Jedro

Dejanja S.M. ni mogoče opredeliti kot ravnanja, ki bi bilo v okviru njegovih oziroma ne gre za ravnanje, ki bi sodilo v področje njegovega dela, četudi je prišlo do prepira med njima zaradi uporabe parkirnega prostora, namenjenega za dežurnega voznika.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (1. točka izreka) in glede stroškov postopka (4. točka izreka) tako spremeni, da glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: " Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.6000,00 SIT in sicer mld. tožnicama Sanji in Aniti vsaki po 1.300.000,00 SIT, Zdenki pa 2.000.000,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.2.1997 dalje do dneva plačila." Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 23.000,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo. 2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer mld. tožnicama Sanji in Aniti vsaki po 900.354,00 SIT ter Zdenki 1.350.354,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 162.863,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek ter rentni zahtevek pa je zavrnilo. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi proti zavrnilnemu delu sodbe navaja, da je odškodnina za nematerialno škodo odmerjena prenizko. Pravična odškodnina za izgubo očeta oziroma moža za vse tri oškodovanke, ki so izgubo močno občutile in trpele intenzivne duševne bolečine, bi morala biti vsaj 15% višja od tiste, ki jo je določilo sodišče. Gre namreč za deklici - šolarki, ki odraščata brez očeta in se tega dobro zavedata, saj sta ga obe poznali in ljubili ter je bila izguba zanju hudo boleča in intenzivna. Žena je bila stara 28 let, ostala je sama z hčerkama, kar je bilo nedvomno zanjo zelo hud udarec. Sodišče je zaradi nepravilne dokazne ocene rentni zahtevek neupravičeno zavrnilo v celoti. Mladoletni tožnici sta prikrajšani tudi materialno, saj je bil pokojni oče zelo priden in je pomagal doma s svojim delom pri vzgoji in negi otrok, v službi pa je bil prav tako vesten delavec. Tožeča stranka je prepričana, da bi mesečno zaslužil vsaj po 150.000,00 SIT, razen tega bi družina imela od njega tudi marsikaj drugega, kar se ne da oceniti v denarju, predvsem pa se nanaša na mladoletni hčerki. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP. Sodišče se je pri izdaji sodbe oprlo na dejstvo, da je škoda nastala "pri delu ali v zvezi z delom", s čemer pa se tožena stranka nikakor ne more strinjati. Spor med delavcema je res nastal in škoda tudi, vendar ne v zvezi z opravljanjem delovnih obveznosti. Škodni dogodek je izključno posledica krivdnega ravnanja obeh posameznikov, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in ne predvideti ter karkoli storiti, da bi škodni dogodek odvrnila. Zato ni ne krivdno in ne odškodninsko odgovorna. Priznana odškodnina tudi ni v sorazmerju s pretrpljenimi duševnimi bolečinami in ne pomeni pravične denarne odškodnine, pomeni pa neke vrste denarno kazen za toženo stranko ter neupravičeno obogatitev za tožnice. Tožena stranka ponovno poudarja, da je izključno iz človeških razlogov že do sedaj nudila finančno pomoč tožečim strankam zaradi izboljšanja socialnega stanja družine ter pomoč za potrebno vzgojo in izobraževanje otrok, kar ne pomeni kakršnegakoli njenega priznanja o odgovornosti. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), ki se uporablja pri odločanju v tej zadevi na podlagi 1. odst. 498. člena veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99), pri čemer povsem nekonkretno zatrjuje pomanjkljivosti sodbe glede razlogov o odločilnih dejstvih ter v zvezi s tem nejasnosti in nasprotja. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena, prav tako ni pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77 v zvezi z 2. odst. 354. člena istega zakona). Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zvezi s škodnim dogodkom, ki se obravnava v tej zadevi, natančno ugotovilo. Pri tem se je podrobno sklicevalo ne samo na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku opr. št. I K 47/97 Okrožnega sodišča v Ljubljani, pač pa tudi na ostale ugotovitve kazenskega spisa in del dokaznega postopka, saj sta pravdni stranki s tem izrecno soglašali. Pravzaprav med njima ni nobenega spora o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka dne 6.2.1992, v katerem je bil hudo telesno poškodovan oče oziroma mož tožnic Zdravko, ki je zaradi poškodbe čez tri dni umrl. Bistvo ugotovitev prvostopnega sodišča o poteku dogodka je, da je Sead tega dne ob 8. uri pred stavbo na K 2 v Ljubljani z zračno tlačilko za motorno kolo udaril Zdravka tako, da je ta omahnil in padel na tla, zaradi udarca in padca pa je dobil take poškodbe glave, da je zaradi teh poškodb dne 9.2.1992 v Kliničnem centru umrl. Sead je bil zaradi storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe pravnomočno obsojen in mu je bila izrečena zaporna kazen. Med pok. Zdravkom in Seadom je prišlo do prepira zaradi uporabe parkirnega prostora. Sprla sta se, ker je Sead, ki je tistega dne kot pogodbeni delavec - raznašalec časopisov pri toženi stranki, prišel do stavbe tožene stranke ter pred vhodom želel napolniti zračnice, pri tem Zdravku zaprl pot k stavbi s svojim motornim kolesom. Ta ga je zato pozval, da se odstrani, ker je bil dežurni voznik in je bil edini upravičen uporabljati parkirni prostor. Nato je pokojni Zdravko vpil na Seada in ga žalil, medtem, ko je večkrat vstopal v stavbo Dnevnika, pa ponavljal žaljive besede. To je Seada tako močno razdražilo, da je pokojnika z zračno tlačilko udaril po glavi. Glede na pokojnikovo obnašanje pred poškodbo in izrečene žaljivke, mu sodišče prve stopnje pripiše sokrivdo k nastanku škodnega dogodka v višini 10%, v preostalem delu pa oceni, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, češ da bi morala poskrbeti za nadzor nad uporabo parkirnega mesta za dežurnega voznika in s tem omogočiti temu nemoteno delo. Potem, ko je sodišče prve stopnje zgoraj opisano dejansko stanje raziskalo tako, da ni nobenega dvoma o resničnem poteku dogajanja, pa je v nadaljevanju napačno zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z delom, kar pomeni, da je materialno pravo zmotno uporabilo. Odgovornost tožene stranke ne more temeljiti na določbi 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR), saj se nanaša na drugačne škodne dogodke, povezane z delovnim razmerjem, ko lahko odškodnino zahteva od delodajalca le delavec sam. V obravnavanem primeru bi bilo ob določenih pogojih mogoče presojati odgovornost tožene stranke le na podlagi določbe prvega odstavka 170. člena ZOR, po kateri odgovarja delodajalec za škodo, ki jo povzroči njegov delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Ker je bil Sead v času storitve škodnega dejanja delavec tožene stranke, pokojnega Zdravka pa je šteti kot "tretjega", bi tožena stranka sicer odgovarjala, če bi bil izpolnjen tudi pogoj, da je bila škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Glede na ugotovitve izpodbijane sodbe o okoliščinah, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, pa ni mogoč zaključek, da je bilo dejanje Seada storjeno pri delu oziroma v zvezi z delom. Res je sicer, da je do dogodka prišlo med delovnim časom in pred stavbo tožene stranke, torej v bistvu na delovnem kraju, kar pa samo po sebi ni odločilno. Pomembno je in je škoda storjena pri delu le, če gre za funkcionalno povezanost z delovnim procesom. To pomeni, da mora obstajati vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in škodnim ravnanjem delavca. Sead, ki je bil zaposlen pri toženi stranki kot raznašalec časopisov, je tik pred škodnim dogodkom želel napolniti zračnice motornega kolesa. Ker je prišlo med njim in pok. Zdravkom do prepira, v katerem je Sead udaril Zdravka z zračno tlačilko po glavi, kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega sodišča, tega dejanja ni mogoče opredeliti kot ravnanja, ki bi bilo v okviru službenih dolžnosti Seada oziroma ne gre za ravnanje, ki bi sodilo v področje njegovega dela, četudi je prišlo do prepira med njima zaradi uporabe parkirnega prostora, namenjenega za dežurnega voznika. Sodba sodišča prve stopnje očita toženi stranki, da bi morala poskrbeti za nadzor nad uporabo parkirnega mesta za dežurnega voznika in s tem omogočiti nemoteno delo dežurnemu vozniku. Da bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke na podlagi 1. odst. 154. člena ZOR, bi upoštevaje splošne predpise o odškodninskih obveznostih morali biti prisotni vsi elementi odškodninskega delikta, torej poleg nastale škode in vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, tudi protipravno škodno dejanje tožene stranke in njena odgovornost. Ker se toženi stranki ne očita konkretna kršitev prepisov, ki bi zavezovali toženo stranko, da mora nadzorovati uporabo parkirnega mesta za dežurnega voznika, toženi stranki ni mogoče očitati nobenega nedopustnega ravnanja, niti malomarnosti, ki bi se nanašala na opustitev dolžnega nadzorstva glede pravilnega poteka dela. Tožena stranka se zato v pritožbi poleg ostalih trditev, da škoda ni nastala pri delu ali v zvezi z delom in da ni bila dolžna nadzorovati parkirnega prostora, utemeljeno sklicuje tudi na dejstvo, da je bilo dejanje Seada tako nepredvidljivo, da ga sama ne bi mogla predvideti v okviru njegovih delovnih nalog, niti ga ne bi mogla pričakovati ali karkoli storiti, da bi škodo preprečila. Ker je sodišče prve stopnje pri presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo, je potrebno spremeniti sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP/77. Dejansko stanje v sodbi prve stopnje glede okoliščin, v katerih je do škodnega dogodka prišlo, je namreč pravilno in popolno ugotovljeno. Ker tožena stranka ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožeči stranki, je treba pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo spremeniti tako, da se zavrne tudi tisti del tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (1. točka izreka sodbe). Posledica spremembe sodbe je neutemeljena pritožba tožeče stranke, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine ter rentni zahtevek, vsebinsko pa te pritožbe sodišče druge stopnje tudi ni posebej obravnavalo. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, po določbi 2. odst. 166. člena ZPP/77 odloči o stroških vsega postopka. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni uspela s svojim celotnim tožbenim zahtevkom, zato mora toženi stranki povrniti njene potrebne stroške postopka (1. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena ZPP/77). Tožena stranka je predlagala povrnitev plačila sodnih taks, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti znesek 23.000,00 SIT (sodna taksa za odgovor na tožbo). O pritožbenih stroških pa sodišče druge stopnje ni odločalo, saj tožeča stranka zaradi zavrnitve pritožbe do njih ni upravičena, tožena stranka pa je v pritožbi sicer navedla, da uveljavlja nadaljnje pravdne stroške, ni pa jih opredeljeno navedla, kot bi morala po določbi 2. odst. 164. člena ZPP/77.