Jedro

V kazenskem postopku zaseženih predmetov po ustavitvi postopka ni dovoljeno zadrževati zaradi tega, ker je v teku kak drug, milejši postopek proti državljanu ali ker ima morda država kako terjatev do državljana. Če je tudi v takih postopkih mogoče zaseči predmete, morajo to odrediti organi, ki so pristojni za te postopke, in sicer po pravilih, ki so predpisani za te postopke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dvakrat odločalo o zadevi. Prvič je pod I. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izročitev tolarskih zneskov in pod II. ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, tako da je toženi stranki naložilo izročitev N.J. in zakoniti zastopnici mladoletnih otrok D.J., S.J. in N.J. ter izročitev gospodarski družbi F. d.o.o. posameznih, v izreku navedenih deviznih zneskov z obrestmi od 13.7.2002 do plačila. Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje razveljavilo tisti del prve sodbe, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje drugič razsodilo tako, da je pod I. zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev posameznih bankovcev v tujih valutah (v eurih z obrestmi od 13.7.2000 do plačila), pod II. pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena Republika Slovenija vrniti tožnici N.J. in zakoniti zastopnici mladoletnih D.J., S.J. in N.J. naslednje bankovce: - 63 apoenov po 100 ameriških dolarjev, - 4 apoene po 50 ameriških dolarjev, - 37 apoenov po 20 ameriških dolarjev, - 27 apoenov po 10 ameriških dolarjev, - 6 apoenov po 5 ameriških dolarjev, - 30 apoenov po 1 ameriški dolar, - 1 apoen po 500 madžarskih forintov, - 1 apoen po 20 čeških kron, - 4 apoene po 200 švicarskih frankov, - 12 apoenov po 100 švicarskih frankov, - 8 apoenov po 50 švicarskih frankov, - 6 apoenov po 20 švicarskih frankov in - 7 apoenov po 10 švicarskih frankov.

Poleg tega ji je naložilo plačilo 212.979,30 eurov, ki so bili pridobljeni z zamenjavo bankovcev, zaseženih istega dne in sicer: - 289.520 avstrijskih šilingov, - 1650 francoskih frankov, - 374.485 nemških mark in - 478.000 italijanskih lir.

Naložilo ji je tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi so se pritožili tožniki in toženka, toda sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj ugodi reviziji, razveljavi izpodbijani sodbi in zavrže tožbo ali pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili naslednje določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP): - 3. točko 339. člena ZPP, ker nista zavrgli tožbe. Po njenem v tem premoženjskopravnem sporu ne bi smelo odločati pravdno sodišče, ker tožniki zahtevajo vračilo deviz, ki so jih organi za notranje zadeve zasegli v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ker so bile devize zasežene v predkazenskem postopku, bi moral o njihovem vračilu odločiti organ, ki je vodil ta postopek. Pri tem pojasnjuje, da je Višje sodišče v Ljubljani pod opr. št. I Cp 67/00 zavrnilo predlog za sodni depozit, in opozarja na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 19.12.1990, objavljeno v poročilu VSS 2/90, str.13; - 6. točko 339. člena ZPP, ker naj bi odločitev oprli na nedovoljeno razpolaganje strank, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti nista plačevali davkov. V. J. ni prijavil dohodka za odmero dohodnine, poleg tega pa kot prokurist odgovarja za pravilno poslovanje B. d.o.o., kateri je obračunano in naloženo plačilo davčne obveznosti. Obstaja nevarnost da v primeru vračila zaseženih deviz davčni dolg podjetja ne bo poravnan; - 12. točko 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje sprejelo sodni depozit zaradi zapuščinskega postopka, ki je tekel pod opr. št. II D 612/98. Z izpodbijano odločitvijo je bilo tako odločeno o zahtevku, ki je predmet drugega postopka; - 14. točke 339. člena ZPP, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodb, ker sodišči nista ugotavljali, kdo so dediči in kolikšen delež pripada N.J. in otrokom, saj iz dokumentacije zapuščinskega postopka izhaja, da je dedinja tudi B.B., ki ne priznava dolga do drugotožeče stranke. Poleg tega obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo zaradi tega, ker sta sodišči zasežene devize opredelili kot stvar in sta naložili vračilo v zaseženih apoenih deviz, nista pa pojasnili, kako so nekatere zasežene devize postale euro. Po mnenju tožene stranke so devize vsaj v trenutku menjave izgubile naravo stvari in je sodišče z naložitvijo plačila v eurih kršilo predpise, ki se nanašajo na vračilo v tuji valuti. Na koncu očita sodiščema, da sta v II. točki izreka nepravilno navedli število dolarjev (63 apoenov namesto 62).

Tožena stranka uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so bile devize zakonito zasežene na podlagi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja davčne utaje in s tem povezanega gospodarskega prestopka iz 3. točke prvega odstavka 570. člena ZGD pravne osebe B. d.o.o. in njene odgovorne osebe.

Poudarja, da so bile devize zasežene (in ne odvzete) in da postopek v zvezi z gospodarskim prestopkom še traja. Pri tem se sklicuje na sodbo I Ips 257/2000 in trdi, da so devize utemeljeno zasežene do končanja vseh kazenskih, civilnih, davčnih in morebitnih drugih povezanih postopkov. Dodaja, da sodišče ni ugotovilo kdo je lastnik zaseženih predmetov. Višje sodišče je ob uporabi drugega odstavka 37. člena ZTLR in drugega odstavka 302. člena ZOR štelo, da je premična stvar v lasti tistega, ki jo ima v posesti. Ker je devize posedoval V. J., gre vračilo po 224. členu ZKP njegovim dedičem, toda oni trdijo, da je njihov le 1 odstotek zaseženih deviz, preostanek pa je last tuje pravne osebe. Zato ne morejo zahtevati vračila denarja, ki ni njihova last. Dodaja, da bi morali sodišči upoštevati davčne in carinske predpise, da je prijavo gotovine pri prehodu preko državne meje urejal Sklep o pogojih, pod katerimi se smejo iznašati iz države in prinašati v državo domače in tuje valute in vrednotnice, ki se glasijo na domačo valuto (Ur.l. RS, št. 17/91, 21/91, 13/92, 30/92, 55/92, 73/94 in 37/95) in da je bila obvezna prijava zneska vrednosti nad 2,2 milijona tolarjev. Carinski organ je podatke posredoval na podlagi Navodila o načinu sporočanja podatkov (Ur.l. RS, št. 1/96) Uradu za preprečevanje pranja denarja.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je bil zaseg deviz 28.1.1998 opravljen na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika zaradi kaznivega dejanja davčne utaje po prvem in tretjem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika (KZ) in da je Okrožno državno tožilstvo zavrglo ovadbo. Zato bi morali biti po 224. členu ZKP zaseženi predmeti vrnjeni, saj ni bilo pogojev za zadržanje po 498. členu ZKP in o nadaljnjem zadržanju tudi ni bil izdan poseben sklep. Pri tem morebitni drugi postopki, ki se vodijo zoper B. d.o.o. nimajo vpliva na vračilo spornega denarja, saj predmeti niso bili zaseženi zaradi teh postopkov, temveč v zvezi s kaznivim dejanjem. Zato bi morali biti po 254. členu ZKP vrnjeni V. J. oz. skupnosti njegovih dedičev, pri čemer vprašanje razdelitve med dediče ni predmet tega pravdnega postopka. Tožeča stranka meni, da gre za civilnopravni spor po 1. členu ZPP in da je po 713. členu ZOR na podlagi shranjevalne pogodbe upravičena zahtevati vračilo od sodišč oziroma od Republike Slovenije. Pri tem se sklicuje na Uredbo o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (Ur.l. RS, št. 22/02), ki predvideva smiselno uporabo ZOR. V zvezi z odločbo Višjega sodišča v Kopru, opr. Št. Cp 580/96 in načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča navaja, da gre za drugačno dejansko stanje, ker je bil avtomobil zasežen, a ni bil izročen v hrambo sodišču, v zadevi Vrhovnega sodišča pod opr. št. I Ips 257/00 pa je kazenski postopek zoper obdolžence še tekel in ni bil ustavljen, kot v obravnavanem primeru. Poudarja, da pokojnemu V. J. ni bilo dokazano kaznivo dejanje davčne zatajitve ali kršitev davčnih predpisov, zato ni ugotovljeno, da zasežene devize izhajajo ravno iz kršitev davčnih predpisov. Postopki proti podjetju F. T. d.o.o. so drugo. Gre za različni stranki in navajanje kršitve iz 12. točke 339. člena ZPP ni utemeljena, prav tako ne očitek kršitve iz 14. točke tega člena, saj tožena stranka v reviziji izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno. Okrajno sodišče v Ljubljani je medtem že izdalo sklep o dedovanju, po katerem 1 odstotek zaseženih sredstev spada v zapuščino po pokojnem V. J. in je do tega upravičena tudi dedinja B. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi, torej potem, ko je bila izčrpana ustavna pravica do pritožbe oziroma do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 - I z ustavnimi zakoni, objavljenimi v Ur. l. RS, št. 42/97 - 60/04). Zato je odločanje o tem sredstvu omejeno na tiste razloge, ki so posebej določeni v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo). Glede na to se je sodišče pri preizkusi izpodbijane sodbe po 371. členu ZPP omejilo samo na tiste razloge, ki so navedeni v reviziji in so dovoljeni, po uradni dolžnosti pa je preverilo tudi pravilno uporabo materialnega prava.

Najprej je presojalo obstoj očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Ugotovilo je, da očitane kršitve iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ni, ker zadeva spada v sodno pristojnost. Za odločanje je pristojno sodišče splošne pristojnosti, saj ne gre za tožbeni zahtevek, o katerem bi po posebnem zakonu odločala specializirana sodišča ali drug organ. In ker gre za spor v zvezi s kršitvijo ustavno varovane človekove pravice do zasebne lastnine in dedovanja, ki je varovano v 33. členu URS, gre za premoženjsko pravico fizičnih in pravnih oseb, o kateri se odloča v postopku, ki ga ureja ZPP (1. člen ZPP).

Dejstvo, da so bile N. J. in sedaj pokojnemu V. J. zasežene stvari na podlagi odredbe dežurne preiskovalne sodnice pod opr. št. I Kpd 89/98 z dne 28.1.1988, ki je odredila preiskavo stanovanjske hiše in drugih prostorov na naslovu K. v L. in stanovanja in drugih prostorov na naslovu M. v L. ter sefa št... pri A Banki na podlagi tretjega odstavka 172. člena in prvega odstavka 214. člena ZKP, na to ne vpliva. Tedaj sta bila N. J. in V. J. osumljena storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem do tretjem odstavku 254. člena KZ, ker naj bi se v letih 1996 in 1997 izogibala plačilu prometnega davka od prometa proizvodov in je bila podana verjetnost, da se bodo pri hišnih preiskavah in pri preiskavi sefa odkrili predmeti ali listine (zlasti poslovna dokumentacija in korespondenca) in se bodo ugotovili neprijavljeni prihodki, kar bi bilo pomembno za kazenski postopek. V odredbi je preiskovalna sodnica odredila tudi zaseg predmetov in listin, ki so v zvezi z namenom hišnih preiskav, ker je to pomembno za kazenski postopek. Šlo je torej za izjemo, s katero je bila po 15. členu URS v zvezi s 67. členom URS omejena človekova pravica do zasebne lastnine (op. 1). Toda po zavrženju ovadbe proti V. J., ki je umrl 3.6.1998 (sklep pod opr. št. Kt (1) 589/98-11-JB/MS z dne 23.10.1998) in proti N. J., ker ni podan utemeljen sum, da je storila naznanjeno kaznivo dejanje (sklep pod opr. št. Kt (1) 794/99-9-JU/JD z dne 13.7.2000), so odpadli pogoji za zaseg predmetov in listin. S tem je bil predkazenski oziroma kazenski postopek končan in ni bilo več pogojev za zadržanje zaseženih stvari. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da so bili predmeti sprva zakonito zaseženi, toda po ustavitvi kazenskega postopka bi morali biti vrnjeni. V 224. členu ZKP je sicer predvidena možnost, da se predmeti vzamejo, toda za to morajo biti izpolnjeni pogoji iz 498. člena ZKP, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno.

Tako se izkaže, da so bili N. J. in V. J. med preiskavo zakonito zaseženi predmeti, a je po ustavitvi kazenskega postopka zoper njiju odpadla pravna podlaga, zato bi jima morali biti po 224. členu ZKP in po četrtem odstavku 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) vrnjeni. To bi morali storiti organi, ki so vodili postopek. Ker pa organi Republike Slovenije tega niso storili, so državni organi neupravičeno zadrževali zasežene predmete, kar daje N. J. in V. J. oziroma njegovim dedičem pravico do povračila škode po 26. členu URS. Gre za premoženjskopravni spor in to je odločilno. Povezava s kazenskim postopkom ni odločilna in je tudi v primerih neopravičeno obsojenih oseb ali neopravičeno priprtih ali zaprtih oseb po določbah XXXII. poglavja ZKP izrecno omogočena vložitev tožbe pri pristojnem sodišču za povrnitev škode.

Tudi očitane kršitve po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni, saj sodišče ni oprlo odločbe na nedovoljena razpolaganja strank po ZPP, torej na nedovoljeno razpolaganje strank v pravdnem postopku. Tožena stranka sicer razlaga, naj bi N. J. in V. J. nedovoljeno ravnala pri opravljanju gospodarske dejavnosti, toda to nima zveze z njunim ravnanjem v pravdnem postopku. Samo neplačevanje davčnih obveznosti tudi ni vedno razlog za uvedbo kazenskega postopka. Mogoče je, da N. J.in V. J. nista plačevala davčnih obveznosti, toda to ni povezano z zasegom predmetov v kazenskem postopku, ker je bil ustavljen, niti z uveljavljanjem tožbenega zahtevka v pravdi.

Zadrževanje v kazenskem postopku zaseženih predmetov samo zato, ker so bo morda izkazalo, da N. J. in dediči po pokojnem V. J. kaj dolgujejo toženi stranki, ni zakonito. Kazenski postopek je eden najhujših postopkov države proti državljanom, zato so v njem z zakonom dovoljene nekatere omejitve človekovih pravic, ki v drugih postopkih niso dovoljene. Kljub temu pa državljanom niti v kazenskem postopku ni mogoče odvzeti varstva človekovih pravic, ki mora biti po končanju kazenskih postopkov ali po prenehanju razlogov za omejitev vzpostavljeno v polni meri. V kazenskem postopku zaseženih predmetov ni dovoljeno zadrževati zaradi tega, ker je v teku kak drug, milejši postopek proti državljanu ali ker ima morda država kako terjatev do državljana. Če pa je v postopkih, ki jih navaja tožena stranka, mogoče zaseči predmete, morajo to odrediti organi, ki so pristojni za te postopke, in sicer po pravilih, ki so predpisani za te postopke.

Tožena stranka se sklicuje tudi na sprejem sodnega depozita v zvezi z zapuščinskim postopkom in navaja, da je pravdno sodišče kršilo 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločalo o zahtevku, ki je premet drugega postopka. Toda zahtevek za vrnitev v kazenskem postopku zaseženih predmetov je šele podlaga za ugotovitev, da to premoženje (ali njegov del) spada v zapuščino in za njegovo delitev med dediče. Ne gre torej za odločanje o zahtevku, o katerem je bilo pravnomočno razsojeno ali je bila sklenjena sodna poravnava.

Tožena stranka očita sodiščema prve in druge stopnje tudi bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer iz več razlogov. Najprej jima utemeljeno očita, da nista dovolj natančno ugotavljali, kdo so dediči po pokojnem V. J., saj iz dokumentacije zapuščinskega postopka izhaja, da je dedinja tudi B. B., ki ne priznava dolga do drugo tožeče stranke. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil denar zaplenjen V. J. in N. J. in da je bil en odstotek provizije zaplenjenega denarja last V. J., so dediči V. J. upravičeni do dedovanja enega odstotka od zaseženih tujih valut. Med dediči je načeloma do delitve zapuščine kolektivna skupnost na vseh stvareh in pravicah, ki spadajo v zapuščino. Na tem premoženju jim pripadata posest in užitek zapustnikovih stvari skupno. Z zapuščino razpolagajo kot s celoto, v določenih primerih pa za vse sodediče lahko veljavno deluje tudi posamezni dedič, ki lahko uveljavlja zahtevke, ki gredo skupnosti tako, da zahteva dajatev za vse sodediče (op.2). Zato so dediči materialnopravni sosporniki in ker je mogoče po naravi pravnega razmerja proti vsem izdati le enako sodbo, so enotni sosporniki. Ker so vsi skupaj pravdna stranka, aktivno koristno dejanje enega sospornika po 196. členu ZPP učinkuje za vse enotne sospornike (op.3). Pri tem je treba razlikovati ali nastopa skupnost dedičev na aktivni ali na pasivni strani. Če gre za tožence, so lahko toženi le vsi sodediči skupaj. Drugače pa sosporništvo na aktivni strani v dednopravnih sporih ni nujno sosporništvo, le da mora tožnik v primeru, če na aktivni strani ne nastopajo vsi dediči, temu prilagoditi tožbeni zahtevek. Tako na primer samo eden od sodedičev ne more vložiti tožbe zoper tretjo osebo, ki ima v posesti stvar, ki spada v zapuščino, in zahtevati, da se mu prizna lastninska pravica na celi stvari na podlagi dedovanja. Tožbeni zahtevek se mora v tem primeru glasiti na vrnitev stvari v pokojnikovo zapuščino, ne pa na neposredni prenos spornega premoženja na dediča (op.4). V obravnavani zadevi tožena stranka pravilno opozarja, da na aktivni strani niso nastopali vsi dediči, toda na dejansko okoliščino, da je dedinja tudi B. B., je opozorila šele v reviziji. Izpodbijanje dejanske ugotovitve, da so med tožniki pod 1. navedeni vsi dediči po pokojnem V. J. (str. 8 prvostopenjske sodbe in sprejem razlogov te sodbe na 3. strani drugostopenjske sodbe) pa po tretjem odstavku 370. člena ZPP v reviziji ni več mogoče. Poleg tega je bila v pravdnem postopku izrečena le vrnitev zaseženih stvari N. J. in ne tudi njena pravica, da jih obdrži (op.5 ).

Očitek sodiščem, da nista pojasnili, kako so nekatere zasežene devize postale euro, je samo delno utemeljen, ker je sodišče prve stopnje na 8. strani in sodišče druge stopnje na 2. strani obrazložitev sodb pojasnilo, da je prišlo do menjave avstrijskih šilingov, francoskih frankov, nemških mark in italijanskih lir v novo enoto euro. Res sodišči nista pojasnili pravne podlage za menjavo, ki je v tistih določbah ZOR, ki urejajo pogodbo o hrambi in v 714. členu določajo, da mora shranjevalec stvari hraniti kot svoje lastne. Ker je med zaseženjem stvari prišlo do prehoda mnogih evropskih valut na skupno valuto evropske unije: euro, je bila potrebna menjava v novo plačilno sredstvo. Tožena stranka pri tem pravilno razlaga, da so vsaj tedaj bankovci izgubili naravo species stvari, zlasti ker zaseženi bankovci niso bili individualizirani s številkami ali drugimi znaki, temveč samo specificirani v apoenih. Ker pa tožeča stranka ni vložila revizije proti zavrnitvi obrestnega zahtevka, to za odločitev o vračilu zasežene glavnice ni bistveno. Z vračilom bankovcev v tujih valutah (in ne v tolarski protivrednosti) pa niso kršeni predpisi, saj so bile V. J. zasežene različne tuje valute, ki jih mora Republika Slovenija vrniti in ne gre za pogodbo, sklenjeno med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije, ki se je po 3. členu tedaj veljavnega Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. RS, št. 1/91-I - 71/93) lahko glasila le v domači valuti. Sedaj veljavni Zakon o deviznem poslovanju (ZDP, Ur. l. RS, št. 23/99) pa v 18. členu dopušča, da rezidenti med seboj sklepajo posle v tujih plačilnih sredstvih in izrecno omogoča, da imajo rezidenti lahko tuja plačilna sredstva kot devizne vloge pri pooblaščenih bankah v Republiki Sloveniji.

Na koncu tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker naj bi sodišče nepravilno navedlo število dolarjev in sicer 63 apoenov namesto 62. Spet uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ni uveljavljala in ki je zato v reviziji po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more uveljavljati.

Tožena stranka uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in pojasnjuje, da so bili sporni predmeti zaseženi (in ne odvzeti), ker je obstajal utemeljen sum storitve kaznivega dejanja davčne utaje in s tem povezanega gospodarskega prestopka podjetja B. d.o.o. in njegove odgovorne osebe, ki je še vedno v teku. Doslej je bilo že pojasnjeno, da iz odredbe dežurne preiskovalne sodnice izhaja, da so bili predmeti zaseženi zaradi tega, ker je bil podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve N. J. in V. J. in je bil zaseg predmetov odrejen v zvezi z odkrivanjem kaznivega dejanja. Ta postopek je bil končan in tožena stranka mora po 224. členu ZKP po ustavitvi kazenskega postopka vrniti zasežene stvari lastniku oziroma imetniku. Sklicevanja na druge postopke proti drugim osebam ni mogoče upoštevati, ker je zaseg stvari izjema od ustavno varovane pravice do lastnine (33. člen URS), ki je bila omogočena zaradi uvedbe kazenskega oziroma predkazenskega postopka. Pri tem se toženka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. I Ips 257/2000, v kateri je po analogiji intra legem na področju kazenskega materialnega prava na podlagi vrednostnih pravil sodišče prišlo do spoznanja, da je predhodni kaznivi dejanji, iz katerih izvira umazan denar, mogoče subsumirati pod druge dejavnosti in zadržati denar, pridobljen s storitvijo kaznivega dejanja. Toda Vrhovno sodišče je pri tem poudarilo, da je šlo za pridobitev denarja s storitvijo kaznivih dejanj in ne prekrškov ali tedaj še gospodarskih prestopkov. Zato revizijsko sodišče ponovno poudarja, da tožena stranka ne navaja, da bi v obravnavanem primeru tekel kak drug postopek zaradi storitve kakega drugega kaznivega dejanja. Navajanje drugih postopkov proti drugim osebam pa ne more opravičiti zadrževanja v kazenskem postopku odvzetih stvari. Če je v teku kak drug postopek, ki prav tako omogoča zaseženje stvari, morajo organi tožene stranke izdati ustrezne sklepe ustreznim osebam v teh postopkih.

Revizijsko sodišče je že pojasnilo lastništvo V. J. v višini enega odstotka zaseženih tujih valut in pravilnost delitve zapuščine med njegove dediče. Za preostalih 99 odstotkov sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da so bile odvzete N. J. in V. J. Sodišče prve stopnje je sicer razložilo, naj bi bilo 99 odstotkov zaseženega denarja last srbskega podjetja F. d.o.o., vendar to ni bistveno. Ugotavljanje lastništva bi bilo potrebno, če bi bilo sporno, kateri od zakoncev je bil imetnik ali lastnik zaseženih stvari ali če bi izročitev stvari zahteval kdo tretji. Dokler pa se tožniki strinjajo, naj se predmeti izročijo N. J., materialnopravno ni sporna odločitev, naj se stvari vrnejo N.J., ker je to v skladu z 224. členom ZKP, po katerem je treba zasežene stvari vrniti lastniku oziroma imetniku.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker torej revizija ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo po 378. členu ZPP. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP), tožeča stranka pa ni zaznamovala stroškov za odgovor na revizijo.

op.1: Odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-106/96 z dne 10.7.1997 in Up-508/01 z dne 8.4.2004. op.2: A. Finžgar: Dedno pravo Jugoslavije, Univerza v Ljubljani - Pravna fakulteta, Ljubljana 1962, str. 128 in nasl. op.3: L. Ude: Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 233. op.4: N. Betetto: Pogostejši problemi enotnega in nujnega sosporništva, Pravosodni bilten, Ljubljana 2001, št. 3, str.196. op.5: Zato je zapuščinsko sodišče po pravnomočnosti izpodbijane sodbe dejansko upoštevalo, da je bil en odstotek zaseženih tujih valut last pokojnega V. J. in ga je štelo v zapuščino ter ga razdelilo med vse dediče do 1/5, torej je upoštevalo tudi B.B..