Jedro

Za poklicno opravljanje vojaške službe v smislu 98.f člena ZObr se šteje tudi delo v aktivni službi JLA. To delo se šteje za opravljanje vojaške službe v sestavah, ki so bile glede tožnikovih statusnih, socialnih in drugih pravic (torej pravic, ki izhajajo iz delovne dobe za čas poklicnega opravljanja vojaške služe) izenačene z delom v Teritorialni obrambi RS. Tako stališče je zavzelo VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 171/2005.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani 2. odstavek 2. točke izreka in 3. točka izreka spremenita tako, da se 2. in 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v celoti glasita: "Tožena stranka je dolžna tožniku priznati dodatek za stalnost za obdobja:

- od 13.6.2002 do 31.5.2003 v višini 11%, - od 1.6.2003 do 31.5.2004 v višini 11,5%, - od 1.6.2004 dalje v višini 12% ter mu za navedeno obdobje obračunati in izplačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo z navedenim dodatkom, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega zneska od zapadlosti, to je vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar tožnik zahteva iz naslova dodatka na stalnost več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 130.660,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

25.1.2005 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka." V presežku se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 26.400,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 25.4.2003 in naložilo toženi stranki, da tožniku prizna dodatek na stalnost v višini 2,5% za obdobje od

13.6.2003 do 31.5.2003, v višini 3% za obdobje od 1.6.2003 do

31.5.2004 in v višini 3,5% od 1.6.2004 dalje, mu za navedena obdobja obračuna in izplača razliko med dejansko prejeto plačo in plačo s prisojenim dodatkom na stalnost, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec. Kar je tožnik zahteval več (razliko do dodatka v višini 12%), je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 19.502,80 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje njegovo delo v JLA od leta 1974 šteti za delo, ki je izenačeno z delom v Teritorialni obrambi po 98. f členu Zakona o obrambi. Razlogi izpodbijane sodbe so v nasprotju sami s sabo, napačno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vseh navedb v tožbi in pripravljalnih vlogah in jih ni v celoti upoštevalo. Zato pritožba meni, da je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnik ni bil pripadnik stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti. Razporejen je bil na položajih Uprave za varnostne zadeve (v nadaljevanju: UVZ) ali Obveščevalno varnostne službe (v nadaljevanju: OVS), obeh kot organizacijskih enot Ministrstva za obrambo Republike Slovenije (v nadaljevanju MORS).

Delo v teh enotah in delo pripadnikov stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti se razlikuje po organizaciji enot. UVZ in OVS spadata pod MORS, ki daje delavcem v teh dveh enotah obvezna navodila in usmeritve za delo. Za področje vojske je pristojen Generalštab Slovenske vojske. Vojska je hierarhična organizacija, operativno vodena z akti poveljevanja. Pripadniki stalne sestave vojske odgovarjajo neposredno poveljujočim, medtem ko delavci OVS odgovarjajo direktorju. OVS preko izpostav operativno sodeluje s Slovensko vojsko. Razlika je torej očitna, zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem delovnem sporu uveljavljal pravico do dodatka na stalnost od 13.6.2002 dalje. S tem dnem je namreč stopila v veljavo novela Zakona o obrambi (ZObr-C, Ur.l. RS št. 47/2002), ki je z novim 98. f členom določila, da pripadnikom stalne sestave vojske pripada za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let, dodatek za stalnost v višini 0,5% osnovne plače. Na dan 13.6.2002 se je torej ugotavljala delovna doba, ki jo je tožnik prebil na delu pri toženi stranki kot pripadnik stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti. Tožena stranka je tožniku ta status priznala le za čas od 1.8.1993 do 1.10.1995, ko je opravljal dolžnost načelnika varnostnega organa (formacija št. 2001) in za čas od 1.8.2000 dalje. Za ostala obdobja tožniku statusa osebe, ki ji pripada dodatek na stalnost, ni priznala. Od

1.7.1991 do 31.5.1992 je bil razporejen na delovnem mestu svetovalec za protiobveščevalno dejavnost v UVZ, od 1.6.1992 do

31.7.1993 na formacijskem mestu organ varnosti v izpostavi OVS 7. Pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe (PŠTO), od 1.10.1995 do

31.7.2000 pa na dolžnosti načelnika v izpostavi OVS v 7. Pokrajinskem poveljstvu Slovenske vojske (PPSV). Od 1.8.2000 dalje tožnikov status ni sporen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik za čas od 1.7.1991 do 30.5.1992 ni imel statusa pripadnika stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti, imel pa ga je od 1.6.1992 do 1.8.1993 ter od 1.9.1995 do

1.8.2000. Ob tej ugotovitvi je tožnik na dan 13.6.2002 dosegel 10 let dela na vojaški dolžnosti, zato je bil upravičen do dodatka na stalnost v višini 2,5% osnovne plače, za vsako nadaljnje leto pa še v višini 0,5%.

Pogoj za pridobitev pravice do dodatka na stalnost je torej status pripadnika stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 5. člen Zakona o obrambi (ZObr, Ur.l. RS št. 82/94 - 40/2004), ki pojasnjuje pomen posameznih zakonskih pojmov. Pripadnik stalne sestave vojske je tista oseba, ki je razporejena na formacijsko dolžnost. Formacijo sestavljajo poklicni pripadniki vojske - to so vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci (vojaške osebe) ter civilne osebe, ki delajo v vojski, vendar ne opravljajo vojaške službe (8. točka 5. člena ZObr). Vojaška služba je opravljanje vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter drugih sestavah vojske in na določenih delovnih mestih v ministrstvu, pristojnem za obrambo ter v drugih državnih organih (13. točka 5. člena ZObr). Sporno je torej, ali je oseba na dolžnosti organa varnosti v 7. PŠTO v UVZ in na dolžnosti načelnika v izpostavi OVS v 7. PPSV pripadnik stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na hierarhično organizacijo Slovenske vojske. Prav v zvezi s tem pa Pravila Slovenske vojske v 44. točki 2. poglavja določajo, da so poveljniki poveljstev in enot nadrejeni vsem vojaškim osebam, ki so v vojaški službi v njihovem poveljstvu ali enotah. Tožnik je bil podrejen poveljniku

7. PŠTO, kasneje 7. PPSV kot organ varnosti in kot načelnik v izpostavi OVS. Dolžnost načelnika je določena kot formacijska dolžnost (formacija št. 1201), medtem ko tožena stranka celotne formacije, kot je veljala v času od 1.6.1992 do 1.8.1993, ko je bil tožnik razporejen na dolžnosti organ varnosti, ni predložila.

Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedi, da je bil tedaj podrejen poveljniku 7. PŠTO in tudi razporejen na formacijsko dolžnost. V obeh primerih gre za formacijsko dolžnost, kar dokazuje tudi dejstvo, da nobena od dožnosti ni opredeljena kot delovno mesto v okviru sistemizacije delovnih mest v UVZ oz. OVS (kot je npr. svetovalec za protiobveščevalno dejavnost).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik pripadnik stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti v obdobju od

1.6.1992 do 1.8.1993 in od 1.8.1993 do 1.10.1995 (3 leta in 4 mesece).

V zvezi s statusom tožnika v času od 1.7.1974 do 1.7.1991 pa je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče. Po 2. odstavku 98. f člena ZObr se v delovno dobo iz 1. odstavka te določbe všteva tudi poklicno opravljanje vojaške službe po formacijah Teritorialne obrambe oz. v drugih sestavah, izenačenih s Teritorialno obrambo v skladu s predpisi.

Tožnik je bil od 1.7.1997 dalje vojaška oseba v enotah JLA. Z upoštevanjem 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ustavni zakon, Ur.l. RS št. 1/91) se šteje tudi delo oficirjev oz. aktivnih vojaških oseb v enotah bivše JLA, ki so v letu 1991 na poziv Predsedstva Republike Slovenije z dne

27.6.1991 prestopili v enote takratne Teritorialne obrambe Republike Slovenije in nadaljevali delo v Teritorialni obrambi in kasneje v enotah Slovenske vojske za čas dela na vojški dolžnosti v smislu 98. f člena ZObr. Po 3. in 4. odstavku 1. točke Temeljne ustavne listine Republika Slovenija prevzema vse pravice, ki so bile z Ustavo RS in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ s tem, da se prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti uredi z Ustavnim zakonom. Na organe SFRJ je bil dotlej prenešen tudi pretežni del pravic in dolžnosti v zvezi z obrambo države.

Ustavni zakon je v 9. členu določil način prevzema v upravljanje vsega premičnega in nepremičnega premoženja, s katerim so na območju Republike Slovenije dotlej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Hkrati pa je v 14. členu Ustavni zakon zagotovil aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi v JLA statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po dotedanjih predpisih, če v roku nadaljujejo delo kot pripadniki Teritorialne obrambe RS oz. nadaljujejo službo v Teritorialni obrambi RS.

Zaradi agresije JLA na Republiko Slovenijo do prenosa premoženja sicer ni prišlo, je pa v smislu citiranih določb potrebno razlagati ohranitev statusnih, socialnih in drugih pravic vojaškim osebam, ki so prešle in nadaljevale delo oz. službo v Teritorialni obrambi Republike Slovenije na podlagi poziva Predsedstva. Ker Ustavni zakon določa zagotavljanje pridobljenih pravic vojaškim osebam, ki nadaljujejo z delom oz. nadaljujejo službo v Teritorialni obrambi Republike Slovenije, je delo na vojaški dolžnosti oz. poklicno opravljanje vojaške službe v smislu določb 98. f člena ZObr tudi predhodno delo tožnika v aktivni službi JLA šteti kot opravljanje vojaške službe v sestavah, ki so bile glede tožnikovih statusnih, socialnih in drugih pravic, torej pravic, ki izhajajo iz delovne dobe za čas poklicnega opravljanja vojaške službe, izenačene z delom v Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Tako je v identični zadevi že odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (opr. št. VIII Ips 171/2005). Tožnik je v Teritorialno obrambo Republike Slovenije prestopil 1.7.1991. Skupna delovna doba, ki jo je tožnik izpolnil kot pripadnik stalne sestave vojske na dan uveljavitve novele ZObr z dne

13.6.2002 je tako trajala od 1.7.1974 do 1.7.1991 (17 let), od

1.6.1992 do 31.7.1993 (1 leto in 2 meseca), od 1.8.1993 do

30.9.1995 (2 leti in 2 meseca) ter od 1.10.1995 do 13.6.2002 (6 let, 8 mesecev in 13 dni), skupaj 27 let in 13 dni. Zato je bil tožnik na dan 13.6.2002 upravičen do dodatka na stalnost v višini 11% do 31.5.2003. Od 1.6.2003 do 31.5.2004 mu pripada dodatek v višini 11,5%, od 1.6.2004 dalje pa v višini 12%.

Višji dodatek tožniku ne pripada, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kot svetovalec za protiobveščevalno dejavnost v UVZ Ministrstva za obrambo v času od 1.7.1991 do 30.5.1992 ni bil razporejen na formacijsko dolžnost in ni imel statusa pripadnika stalne sestave vojske. V zvezi s to ugotovitvijo pritožba tožnika tudi nima nobenih pripomb.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožnika pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožniku priznalo dodatek na stalnost v višini 11% za čas od 13.6.2002 do 31.5.2003, v višini 11,5% za čas od 1.6.2003 do 31.5.2004 in v višini 12% za čas od 1.6.2004 dalje. V ostalem je tudi pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi spremembe 2. točke izreka je pritožbeno sodišče poseglo tudi v izrek o stroških, saj je tožnik z zahtevkom uspel skoraj v celoti. Ker z zavrnjenim delom posebni stroški niso nastali, je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v celoti. Sodišče prve stopnje jih je pravilno odmerilo v znesku 130.660,00 SIT.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Tožnik je s pritožbo v pretežnem delu uspel, zato mu je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP in 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške za pritožbo v priglašeni višini 200 točk oz. 22.000,00 SIT, povečano za 20% DDV pa 26.400,00 SIT. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbe krije sama.