Jedro

Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva, da mu je toženka dolžna plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 dalje do plačila. Prvotno je primarni zahtevek utemeljeval (le) na na pogodbeni podlagi, to je Sporazumu, ki sta ga stranki sklenili 29. 6. 2011. Sodišče je zahtevek na tej podlagi zavrnilo, ker je ugotovilo, da Sporazum (o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem), ki sta ga sklenili pravdni stranki, po vsebini predstavlja dogovor glede urejanja premoženjskih razmerij med zakoncema. Takšen dogovor mora biti v skladu s 1. točko 47. člena ZN sklenjen v obliki notarskega zapisa. V skladu z 48. člena ZN so pravni posli iz 47. člena, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, nični. Sodišče je zato, ker Sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, zaključilo, da tožnik od toženke na njegovi podlagi plačila uporabnine za stanovanje ne more zahtevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika), da mu je tožena stranka (toženka) dolžna plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 dalje in mu povrniti stroške pravdnega postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, po katerem je toženka dolžna s tožnikom v notarskem zapisu skleniti sporazum o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem z vsebino, kot izhaja iz II. točke izreka. Glede stroškov je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan toženki v petnajstih dneh plačati 985,15 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma povzema odločitev in del razlogov sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče z oceno Sporazuma o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem z dne 29. 6. 2011 (v nadaljevanju Sporazum) zagrešilo zmotno uporabo materialnega prava. Sporazum ne predstavlja pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema v smislu 1. točke 47. člena Zakona o notariatu (ZN), za katero bi bil potreben notarski zapis. Gre za navadno najemno pogodbo za tožnikov del stanovanja, zato je Sporazum tudi opredeljen kot začasni in v lastniškem smislu ne spreminja ničesar. Tožnik pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema v smislu 47. člena ZN razume kot pogodbo, s katero se zakonca dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega. Če premoženjskopravni položaj ostane nespremenjen, je notarski zapis nepotreben. Tak zapis je potreben pri poslih, ki pomenijo prenos premoženja od enega zakonca na drugega. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1844/2008 in jo povzema. 47. člen ZN je treba razlagati tako, da morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjeni tisti posli med zakoncema, ki urejajo premoženjska razmerja med njima, to so tisti posli, ki pomembneje (pre)urejajo premoženjska razmerja. Sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 967/2017, po kateri so med pogodbami, ki jih lahko sklepata zakonca, naštete izključno takšne, kjer pride do spremembe lastništva. Ni torej potrebno, da bi bil vsak posel med zakoncema, ki se nanaša na njuno premoženje, sklenjen v notarskem zapisu. S Sporazumom se v konkretnem primeru premoženjska razmerja med strankama ne preurejajo oziroma spreminjajo, zato za ta Sporazum ni potrebna posebna obličnost, to je notarski zapis. Gre zgolj za začasno ureditev razmerij v zvezi s skupnim premoženjem. Pri Sporazumu je šlo zgolj za upravljanje s skupnim premoženjem v smislu 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Glede drugih razlogov sodbe se tožnik ne opredeljuje podrobno. Meni le, da je stališče sodišča, da ne more hkrati veljati, da se je tožnik iz stanovanja izselil po Sporazumu, po drugi strani pa, da je bil v to prisiljen, neživljenjsko. Iz gradiva v spisu se je mogoče prepričati, da je do izselitve prišlo iz obeh razlogov. Tudi obrazložitev glede podrejenega zahtevka ni prepričljiva in je po mnenju tožnika napačna. Ni razloga, da sodišče nekomu, ki je podpisal določeno pogodbo in s tem izrazil svojo voljo, ne bi naložilo, da izpolni še obličnostne formalnosti.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva, da mu je toženka dolžna plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 dalje do plačila. Prvotno je primarni zahtevek utemeljeval (le) na na pogodbeni podlagi, to je Sporazumu, ki sta ga stranki sklenili 29. 6. 2011. Sodišče je zahtevek na tej podlagi zavrnilo, ker je ugotovilo, da Sporazum (o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem), ki sta ga sklenili pravdni stranki, po vsebini predstavlja dogovor glede urejanja premoženjskih razmerij med zakoncema. Takšen dogovor mora biti v skladu s 1. točko 47. člena ZN sklenjen v obliki notarskega zapisa. V skladu z 48. člena ZN so pravni posli iz 47. člena, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, nični. Sodišče je zato, ker Sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, zaključilo, da tožnik od toženke na njegovi podlagi plačila uporabnine za stanovanje ne more zahtevati.

6. Tožnik takšne zaključke sodišča prve stopnje izpodbija, vendar tudi po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno. Neutemeljeno navaja, da je pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema v smislu 47. člena ZN treba razumeti kot pogodbo, s katero se zakonca dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega. Temu nasprotno je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 389/2003 navedlo, da se oblika notarskega zapisa ne zahteva le za sklepanje tistih medsebojnih poslov zakoncev, ki se nanašajo na skupno premoženje. Namen stroge zahteve po obliki notarskega zapisa pri sklepanju pogodb o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema je zagotoviti resnost in premišljenost strank take pogodbe, ki sta kot zakonca tudi v posebnem položaju medsebojne odvisnosti.

7. Tožnik se sklicuje na sodbo VSL I Cp 1844/2008, v kateri je bilo zavzeto stališče, da morajo strogi obličnostni zahtevi iz 1. točke 47. člen ZN zadostiti tisti posli, ki pomembneje (pre)urejajo premoženjska razmerja med zakoncema.1 Sodišče je opozorilo, da je med sedanjo in prejšnjo ureditvijo podana razlika. S tem zaključkom2 soglaša tudi to sodišče, saj je formulacija prvega odstavka 47. člena ZN glede obsega pravnih poslov, za katere je potrebna strožja obličnost, res nekoliko drugačna od prej veljavnega drugega odstavka 62. člena ZZZDR. Ta je določal, da je za veljavnost medsebojnih poslov zakoncev potrebna overitev po sodniku, razen, če je šlo za običajna in manjša darila, prvi odstavek 47. člena ZN pa notarski zapis zahteva za pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema (in zunajzakonskima partnerjema). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da konkretni Sporazum predstavlja pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema po 1. točki 47. člena ZN. Že naslov Sporazuma pove, da gre za sporazum o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem. Z njim sta se zakonca, potem ko sta ugotovila obseg njunega skupnega premoženja, med drugim dogovorila o izselitvi enega izmed njiju in o plačilu uporabnine (pa tudi o odplačevanju kreditov). Glede naslova in vsebine sporazuma je zato sodišče pravilno ugotovilo, da sta jasna in bi moral biti Sporazum, da bi bil veljaven, sklenjen v obliki notarskega zapisa.

8. Tožnik neutemeljeno navaja, ob sklicevanju na zadevo VS RS II Ips 967/20073, da je oblika notarskega zapisa potrebna le pri pogodbah, kjer pride do spremembe lastništva. V določbi 1. točke 47. člena ZN, po kateri morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjeni tisti posli med zakoncema, ki urejajo premoženjska razmerja med njima (in ne le tisti, pri katerih pride do spremembe v lastništvu), za takšno razlago ni podlage.

9. Tožnik prav tako neutemeljeno navaja, da bi morala po stališču sodišča zakonca, ki bi kot solastnika oddala stanovanje tretji osebi, najprej skleniti notarski zapis, saj bi šlo v takem primeru za sklepanje pogodbe s tretjo osebo na drugi strani. Zmotno pa je tudi stališče tožnika, da je šlo pri sporazumu le za upravljanje s skupnim premoženjem v smislu 52. člena ZZZDR, saj se pravni pojem upravljanja premoženja ne pokriva s pojmom uporabe.

10. Ob vsem povedanem se izkaže, da so zaključki sodišča prve stopnje, da Sporazum, ker ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ni veljaven in zato tožnik na njegovi podlagi plačila uporabnine ne more zahtevati, pravilni. Po tej podlagi je torej sodišče primarni zahtevek pravilno zavrnilo. Pravilno pa je zahtevek zavrnilo tudi na podlagi neupravičene obogatitve. Tožnik je namreč dejstva v zvezi z neopravičeno obogatitvijo navedel šele v vlogi z dne 17. 9. 2014, kar je bilo prepozno, in je sodišče že iz tega razloga ugotovilo, da je zahtevek neutemeljen. Sodišče je navedlo le dodatne razloge o tem, da se tožnik ne more hkrati sklicevati na dve podlagi, ki se izključujeta, to je Sporazum in na neupravičeno obogatitev, pri čemer tožnik v pritožbi izpodbija le slednji zaključek, ne pa tudi ostalih pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje glede prepoznih trditev in predlaganih dokazov ter nadaljnjih pravilnih zaključkov, da tožnik tudi višine uporabnine ni dokazal. Tudi po tej podlagi je zato primarni tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da je toženka dolžna z njim v notarskem zapisu skleniti sporazum o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem, z vsebino, ki je enaka vsebini iz Sporazuma z dne 29. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno navedlo, da Obligacijski zakonik (OZ) v prvem odstavku 17. člena določa, da če mora nekdo po zakonu skleniti pogodbo, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene. Niti ZZZDR niti kakšen drug zakon zakoncema ne nalaga, da bi morala sklepati pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema. Pravilni so zato nadaljnji razlogi, da tožnik od toženke ne more zahtevati, da z njim sklene sporazum oziroma, da ga sklene v obliki notarskega zapisa.

12. Takšne zaključke sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi izpodbija, vendar le z navedbo, da obrazložitev ni prepričljiva in je po njegovem mnenju napačna. Navaja, da ni razloga, da sodišče nekomu, ki je podpisal določeno pogodbo in s tem izrazil svojo voljo, ne bi naložilo, da izpolni še obličnostne formalnosti. Takšni zaključki tožnika so zmotni, saj nična pogodba, za kakršno je šlo v konkretnem primeru, ne more konvalidirati4, na njeni podlagi pa tudi ni mogoče uspešno zahtevati izpolnitve oziroma na podlagi nične pogodbe ni mogoče zahtevati, da se pogodba z enako vsebino sklene v ustrezni obliki.

13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi toženka, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

1 Šlo je za darilo avtomobila in sodišče je zavzelo stališče, da pri tem ne gre za posel, pri katerem bi bila potrebna sklenitev v obliki notarskega zapisa. 2 Drugače razlogi prej navedene odločbe II Ips 389/2003. 3 V citirani zadevi je VS RS navedlo, da lahko zakonca med seboj sklepata različne pogodbe, ki jih je le primeroma navedlo. 4 Glej sodbo VS RS II Ips 169/2011.