Jedro

Res je, da sodišče sodi le v okviru trditvenega in dokaznega bremena (7. člen ZPP), vendar pa materialno vodstvo procesa terja tudi angažiranost sodišča, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). To pa vendarle predpostavlja aktivnejšo vlogo sodišča tudi glede ugotavljanja dejstev, ki iz tožbene trditvene podlage neposredno ne izhajajo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, po katerem naj bi ji bil toženec dolžan plačati odškodnino v znesku 10.000.000 SIT, sodišče druge stopnje pa je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obema sodbama očita predvsem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Po eni strani je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe zapisalo, da so izpovedbe tožnice, toženca in priče Z.S. enako prepričljive, po drugi strani pa so izostali razlogi o verodostojnosti posamezne priče ali stranke. Nejasno je tudi sklepanje v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, po katerem mora tožnica z dokazi prepričati sodišče, da je toženec ravnal nedopustno s tem, ko jo je v mrazu in snegu zapustil v gozdu. Navedeni zapis omogoča sklepanje, da sodišče sicer šteje, da je toženec tožnico pustil v mrazu in snegu v gozdu, da pa mora po mnenju sodišča tožnica dokazati, da je takšno ravnanje nedopustno. Resnica je v tem, da je tožnica zavrnila spolni odnos s tožencem, zaradi česar jo je ta vrgel iz vozila v sneg in mraz. Glede na razloge izpodbijane sodbe revizija vztraja pri tem, da je pravno relevantno le dejstvo, da je toženec tožnico zapeljal v gozd in jo tam pustil ter ji povzročil škodo na zdravju. Zato ni odločilno, koliko je kraj, kjer jo je pustil v gozdu, oddaljen od mesta K. Končno pa sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe prizna, da obstoje nasprotja med posameznimi izpovedbami, pa pri tem samo najde razlago o verodostojnosti in tudi samo ugotavlja, da so bile priče z obema strankama pod vplivom alkohola. To pa je tudi v nasprotju s podatki v spisu. Sodišče druge stopnje skuša opravičiti razloge, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje v svoji sodbi. Pri tem se opira na podatke, ki ne izhajajo iz spisa.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Ni dvoma, da je morala tožeča stranka z dokazi prepričati sodišče, da je ravnal toženec nedopustno, ker naj bi jo pustil v mrazu in snegu ponoči v gozdu (kar naj bi ji povzročilo ozebline na rokah s hudimi posledicami). V tem okviru je morala navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožnica zaradi dokazovanja svojih trditev. Pri tem je bilo tudi vezano na trditveno podlago tožbe, posledično pa tudi na obseg predlaganega dokazovanja (revizija sicer meni, da je izvajanje nekaterih dokazov, ki se nanašajo na opredelitev kraja, kjer naj bi toženec pustil tožnico in na okoliščine, v katerih je tožnica zaprosila v tavanju skozi gozd za pomoč, nerelevantno), čeprav bi morda bila nujna izvedba nekaterih dokazov, ki jih tožnica zanemarja (tudi pojasnitev okoliščin o zatrjevani ponudbi poravnave in o obisku toženca pri tožnici, ko je bila v bolnici na zdravljenju). V tem obsegu se je mogoče strinjati s stališčem v izpodbijani sodbi, da je ostalo marsikaj nepojasnjeno prav zaradi pomanjkljivosti tožbene trditvene podlage in pomanjkljive ponudbe ustreznih dokazov.

Dokazna ocena, sprejeta v izpodbijani sodbi (8. člen ZPP), se je gibala lahko le v okvirih, ki jih je začrtala s tožbo in s svojimi stališči tožeča stranka sama, kar velja tudi za odločanje na pritožbeni stopnji. V tem okviru pa je - v obsegu pritožbenega izpodbijanja - sprejeta ocena dejanskih ugotovitev podvržena kritični presoji tako v smeri določbe 340. člena kot tudi določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje pomanjkljivosti in napake je pritožba očitala razlogom sodbe sodišča prve stopnje in jih ponavlja tudi v reviziji. Izstopa predvsem načelna graja o pomanjkljivosti razlogov, ki se nanašajo na opis verodostojnosti prič in strank in na sklepanje, katera je prepričljivejša (zapisano je namreč, "da so bile izpovedi vseh treh enako prepričljive"). Pri tem izpodbijana sodba sklepa, da pritožba "v glavnem utemeljeno opozarja na nekatera nasprotja med posameznimi izpovedbami". Navedena nasprotja pa po eni strani rešuje z ugotovitvijo, da je prišlo do njih zato, "ker so vsi udeleženci uživali alkoholne pijače" in ker je minilo od dogodka že veliko časa, po drugi strani pa je - očitno zato, ker je spoznalo pomanjkljivost v razlogih sodbe sodišča prve stopnje - samo ocenilo stopnjo alkoholiziranosti strank in prič in njihovo verodostojnost, predvsem verodostojnost "ključne" priče Z.S. Slednje revizija izpodbijani sodbi izrecno očita, čeprav ta očitek formalno uvrsti v okvir določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: "ugibanja" sodišča druge stopnje naj bi bila "nelogična in mimo podatkov v spisu". Ne glede na takšno formo izpodbijanj pa revizija z zapisom, da je sodišče druge stopnje samo sprejemalo dokazno oceno, izpodbijani sodbi očita, da je prišlo v njeni dokazni oceni do prekoračitve pooblastil, ki rezultirajo iz določbe drugega odstavka 347. člena ZPP. Ob spoznanju, da pravilna ugotovitev dejanskega stanja terja ponovitev že izvedenih dokazov (in s tem ponovno - morda tudi drugačno ali dopolnjeno dokazno oceno) mora sodišče druge stopnje razpisati obravnavo (348. člen ZPP). Le ob izpolnitvi tega pogoja namreč sodišče druge stopnje lahko spreminja ali dopolnjuje dokazno oceno in nato odloča v skladu z določbo 351. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je torej storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je reševalo v nasprotju s citiranimi določbami ZPP očitek nejasnih in v nasprotju z izvedenimi dokazi zapisanih razlogov v sodbi sodišča prve stopnje z dopolnjevanjem pomanjkljive dokazne ocene.

Opisana kršitev ima za posledico razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bo torej moralo pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje znova obravnavati. Moralo se bo opredeliti do izrecno zatrjevanih pritožbenih trditev o nasprotju v razlogih sodbe sodišča prve stopnje in o izostanku pomembnih razlogov (verodostojnost izpovedi?) in o njihovi delni nerazumljivosti. Res je, da sodišče sodi le v okviru trditvenega in dokaznega bremena (7. člen ZPP), vendar pa materialno vodstvo procesa terja tudi angažiranost sodišča, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). To pa vendarle predpostavlja aktivnejšo vlogo sodišča tudi glede ugotavljanja dejstev, ki iz tožbene trditvene podlage neposredno ne izhajajo (lokacija domnevnega kraja zapustitve tožnice in njegova oddaljenost od izhodišča v gostilni, podrobnejša ocena izpovedi S., opredelitev do tožničine trditve, da ji je toženec obljubljal poravnavo in jo obiskal v bolnici). Ali bo sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku opravilo obravnavo (347. in 348. člen ZPP), ali bo odločilo na seji, je stvar njegove odločitve.