Jedro

Če objekt kljub neskladni gradnji še vedno ostaja v okvirih, ki jih določa Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost za posamezne vrste nezahtevnih objektov, ni razloga, da ne bi gradbeni inšpektor investitorju izrekel inšpekcijskega ukrepa iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1 – ker pač spremembe gradbenega dovoljenja ni mogoče doseči –, po katerem se naloži investitorju, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, odstrani in vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju.

Temelji se ne vštevajo v višino opornega zidu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06122-1149/2010 z dne 17. 8. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici in A.A. izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje opornega zidu na zemljišču parc. št. 269/ k.o. ..., višine od 1,75 m do 1,8 m, širine 0,19 m in dolžine 15,5 m. Naložila jima je, da takoj po vročitvi odločbe ustavita začeto gradnjo objekta in ga do 17. 10. 2010 odstranita ter vzpostavita prejšnje stanje, pri čemer ni dopustno sprožiti nevarnih erozijskih procesov. V nasprotnem primeru bo opravljena izvršba po drugih osebah. Za objekt je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da sta zavezanca solastnika zemljišča parc. št. 269 k.o. ... in da jima je bilo izdano gradbeno dovoljenje št. 351-72/2010-8 z dne 11. 5. 2010, s katerim je bila dovoljena gradnja dveh opornih zidov na SZ delu zemljišča parc. št. 269 višine od 0 m do 1,4 m, dolžine 254 m in širine 0,15 m. Na inšpekcijskem pregledu 21. 6. 2010 je gradbena inšpektorica ugotovila, da je zgrajen temelj opornega zidu v dolžini 12,10 m, oporni zid pa v dolžini 5,9 m in z višino 1,75 m. Ob tej priliki je bilo tožnici naloženo zmanjšanje višine opornega zidu na dovoljeno višino. Na ponovnem pregledu 15. 7. 2010 je bilo ugotovljeno, da sta investitorja z gradnjo nadaljevala, tako da je bil na dan pregleda oporni zid postavljen v dolžini 15,5 m, višine od 1,75 m do 1,8 m ter s širino 0,19 m. Ker je bilo omenjeno gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo nezahtevnega objekta, po 74.č členu ZGO-1 pa takega gradbenega dovoljenja ni mogoče spremeniti, to pomeni, da je treba manj zahtevne objekte graditi v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, sicer se šteje, da se objekt gradi brez dovoljenja. V takem primeru gre torej za nelegalno gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil, saj je tako iz zapisnika z dne 15. 7. 2010 in temu zapisniku priloženih fotografij z natančnimi izmerami jasno razvidno, da ima sporni oporni zid višino do 1,8 m in širino 0,19 m. Izraža tudi stališče, da se temelji vštevajo v samo višino objekta in da za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe niso pomembne okoliščine, zaradi katerih se je tožnica odločila za predmetno gradnjo.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je napačno stališče, da se temelji vštevajo v višino opornega zidu. Pri tem se sklicuje na priloženo strokovno mnenje izvedenca gradbene stroke ... Iz tega mnenja izhaja, da je pravilna arhitektonska višina zidu 1,5 m in da bi odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja pomenila nevarnost za nastanek škode, ki je ne bi bilo mogoče odvrniti. Po njenem mnenju je za zadevo odločilnega pomena, da je šlo za gradnjo enostavnega objekta in da odločba ne upošteva tega, da je oporni zid opora zalednemu terenu z naklonom okoli 26 do 30 stopinj ter da nadomešča stari in dotrajani oporni zid. Ta je nujen zaradi preprečitve sprožanja nevarnih erozijskih procesov. Toženka bi to morala upoštevati, ne pa se opirati zgolj na zapisnik in fotografije upravnega organa prve stopnje. Poudarja, da je šlo za gradnjo v začetni fazi, ko še ni bilo mogoče določiti natančnih izmer objekta. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, podrejeno, ugotovi naj, da sta obe odločbi nezakoniti, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma poudarja, da je v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predmet presoje zakonitosti prvostopenjska inšpekcijska odločba, s katero so bili tožnici izrečeni inšpekcijski ukrepi in s tem naložene obveznosti zaradi nelegalne gradnje. Po omenjeni določbi ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice, pri čemer je upravni akt po tem zakonu upravna odločba, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe (drugi odstavek istega člena ZUS-1). To pomeni, da drugostopenjski akt, s katerim se pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrne, ni predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu, lahko pa se za potrditev odločitve, sprejete na prvi stopnji, upoštevajo tudi njegovi argumenti.

V obravnavani zadevi je bil izrečen inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po določbi 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez gradbenega dovoljenja.

Upravni organ je v zadevi ugotovil, da je tožnica pridobila gradbeno dovoljenje z dne 11. 5. 2010 za gradnjo opornega zidu kot nezahtevnega objekta na zemljišču parc. št. 296 k.o. ... pod pogoji, navedenimi v tem dovoljenju. Stališče toženke, da je treba kljub izdanemu gradbenemu dovoljenju izreči inšpekcijske ukrepe kot v primeru, ko gradbeno dovoljenje sploh ni izdano, temelji na četrtem odstavku 74.č člena ZGO-1, po katerem gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta ni mogoče spremeniti.

Po mnenju sodišča navedena prepoved sama po sebi še ne pomeni, da pri gradnji nezahtevnega objekta v nobenem primeru ni mogoče voditi inšpekcijskega postopka zaradi ugotovljene neskladnosti gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem. Pogoj pa je, da neskladnost ne povzroči, da je zgrajen objekt, ki glede na zahtevnost ni več nezahtevni objekt v smislu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba). Povedano drugače: če objekt kljub neskladni gradnji še vedno ostaja v okvirih, ki jih določa Uredba za posamezne vrste nezahtevnih objektov, sodišče ne vidi razloga, da ne bi gradbeni inšpektor investitorju izrekel inšpekcijskega ukrepa iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1 – ker pač spremembe gradbenega dovoljenja ni mogoče doseči –, po katerem se naloži investitorju, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, odstrani in vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju. Če pa je bil zgrajen manj zahteven ali celo zahteven objekt, pa je pravilno stališče, da zanj gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Tak objekt je namreč glede na zahtevnost gradnje druge vrste objekt (npr. manj zahtevni objekt po Uredbi), zanj pa ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje po postopku, predvidenem v ZGO-1 za te vrste objektov. Upoštevati je namreč treba, da se gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt izda po poenostavljenem postopku (74.a člen in naslednji ZGO-1). Med drugim zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja v tem primeru ni treba priložiti projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, kot je to določeno v 1. točki drugega odstavka 54. člena ZGO-1 za ostale vrste objektov, ampak ji mora biti po prvem odstavku 74. a člena ZGO-1 priložen le prikaz lege objekta na zemljišču, tako da je razviden njegov tlorisni položaj in oblika na zemljiško katastrskem prikazu, z navedbo odmikov objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč in značilne prereze ter oblikovanje objekta in terena.

Tožnica trdi, da znaša višina opornega zidu po zaključeni gradnji 1,5 m, sklicujoč se pri tem na predloženo strokovno mnenje. Če to drži, gre v tem primeru še vedno za nezahtevni objekt iz 3. točke 11. člena Uredbe, po kateri so taki objekti tudi škarpe in podporni zidovi, če njihova višina ne presega 1,5 m. Glede na navedeno in ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana že med gradnjo (ustavitev „začete gradnje“ v 1. točki izreka), sodišče meni, da jo je upravni organ izdal preuranjeno, torej še preden bi lahko zanesljivo ugotovil, ali je šlo v obravnavanem primeru za gradnjo nezahtevnega ali za gradnjo manj zahtevnega objekta. Šele na tej podlagi bi bilo mogoče presoditi, ali je šlo za gradnjo brez gradbenega dovoljenja ali le za neskladno gradnjo, v zvezi s slednjo pa tudi, ali je glede na način gradnje opornega zidu njegova uskladitev z izdanim gradbenim dovoljenjem sploh mogoča. Če ni, je treba odstraniti zid v celoti, kar pa pomeni, da gre za nelegalno gradnjo (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 492/2010).

Nepravilno je tudi stališče drugostopenjskega organa, da se temelji vštevajo v višino opornega zidu. V skladu s 7. členom Uredbe se preveritev velikosti nezahtevnega objekta opravi tako, da se njegova tlorisna površina izračuna kot zazidana površina skladno z veljavnim slovenskim standardom, ki ureja izračunavanje površin in prostornin, nato pa se tako izračunana površina, prostornina oz. višina objekta primerja s površino, prostornino oz. višino, ki je s to uredbo predpisana za določeno vrsto objekta. Slovenski standard SIST ISO 9836, ki se uporablja pri računanju indikatorjev površine in prostornine (207. člen ZGO-1), med drugim določa, da v zazidano površino niso vključeni deli zgradb oz. zgradbe (torej objekta), ki ne segajo nad površino zemljišča. Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne razlage materialnega prava (posledično je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek istega člena).

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Pri tem sodišče še pojasnjuje, da ji bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).