Jedro

V opisu dejanja je izrecno navedeno, da obsojenec ni imel namena vrniti denarja oškodovancu. Resda opis ne vsebuje dostavka, da takega namena obsojenec ni imel že od sklenitve pravnega razmerja oziroma izročitve posameznih denarnih zneskov. Vendar pa to glede na celoten opis dejanja ne pomeni, da v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe niso ustrezno zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 11. 4. 2018 obsojenega T. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, pod nadaljnjim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovancu M. H. vrne znesek 26.500,00 EUR. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Odločilo je tudi, da je obsojenec na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovancu dolžan plačati 26.500,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 10. 2018 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je odločilo, da se obsojencu nadaljnji pogoj, določen v pogojni obsodbi, ne določi, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca M. H. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 22.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, napotilo na pravdo. V ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, kot uvodoma navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnem sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer v odgovoru na zahtevo z dne 6. 12. 2018, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 20. 12. 2018 nasprotuje navedbam vrhovnega državnega tožilca ter vztraja pri navedbah v zahtevi in podanem predlogu.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da dejanje, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, saj se obsojencu ne očita, da že od začetka ni imel namena vrniti denarja oškodovancu, zaradi česar je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Opis dejanja, ki se očita obsojencu, po zagovornikovem mnenju dopušča različne pravne ocene, ko lahko dejanje predstavlja ali kaznivo dejanje ali pa le navadno civilnopravno razmerje. Zato bi moralo biti že v izreku sodbe navedeno, da obsojenec od začetka ni imel namena vrniti denarja oškodovancu. Pri tem se zagovornik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 4574/2012 z dne 13. 12. 2012 in opozarja, da višje sodišče v izpodbijani sodbi napačno razlaga vsebino te sodbe. Obsojencu pa je bila po zagovornikovih navedbah kršena tudi pravica do obrambe, saj se zoper očitek, ki mu ni bil znan, ni mogel učinkovito braniti.

6. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Bistvo kaznivega dejanja goljufije je v storilčevem posebej motiviranem ravnanju, ki se kaže v njegovem namenu, da zase ali za koga drugega pridobi protipravno premoženjsko korist z ustvaritvijo zmotne predstave o določenih dejanskih okoliščinah pri oškodovancu ali s puščanjem v zmoti, ki izvira iz kakšnega drugega razloga.1 Za izvršitev kaznivega dejanja goljufije se poleg naklepa torej zahteva še poseben namen storilca, kar pomeni, da za njegovo izvršitev zadošča le obarvani naklep (dolus coloratus), ki mora biti podan že ob sklenitvi posla oziroma pravnega razmerja.

7. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja, vsebovanega v izreku sodbe sodišča prve stopnje, izhaja, da je obsojenec v času od decembra 2008 do 29. aprila 2015 oškodovancu M. H. lažno natvezil, da je finančni strokovnjak, ki vlaga sredstva v kapitalske sklade, da je s svojim znanjem pomagal že veliko ljudem ter za vložena sredstva jamčil s svojim osebnim premoženjem, kar mu je oškodovanec verjel in mu 13. 12. 2008 izročil najprej 12.000,00 EUR za dobo enega leta, ter nato 5. 5. 2009 še 10.000,00 EUR, v točno neugotovljenem vmesnem času pa ga je še lažnivo prepričal, da potrebuje denar za plačilo odvetniških storitev v znesku 3.000,00 EUR, kar mu je oškodovanec verjel in izročil, nakar mu je izročil še 1.500,00 EUR za odprtje kozmetičnega salona, po izročitvi denarja pa se je oškodovancu izmikal in mu denarja ni vrnil, kar tudi ni bil njegov namen, in si je tako na škodo M. H. prilastil skupno 26.500,00 EUR.

8. Zagovornikovim trditvam, da goljufivi namen v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni ustrezno opisan, ni mogoče pritrditi. V opisu dejanja je izrecno navedeno, da obsojenec ni imel namena vrniti denarja oškodovancu. Resda opis ne vsebuje dostavka, da takega namena obsojenec ni imel že od sklenitve pravnega razmerja oziroma izročitve posameznih denarnih zneskov. Vendar pa to glede na celoten opis dejanja ne pomeni, da v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe niso ustrezno zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Navedbo „kar tudi ni bil njegov namen“ je glede na celoten kontekst opisa dejanja, kot izhaja iz krivdoreka prvostopenjske sodbe, mogoče razumeti le tako, da obsojenec namena vrnitve denarja oškodovancu ni imel nikoli, torej po logiki stvari tudi ne ob sklenitvi pravnega razmerja oziroma ob izročitvi denarnih zneskov. Poleg tega pa je na obsojenčev goljufivi namen zanesljivo mogoče sklepati tudi iz opisanih zunanjih dejstev in okoliščin obravnavanega dejanja, ki jasno in zanesljivo kažejo, da obsojenec namena vrnitve prejetih denarnih zneskov že od samega začetka ni imel (lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, izmikanje oškodovancu po izročitvi denarnih sredstev, dejstvo, da obsojenec vse do sedaj oškodovancu denarja ni vrnil niti deloma). Vrhovno sodišče je v več svojih sodbah2 navedlo, da gre pri namenu za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven; gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Poleg tega, da je v opisu dejanja obsojenčev goljufivi namen izrecno naveden, razpoznaven pa je tudi iz drugih okoliščin, opisanih v izreku sodbe, pa tudi obrazložitev izpodbijane pravnomočne sodbe vsebuje podrobno konkretizacijo dejstev in okoliščin, na podlagi katerih sta sodišči ugotovili, da obsojenec namena vrnitve denarja že od začetka ni imel oziroma da je že od začetka imel namen pridobiti si na škodo oškodovanca, kolikor bo pač mogoče visoko premoženjsko korist (8., 9., in 12. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter 7., 12. in 13. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zahteva v tem delu ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 4574/2012 z dne 13. 12. 2012. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da mora tožilec v opis dogodka, za katerega ocenjuje, da predstavlja kaznivo dejanje goljufije, vnesti tudi trditev, da npr. naročnik že od vsega začetka blaga ali usluge ni imel namena plačati, opraviti storitve itd., le v tistih primerih, ko dejanska situacija dopušča različne pravne ocene ravnanja pogodbene stranke, ko je njeno ravnanje lahko ali kaznivo dejanje ali pa le civilnopravno razmerje. V konkretnem primeru opisano ravnanje ne dopušča prostora za sklepanje, da bi bili v njem izpolnjeni le elementi navadnega civilnopravnega razmerja, kar je zagovorniku v 13. točki obrazložitve sodbe utemeljeno pojasnilo že sodišče druge stopnje.

9. Ker opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, očitkom o kršitvi kazenskega zakona ni mogoče pritrditi. Takšen opis kaznivega dejanja, ki pomeni ustrezno konkretizacijo vseh znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja, je obsojencu tudi omogočal učinkovito obrambo, zato ni mogoče sprejeti niti očitkov o kršitvi pravice do obrambe in navedb, s katerimi zagovornik s tem v zvezi graja razloge iz 7. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

10. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje tudi, da je pritožbeno sodišče z razlogi v 10. točki obrazložitve sodbe kršilo določbe 5. člena ZKP in drugega odstavka 16. člena ZKP. Po njegovem mnenju sta sodišči dokazno breme nedopustno prevalili na obsojenca. Ker se obsojencu v obravnavanem primeru ni očitalo, da je goljufijo storil s tem, da prejetega denarja ni položil na trgovalni račun F., se mu v tej smeri ni bilo treba zagovarjati. Če bi obtožni predlog tak očitek vseboval, pa ga ni, bi moralo tožilstvo dokazati, da obsojenec prejetega denarja ni naložil na kapitalski trg. Zato obsojencu ne more iti v škodo okoliščina, da njegov zagovor v smeri vlaganja denarja na različne trgovalne račune ni bil potrjen, prav tako pa se zagovor v tej smeri ne more šteti kot dokaz ali indic, da je storil očitano kaznivo dejanje.

11. Zagovornikove trditve, da se obsojenec ni mogel braniti oziroma da se mu v tej smeri ni bilo treba zagovarjati, saj se mu ne očita, da je goljufijo storil s tem, da prejetega denarja ni plasiral na trgovalni račun F., so nejasne, hkrati pa glede na to, da se je obsojenec sam zagovarjal v smeri, da je prejeti denar preko posrednika plasiral na F. kapitalski trg, tudi kontradiktorne. S takimi trditvami zagovornik kršitve pravice do obrambe ne more utemeljiti. Neutemeljene pa so tudi njegove trditve, da je bilo dokazno breme v tem postopku nedopustno prevaljeno na obsojenca. Sodišče druge stopnje je v 10. točki obrazložitve sodbe navedlo, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje očitka, da obsojenec denarja ni položil na trgovalni račun F., da pa je F. v svojem zagovoru omenjal prav obsojenec, ko se je skušal razbremeniti krivde, pri tem pa ni podal toliko oprijemljivih podatkov, da bi bilo njegov zagovor v tej smeri sploh mogoče preveriti. Temu je še dodalo, da obsojenec tega ni dolžan storiti, vendar pa s tem tvega, da bo sodišče njegov zagovor ocenilo kot manj prepričljiv in mu ne bo sledilo. Takšni razlogi pritožbenega sodišča, enako pa velja tudi za razloge sodbe sodišča prve stopnje, ne nudijo podlage za očitek, da je v obravnavanem postopku prišlo do nedopustnega prenosa dokaznega bremena na obsojenca. (Državni) tožilec, ki nosi dokazno breme _(onus probandi)_ v kazenskem postopku, je glede na ugotovitve pravnomočne sodbe navedel zadostna dejstva in dokaze v podkrepitev utemeljenosti svoje obtožbene teze. Izpodbijana pravnomočna sodba vsebuje prepričljive razloge o tem, na podlagi katerih dejstev in dokazov sta sodišči sklepali na obstoj in dokazanost vseh odločilnih dejstev, navedenih v opisu dejanja, ki konstituirajo zakonski dejanski stan kaznivega dejanja goljufije. Sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je dokazne zaključke sprejelo na podlagi oškodovančeve izpovedbe, prebranih pisnih potrdil in opozoril, izpovedb prič M. J., F. J. in I. V. ter na podlagi presoje verodostojnosti obsojenčevega zagovora. Sodišči sta ugotovili, da je obsojenec oškodovanca z lažnivim prikazovanjem raznih dejanskih okoliščin, kar vse je podrobneje opisano v obrazložitvi izpodbijanih sodb, spravil v zmoto, da mu bo izročena denarna sredstva vrnil, čeprav že od začetka takega namena ni imel, na kar je mogoče sklepati tudi iz njegovega ravnanja po izročitvi denarnih zneskov, in si je tako na njegovo škodo prilastil skupno 26.500,00 EUR. Z argumentiranimi razlogi sta sodišči zavrnili tudi obsojenčeve posplošene, in še manj izkazane navedbe, da je prejeti denar na kapitalski trg vložil preko posrednika. Ob zanesljivih zaključkih pravnomočne sodbe, sprejetih na podlagi rezultatov izvedenega dokaznega postopka, da so obsojencu vsa odločilna dejstva, vsebovana v opisu očitanega kaznivega dejanja, dokazana, je bila popolna neaktivnost obrambe v smeri podkrepitve navedb o vlaganju denarnih sredstev na kapitalski trg, upravičeno lahko podlaga za oceno verodostojnosti oziroma prepričljivosti obsojenčevega zagovora, s čimer pa je obramba prevzela tudi tveganje za lasten uspeh v kazenskem postopku.3 Očitkom, da je v konkretnem postopku prišlo do nedopustne prevalitve dokaznega bremena na obsojenca, glede na povedano, ob upoštevanju razlogov obeh izpodbijanih sodb, ni mogoče pritrditi.

12. Trditve, da obsojenec ni pridobil nobene premoženjske koristi, glede na to, da je bil zoper njega uveden osebni stečaj, kar da sprejemata tudi obe nižji sodišči, pa po vsebini predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse 1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 26180/2014 z dne 16. 3. 2017. 2 Na primer I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016 in I Ips 26180/2014 z dne 16. 3. 2017. 3 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009 in Ips 109/2009 z dne 21. 5. 2009.