Jedro

Dolžnik v ugovoru sicer navaja nekatera dejstva, ki bi utegnila pomeniti ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ, vendar za svoje trditve ne predlaga nobenih dokazov. Predmet izpolnitve dolžnikove obveznosti v konkretnem primeru je plačilo v denarju, zato upnik ni dolžan sprejeti ponujene izpolnitve s kompenzacijo, temveč je to stvar dogovora med strankama, ki ga ni mogoče izsiliti po sodni poti.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 216.055,41 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da je bil znesek 83.680,00 SIT že marca leta 2000 poravnan z multilateralno kompenzacijo, da je upniku nakazal dodatnih 31.000,00 SIT in s tem zmanjšal svoj dolg, da so upniku predlagali medsebojno kompenzacijo, pa do danes niso dobili odgovora, ter da "so roki za plačilo za vsak prevoz v povprečju 45 dni od dneva dostave računa s kompletno dokumentacijo", zato so s strani upnika napačno izračunane zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Dolžnik v ugovoru sicer navaja nekatera dejstva, ki bi utegnila pomeniti ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ, vendar za svoje trditve ne predlaga nobenih dokazov, čeprav je bil v pravnem pouku na sklepu o izvršbi na to svojo dolžnost iz 2. odst. 53. čl. ZIZ izrecno opozorjen. To velja za trditev, da je bil znesek 83.680,00 SIT marca 2000 poravnan s kompenzacijo ter za navedbe o nakazilu 31.000,00 SIT. V zvezi z ugovornimi navedbami, da je rok za plačilo "v povprečju" 45 dni in da je upnik napačno obračunal zamudne obresti sodišče druge stopnje ugotavlja, da so premalo konkretne. Dolžnik je skupaj s sklepom o izvršbi prejel tudi upnikove priloge (račune, naloge za nakladanje, dostavnice, mednarodne tovorne liste - CMR ter druge listine - priloge A1-A20), poleg tega pa je upnik v predlogu za izvršbo tudi natančno specificiral, po katerih računih terja zamudne obresti in od kdaj le-te tečejo. Glede na tako specificirane podatke o upnikovi terjatvi bi dolžnik mogel in moral obračunu obresti ugovarjati konkretizirano (pri katerem računu je upnik napačno obračunal obresti in zakaj), medtem ko s pavšalnim ugovorom, da so obresti napačno obračunane, ker je rok plačila "v povprečju" 45 dni, ne bi mogel doseči zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. V zvezi z ugovornimi navedbami, da je dolžnik upniku predlagal kompenzacijo, pritožbeno sodišče pripominja, da dolžnik sploh ne zatrjuje, da bi bila kompenzacija tudi dejansko sklenjena oz. opravljena, kar bi edinole lahko bil ugovorni razlog po 2. odst. 53. čl. ZIZ (pod pogojem, da bi dolžnik zatrjevano kompenzacijo tudi izkazal). Iz vsega zgoraj povedanega izhaja, da je dolžnikov ugovor glede na določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ neobrazložen in neutemeljen. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.