepanje sodišča, da je tožnik uporabljal garažo brez predhodnega soglasja za garažiranje svojega avtomobila in barvanje tujih avtomobilov. Sodišče je ugotovilo, da je druga toženka zaklenila garažna vrata in pustila ključ v ključavnici, nihče pa ni zatrjeval, da je bila ključavnica zamenjana. Zato ni bilo podlage za odločitev glede zamenjave ključavnice, kot to izhaja iz 3. odst. izpodbijanega sklepa. Predlaga, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Pritožba je delno nedovoljena, v preostalem delu pa neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejanske zaključke o tožnikovi posesti napravilo zlasti na podlagi skladne izpovedbe tožnika in druge toženke, medtem ko je prvi toženec vseskozi trdil, da ima tožnik pravico uporabljati garažo in kurilnico le z vsakokratnim predhodnim dovoljenjem prej očeta, sedaj pa druge toženke. V pritožbi se druga toženka njegovim takim trditvam pridružuje. S tem pa želi izpodbiti dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki temeljijo ravno (vendar ne samo) na njeni izpovedbi. V tem spreminjanju navedb o relevantnih dejstvih (posesti tožnika) pa se kaže njena neprepričljivost in torej neutemeljenost pritožbenih trditev. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni izvedenih dokazov (upoštevajoč, da je med strankama dne 11.4.1998 očitno prišlo do dogodka, ki je porušil njune dosedanje odnose), opravljeni v skladu z 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravilno zaključilo, da je bil tožnik soposestnik (1. in 4. odst. 70. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR) garaže in kurilnice, ki ju je uporabljal brez vsakokratnega predhodnega dovoljenja. Tako je tudi sama druga toženka jasno izpovedala (zapisnik z glavne obravnave z dne 22.6.1998), da pred 11.4.1998 tožnik ni hodil v garažo tako, da bi za to spraševal in taka situacija velja šele po tem datumu. Njena takšna izpovedba pa je skladna s tožnikovo in njegovimi tožbenimi trditvami o relevantnih dejstvih. Z drugačnimi pritožbenimi trditvami zato druga toženka ne more uspeti.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi res ugotovilo, da je motilno dejanje druge toženke v tem, da je v ključavnici garažnih vrat z notranje strani pustila ključ in tako tožniku onemogočila njeno uporabo na način kot doslej, v 3. odst. izreka sklepa pa je drugi toženki naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, odstranitev ključa iz notranje strani vrat in omogočiti tožniku nemoteno souporabo garaže in kurilnice, pogojno za primer, če je bila ključavnica zamenjana, pa tudi namestitev prejšnje ključavnice.

Dejansko stanje sodiču prve stopnje res ni dajalo podlage za takšen restitucijski zahtevek, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da druga toženka nima pravnega interesa za pritožbo zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje.

Posestna tožba je dajatvena tožba in prav tako tudi sklep sodišča, s katerim odloči o posestnem varstvu. Dajatveni del, restitucijski (vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja) in opustitveni (zahteva, da tožena stranka tudi v bodoče spoštuje obstoječe posestno stanje ter ne posega več v posest drugega), je sploh bistveni del sklepa, saj z njim tožeča stranka šele doseže posestno varstvo (prim. 79. čl. ZTLR). V obravnavani zadevi je restitucijski del, kar se tiče zamenjave ključavnice, podan le pogojno (za primer, da je sploh bila zamenjana) in torej na (prostovoljno ali prisilno) izpolnitev druge tožene stranke nima vpliva. Gre pa za dejanje, ki se v bistvu ne razlikuje od izvršenega motenja (v ključavnici z notranje strani vrat puščenega ključa) in je zato že s tem sklepom (njegovim opustitvenim delom) prepovedano (prim. 1. odst. 228. čl. Zakona o izvršilnem postopku). Pravnega interesa za pritožbo zoper ta del sklepa torej druga tožena stranka nima in je zato pritožbeno sodišče njeno pritožbo v tem delu zavrglo (1. odst. 380. čl. v zvezi s 3. odst. 358. čl. ZPP).

Sicer pa je pritožba druge toženke iz že prej navedenih razlogov neutemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP), je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP).