Jedro

Čeprav obtožnica za druga obdolžencu očitana kazniva dejanja še ni pravnomočna, pa je obdolženec za ta kazniva dejanja še vedno v kazenskem postopku na podlagi pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave - podan je torej utemeljen sum, da je tudi ta dejanja storil, to pa je nedvomno okoliščina, relevantna pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Kr 1036/2012 z dne 11. 5. 2012, zoper obdolžena V. S. in N. M., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za en mesec, to je do vključno 13. 6. 2012. 2. Zagovornica obdolženega N. M. je dne 15. 5. 2012 zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi v uvodu zahteve navedla razloge zaradi katerih vlaga to izredno pravno sredstvo. V zahtevi navaja, da je v obravnavanem primeru podana groba kršitev obdolženčevih ustavnih pravic, da so vsi predlogi državnega tožilstva izhajali iz predpostavk znanih pred preiskavo, da glede na pisni zagovor obdolženca v zvezi s kaznivim dejanjem goljufije ni ostalo odprto nobeno vprašanje ter da bi tožilstvo moralo umakniti del obtožbe, ki se nanaša na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Zagovorniki obdolženega V. S. so dne 22. 5. 2010 zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi navajajo, da je po zaslišanju predstavnikov oškodovancev in prič omajan obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, da priporni razlog po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP temelji na prepričanju, da se soobdolženi P. V., ki se zdravi zaradi alkoholizma, boji zase in svojo ženo ter da so se od odreditve pripora do odločanja Vrhovnega sodišča o podaljšanju le-tega spremenile okoliščine v zvezi s kazenskimi postopki na podlagi katerih sodišče obdolženca šteje za „nevarnega potencialnega ponavljalca kaznivih dejanj“. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženca izpusti na prostost oziroma, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

4. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti posredovalo v odgovor Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega V. S., podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 28. 5. 2012, predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da zahteva opozarja na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne na kršitve kazenskega zakona, da je sodišče pri obstoju utemeljenega suma utemeljeno upoštevalo pravnomočni sklep o opravi preiskave ter obrazložilo vse subjektivne in objektivne okoliščine, ki kažejo na obstoj obeh pripornih razlogov. Vrhovno državno tožilstvo na zahtevo zagovornice obdolženega N. M. ni odgovorilo. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obdolženca in njuni zagovorniki, ki se o njem niso izjavili.

B-1.

5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; da je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali niso bile v postopku oziroma izpodbijani odločbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

B-2.

6. Zagovornica obdolženega N. M. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v obravnavanem primeru podana „groba kršitev obdolženčevih ustavnih pravic“, v nadaljevanju zahteve pa ne konkretizira, katere ustavne pravice naj bi bile obdolžencu kršene, niti konkretno ne uveljavlja nobene kršitve zakona. Takšnih posplošenih navedb v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom pred Vrhovnim sodiščem ni mogoče preizkusiti.

7. V mestoma nerazumljivi zahtevi navaja, da glede kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1 ni ostalo odprto nobeno bistveno vprašanje, da so vsi predlogi državnega tožilstva izhajali iz predpostavk in okoliščin znanih pred preiskavo ter da bi tožilstvo moralo umakniti tisti del obtožbe, ki se nanaša na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti. Z naštetimi trditvami ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč samo podaja svoje stališče, kako bi naj pravilno ravnala nasprotna stranka.

B-3.

8. Zagovornik obsojenega V. S. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj omajan po opravljenih zaslišanjih predstavnikov oškodovancev in prič.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj oprlo na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave ter se opredelilo do navedb obdolženčevega zagovornika v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora, češ, da so doslej zaslišane priče obdolženca razbremenile suma (točka 3. izpodbijanega sklepa). Sodišče je v izpodbijanem sklepu presodilo, da navedbe obdolženčeve obrambe v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora ostajajo na povsem splošni ravni oziroma, da obdolženčev zagovornik ne povzame niti ključne vsebine po njegovem razbremenilnih izjav prič. Takšne utemeljene presoje sodišča v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj obdolženčev zagovornik ne more omajati z obsežnim povzemanjem delov izpovedb v preiskavi zaslišanih prič ter navedbami, da nobena priča obdolženca ne obremenjuje in ne povezuje z očitanimi kaznivimi dejanji, ki po vsebini pomenijo uveljavljanje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. V zvezi z obstojem pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki drugega odstavka 201. člena ZKP obdolženčev zagovornik zgolj povzema ugotovitev izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora, da koluzijska nevarnost temelji na prepričanju, da se soobdolženi P. V. boji zase in za svojo ženo, ne navede pa razlogov iz katerih izpodbija ugotovitev tega pripornega razloga, niti katere kršitve naj bi bile v zvezi s tem podane; zato takšnega ugovora Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

11. Zagovornik obdolženega V. S. v zahtevi za varstvo zakonitosti izreka kritiko glede ugotovljenega pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ker da se ta (i) opira na nepravnomočno obtožnico glede kaznivih dejanj poslovne goljufije, samovoljnosti, ponarejanja ali uničenja poslovnih listin ter davčne zatajitve in (ii) ker naj bi obtožnica za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodne in prometa orožja ali eksploziva sploh ne bila vložena.

12. Vložnik zahteve ima prav, da obtožnica za kaznivo dejanje poslovne goljufije še ni pravnomočna, tega izpodbijani sklep tudi ne ugotavlja ali trdi. Vložnik pa ne upošteva, da je glede tega in drugih kaznivih dejanj iz te obtožnice (kot izhaja iz poizvedb, ki jih je Vrhovno sodišče opravilo pri Okrožnem sodišču na Ptuju dne 29. 5. 2012), obdolženec za ta kazniva dejanja še vedno v kazenskem postopku na podlagi pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave. Podan je torej utemeljen sum, da je tudi ta dejanja storil, to pa je nedvomno okoliščina, relevantna pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Iz poizvedb, ki jih je Vrhovno sodišče opravilo pri Okrožnem sodišču na Ptuju izhaja tudi, da je bila zoper obdolženega V. S. dne 29. 12. 2011 vložena obtožnica (postopek se vodi pod opravilno številko I K 13354/2009) zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodne in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1, ki je postala pravnomočna, zato se izpodbijani sklep pri utemeljitvi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti povsem utemeljeno opira na to obtožnico.

13. Izpodbijani sklep kot odločilno okoliščino za obstoj ponovitvene nevarnosti upošteva, da je bil obdolženi V. S. že pravnomočno kaznovan za kazniva dejanja izsiljevanja, ponarejanja denarja, ogrožanja varnosti, zlorabo zaupanja ter goljufijo. To potrjuje tudi izpis kazenske evidence za obdolženca (listovna številka 1128 do 1131 spisa) iz katerega je razvidno, da je bil obdolženec s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju K 9/99 z dne 17. 8. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 865/99 z dne 20. 1. 2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 249. člena KZ, s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti K 51/03 z dne 15. 1. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 139/04 z dne 9. 2. 2005 spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 145. člena KZ, s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju K 158/02 z dne 25. 4. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 896/08 z dne 14. 5. 2009 spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 218. člena v zvezi s 22. in 25. členom KZ, s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu K 166/06 z dne 11. 10. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 476/07 z dne 12. 2. 2008 spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ ter s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 10037/09 z dne 20. 10. 2010 spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ. Nadalje se v izpodbijanem sklepu posebej poudarja teža in način storitve v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja goljufije, ki ga sestavlja devet goljufij, pri izvršitvi katerih se je povezalo več oseb z namenom pridobivanja velike premoženjske koristi. Na podlagi vsega navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje subjektivne in objektivne okoliščine, ki utemeljujejo sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti, pri čimer dejstvo, da obtožnica za kaznivo dejanje poslovne goljufije še ni pravnomočna, še vedno pa obstoji utemeljen sum storitve tega kaznivega dejanja, na to presojo ne more vplivati.

C.

14. Vrhovno sodišče v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva zagovornice obdolženega N. M. v celoti, zahteva zagovornikov obdolženega V. S. pa v pretežni meri, vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.