Jedro

Ni izkazan odstop od sodne prakse, zato ni pogojev za dopustitev revizije.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine. Tožnik naj bi utrpel škodo 22. 8. 2008, ko naj bi se poškodoval v M., v neposredni bližini E. M. Na vdrtem kanalizacijskem jašku naj bi si zvil koleno. Sodišče je presodilo, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženih strank glede vzdrževanja pločnika kot javnega cestišča in tožnikovo pritožbo, saj ni dokazal, da bi se poškodoval na mestu, ki ga je zatrjeval. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije in navaja, da gre za pravno vprašanje vzročne zveze (131. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Odločitev sodišča druge stopnje o tem vprašanju, ki je napačna, odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (II Ips 401/96, II Ips 612/94, II Ips 217/97). Sodišči zmotno zatrjujeta, da vzročna zveza ne obstaja. Iz teorije in sodne prakse izhaja, da je materialnopravno vprašanje, ali iz vsebine pravne norme izhaja, kako daleč sega vzročnost (teorija o vzročnosti ratio legis), oziroma ali gre za normalne posledice povzročiteljevega ravnanja (teorija o adekvatni vzročnosti). Tožnik nadalje zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja trditvenega in dokaznega bremena v smislu 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Temeljno pravilo je, da mora stranka, ki se sklicuje na obstoj nekega dejstva, takšno dejstvo tudi dokazati, in sicer s stopnjo prepričanja. Samo pavšalno navajanje določenih dejstev ali nekonkretizirano navajanje okoliščin ne zadostuje za prepričanje sodišča o obstoju nekega dejstva ali neobstoju obveznosti stranke (ZPP s komentarjem, druga knjiga, stran 346 in II Ips 170/98). Sodišči sta uporabili navedene določbe, teorijo in sodno prakso povsem nelogično, z izjavami, vzetimi iz konteksta. Nato tožnik v predlogu nasprotuje še tolmačenju sodišča o povprečno skrbnem človeku (6. člen OZ), ki naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso. Zatrjuje, da sodišči potencirata, kaj vse bi moral tožnik storiti.

4. Predlog je neutemeljen.

5. Tožnik ne izkazuje odstopa od sodne prakse, ki jo konkretno navaja, ne glede vzročne zveze in ne glede trditvenega in dokaznega bremena. V izpostavljenih zadevah Vrhovnega sodišča gre za popolnoma drugačne zadeve in za drugačna pravna vprašanja. V obravnavani zadevi pa je materialnopravna presoja, da ni vzročne zveze, posledica (v revizijskem postopku neizpodbojno) ugotovljenega dejanskega stanja, da tožnik ni dokazal, da bi do poškodbe prišlo na kraju, ki ga je zatrjeval. Dokazno breme za to je pravilno nosil on. V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče zaradi neobstoja pogojev iz 367. a člena ZPP tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).