Jedro

Odškodninsko pravo daje pravico do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz oškodovane osebe (neposredni oškodovanci.

Denarna odškodnina za škodo posrednih oškodovancev je izjema, ki jo slovenski pravni red omogoča v primeru smrti ali težke bližnjega svojca. Zako sodna praksa ozko tolmači standard težke invalidnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 295.797 SIT pravdnih stroškov, v 15. dneh da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnikoma vsakemu po 500.000 tolarjev odškodnine, torej obema skupaj 1.000.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in ki tečejo od prve sodbe dne 18.1.2000 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je sin tožnikov hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, ki je bil zato obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja. Ker je menilo, da sta tožeči stranki zaradi sinove težke invalidnosti posredno utrpeli pravno priznano nepremoženjsko škodo, jima je prisodilo vsakemu po 500.000 tolarjev in plačilo naložilo toženi stranki, pri kateri je imel povzročitelj zavarovano odgovornost. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki in pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo, tako da je prisojeno odškodnino zvišalo na 1.500.000 tolarjev vsakemu od tožnikov, obema skupaj torej 3.000.000 tolarjev, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna odločitev o plačilu 1.500.000 tolarjev odškodnine vsakemu od tožnikov, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Po njenem sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka, pri čemer sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve ugovora, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je bila kazenska sodba pravnomočna 16.04.1993, tožnika pa sta vložila tožbo po preteku zastaralnega roka za to kaznivo dejanje. Poleg tega je bilo ob pravnomočnosti sodbe znano, kakšne poškodbe in invalidnost je utrpel mladoletni T., saj je izvedenec dr. H. S. izdelal izvedensko mnenje 13.12.1991 in so bili tedaj znani vsi elementi za uveljavitev odškodninskega zahtevka tožnikov, tako da je njun zahtevek zastaral najkasneje 16.4.1996. Če je bil tožnik v letu 1995 in 1996 podvržen določenim medicinskim posegom in kontrolam, ni bistveno, ker ti niso vplivali na opredelitev pojma posebno hude invalidnosti. Tožena stranka očita tudi kršitev materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo, da gre pri mladoletnem T. S. za posebno težko invalidnost po tretjem odstavku 201. člena ZOR, saj zaradi posledic nesreče ni trajno in nepopravljivo spremenjena oškodovančeva telesna in duševna integriteta oziroma pomembna sfera njegove osebnosti. Tožena stranka meni, da sta sodišči ta pojem preširoko razlagali in čeprav verjame, da sta tožnika trpela zaradi težav njunega otroka, ne gre za posebno težko invalidnost. Iz previdnosti tožena stranka še navaja, da je odškodnina previsoko odmerjena in bi zadoščala zneska, ki ju je prisodilo prvo sodišče. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Po njenem so revizijski razlogi zgrešeni in žaljivi za tožnika in njunega sina. Zastaranja ni, ker je treba upoštevati stari Kazenski zakonik in je bil otrok operiran v letih 1993 in 1995. Kljub temu ima hudo poškodovano desnico in je staršema izjemno hudo ob vsakodnevnih pogledih nanjo. Tožeča stranka dodaja, da jo je tožena stranka zavedla, da je sklenila poravnavo za plačilo neposredne škode mladoletnemu tožniku, in da je ta tudi še sporna.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka utemeljeno navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo, ker nista pravilno uporabili določbe tretjega odstavka 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). V 201. členu ZOR namreč zakonodajalec omogoča plačilo denarne odškodnine, ki ne izvira iz (neposrednega) oškodovanca samega, temveč izvira iz telesnih ali duševnih bolečin, ki jih trpi oškodovanec in izvirajo iz druge osebe, s katero je (posredni) oškodovanec čustveno povezan. Zaradi same narave škode in ker priznavanje odškodnine posrednim oškodovancem lahko povzroči verižno reakcijo, pravni redi v mnogih evropskih državah ne priznavajo odškodnine za škodo, ki ni lastnega izvora. Pravni red v Republiki Sloveniji daje pravico do denarne odškodnine posrednim oškodovancem, toda omejenemu krogu oseb in v izjemnih primerih. Tožnika sta starša poškodovanega T., zato spadata v krog oseb, ki jih zakonodajalec navaja v tretjem odstavku 201. člena ZOR. Drugače pa je s pravno priznano škodo, ker zakonodajalec omejuje denarno odškodnino samo za primer smrti ali posebno težke invalidnosti. Pravni standard posebno težke invalidnosti sodna praksa razlaga tako, da gre denarna odškodnina svojcem samo v tistih izjemno hudih primerih, ki pomenijo v bistvu uničenje poškodovančeve osebnosti, ko prizadeti izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih. Tako sodna praksa priznava odško-dnino zaradi posebno težke invalidnosti v primerih spastične ohromelosti vseh štirih okončin (tetraplegija), zoglenitve roke in noge, hude duševne zaostalosti in popolne osebne spremenjenosti ter odvisnosti od pomoči drugih.

V konkretnem primeru je telesno in duševno stanje mladoletnega T. mnogo boljše od stanja poškodovanih v navedenih primerih iz sodne prakse. Seveda sodišče ne želi omalovaževati telesnih in duševnih posledic mladoletnega T. Verjame tudi, da se tožnika trudita, da bi sinu omogočila kolikor je mogoče normalen razvoj in da trpita, če njegov razvoj primerjata z razvojem in življenjem njegovih vrstnikov ali če si skušata predstavljati način T. življenja, če ne bi bil poškodovan. Razumeti pa morata, da zakon priznava odškodnino posrednim oškodovancem samo v tistih najbolj nesrečnih primerih, ko njihov bližnji umre ali pa ohrani življenje, a ves čas izjemno trpi.

Glede na to, da v primeru T. škode vendarle ni tako hudo in imata s sinom tudi veselje, ni mogoče govoriti o posebni težki invalidnosti in zato tožnika nista upravičena do denarne odškodnine po tretjem odstavku 201. člena ZOR in tudi ne bi bila upravičena do odškodnine po drugem odstavku sedaj veljavnega 180. člena Obligacijskega zakona (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001). Ker je tožena stranka v reviziji utemeljeno navedla, da škoda tožnikov ni pravno priznana škoda, je sodišče po prvem odstavku 380. člena ZPP ugodilo reviziji in ob pravilni uporabi materialnega prava iz tretjega odstavka 201. člena ZOR spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, tako da je ves tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi je tožena stranka po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. O teh je revizijsko sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP, tako da je toženi stranki priznalo naslednje stroške: - pred sodiščem prve stopnje ji je priznalo stroške za izvedenca 55.472 tolarjev in stroške za sodno takso za odgovor na tožbo 20.000 tolarjev, skupaj torej 75.472 tolarjev; - pred sodiščem druge stopnje je priznalo povrnitev stroškov za sodno takso za pritožbo 80.000 tolarjev; in - stroške revizije v obliki takse za revizijo 60.000 tolarjev, za sestavo revizije 67.500 tolarjev in 19 % DDV v znesku 12.825 tolarjev, skupaj torej 140.325 tolarjev.

Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov.