Jedro

Primerna sankcija za kršitev določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, ki določa razloge za odpoklic posameznega člana uprave ali predsednika, je ničnost in ne izpodbojnost takega sklepa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v I. točki izreka v delu zavrnitve tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je sklep nadzornega sveta toženke s seje z dne 12. 6. 2018, s katerim je bil tožnik odpoklican z mesta direktorja toženke, ničen in brez pravnega učinka, razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta toženke z dne 12. 6. 2018, s katerim je bil tožnik iz krivdnih razlogov odpoklican z mesta direktorja toženke in za naložitev obveznosti toženki vložitve zahteve za ponovni vpis tožnika kot direktorja toženke (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa nadzornega sveta toženke z dne 12. 6. 2018, s katerim je bil tožnik iz krivdnih razlogov odpoklican z mesta direktorja toženke, za naložitev obveznosti toženki vložitve zahteve za ponovni vpis tožnika kot direktorja toženke, za plačilo odpravnine tožniku v višini 10.547,76 EUR ter za poziv tožnika nazaj na funkcijo direktorja toženke (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožil tožnik, predlagal ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo iz pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Uvodoma višje sodišče poudarja, da je treba v obrazložitvi pritožbe vselej jasno in opredeljeno navesti argumente, ki naj bi pritožbo utemeljili. Pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na svoja pravna in dokazna stališča, poglede in argumente v postopku pred sodiščem prve stopnje.1 Posledično se višje sodišče do pravnih stališč, ki jih je tožnik le povzel iz tožbe in ne vsebujejo konkretnih argumentov zoper odločitev sodišča prve stopnje, ne bo konkretneje opredeljevalo.

**Glede primarnega tožbenega zahtevka**

7. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnik zahteval, da se ugotovi ničnost sklepa nadzornega sveta z dne 12. 6. 2018, s katerim je bil tožnik iz krivdnih razlogov odpoklican s položaja direktorja toženke, ter da sodišče prve stopnje toženki naloži podajo zahteve za ponovni vpis tožnika kot direktorja v sodnem registru.

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik ničnost izpodbijanega sklepa utemeljeval (le) na podlagi tega, da so bili člani nadzornega sveta, ki je sprejel izpodbijani sklep, imenovani nepravilno. Ugotovitve, da je ničnost utemeljeval le na tej okoliščini, tožnik v pritožbi ni izpodbijal. Razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje naveden tožnikov argument zavrnilo, pa je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve pojasnilo in po presoji višjega sodišča v tem delu ni kaj dodati. S tem je ovržena tudi pritožbena navedba, da se z vprašanjem pravilnega imenovanja članov nadzornega sveta sodišče prve stopnje ni ukvarjalo.

9. Tožnik je navedel, da je vložil ugotovitveno tožbo o ugotovitvi ničnosti sklepa nadzornega sveta, za katero je treba najprej presoditi, ali obstaja njegov pravni interes. Menil je, da je s svojimi trditvami in tožbenim zahtevkom pravni interes izkazal. Višje sodišče se s tem ne strinja.

10. Pravne podlage, po kateri bi odpoklicani član uprave ali njen predsednik po odpoklicu imel pravico ponovno vzpostaviti stanje pred odpoklicem, ni. Namesto tega ima odpoklicani na voljo drugačne oblike sodnega varstva – npr. pravico do odpravnine.2 Vendar pa v primarnem tožbenem zahtevku tožnik odpravnine ni zahteval. Odpravnino je zahteval izključno v podrednem zahtevku, kot nedvoumno izhaja iz strukture tožbenega predloga (str. 8 tožbe). Ugoditev primarnemu tožbenemu zahtevku pomeni, da se o podrednem zahtevku ne sme odločiti.3 To pomeni, da v posledici zahtevka, kot ga je tožnik postavil (postavitev tožbenega zahtevka je v izključni domeni tožnika; sodišče tožniku ne sme dajati vsebinskih navodil, kako oblikovati tožbeni zahtevek4), do odločanja o zahtevku za odpravnino kot morebitni posledici ničnosti spornega sklepa nadzornega sveta sploh ne bi prišlo. Sodišče pa odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).

11. Opredeljena struktura postavljenega tožbenega zahtevka ter odsotnost konkretnih trditev o drugih okoliščinah, zaradi katerih bi bil obravnavani ugotovitveni zahtevek najbolj učinkovito sredstvo za zavarovanje tožnikovega pravnega položaja, zato po presoji višjega sodišča utemeljujeta odločitev o zavrženju tega dela tožbe zaradi neizkazanega pravnega interesa. Ker je zavrženje tožbe za tožnika ugodnejša posledica od zavrnitve tožbenega zahtevka, je višje sodišče ob odločanju o pritožbi tožnika tej delno ugodilo, izpodbijano sodbo v delu I. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta, razveljavilo in tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (prvi odstavek 351. člena ZPP in prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. V zvezi z naložitvijo podaje zahteve za ponovni vpis tožnika kot direktorja toženke v sodnem registru je sodišče prve stopnje pojasnilo, da bi tožniku mandat potekel 1. 9. 2018, glede na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave, ki je relevantno z vidika odločanja sodišča, pa je toženka tedaj že imela novega direktorja, zato tak zahtevek že iz tega razloga ni bil utemeljen. Zoper citirano obrazložitev tožnik ni podal nobenih nasprotnih navedb. Višje sodišče pa še dodaja, da ta del zahtevka, kot je bil postavljen, tudi ni pravilno oblikovan. Tožnik bi namreč, preden bi zahteval svoj vpis v sodni register, moral doseči izbris novega direktorja iz sodnega registra s (pravočasno) tožbo na ničnost vpisa v sodni register po določbi 41. člena Zakona o sodnem registru. Navedb o kakršnemkoli teku tega postopka tožnik ni podal. Ob upoštevanju vsega navedenega je tako odločitev o zavrnitvi tega dela primarnega tožbenega zahtevka pravilna in je višje sodišče v tem delu sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

**Glede podrednega tožbenega zahtevka**

13. S podrednim zahtevkom pa je tožnik zahteval, da se sklep nadzornega sveta z dne 12. 6. 2018 razveljavi, da sodišče naloži toženki podajo zahteve za ponovni vpis tožnika kot direktorja toženke v sodnem registru, da je toženka dolžna tožniku izplačati odpravnino v bruto znesku 10.547,76 EUR ter ga pozvati nazaj na funkcijo direktorja.

14. Uvodoma je treba poudariti, da gre pri zahtevku za razveljavitev sklepa nadzornega sveta za oblikovalni zahtevek in ne za ugotovitveno tožbo o ugotovitvi izpodbojnosti, kot je (še v pritožbi) navedel tožnik (str. 5 pritožbe). Pravni interes za oblikovalno tožbo se domneva. Zmotnemu materialnopravnemu stališču tožnika je sledilo tudi sodišče prve stopnje (14. točka obrazložitve) in tako zmotno presojalo pravni interes oblikovalnega zahtevka, kot bi šlo za ugotovitveni zahtevek. Kljub napačnemu materialnopravnemu zaključku pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev spornega sklepa nadzornega sveta pravilna.

15. Do vprašanja pravnih posledic nezakonitega sklepa o odpoklicu člana uprave (v tem primeru direktorja) se je Vrhovno sodišče v svojih odločbah5 že opredelilo. Zavzelo je stališče, da je primerna sankcija za kršitev določbe drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, ki določa razloge za odpoklic posameznega člana uprave ali predsednika, ničnost takega sklepa. Sledeč argumentaciji sodišča prve stopnje, ki je, kot že poudarjeno, tožnik v pritožbi ni izpodbijal, je tožnik kršitev določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1 (neobstoj razlogov za odpoklic) utemeljeval kot razlog izpodbojnosti spornega sklepa nadzornega sveta. V odločbi III Ips 23/2016 z dne 19. 9. 2017 je Vrhovno sodišče jasno zapisalo, da je nesklepčna tožba, vezana na uveljavljanje neveljavnosti sklepa o odpoklicu predsednika uprave iz 268. člena ZGD-1, ker je tožnik ob zatrjevanju nezakonitosti tega sklepa uveljavljal njegovo razveljavitev (ne pa ničnosti). V isti odločbi je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da v obravnavanih vrstah sporov ni mogoče slediti stališču, da se z izpodbojnim zahtevkom zahteva nekaj manj in mu je tako mogoče ugoditi (če so seveda zato podani razlogi), če že ničnostnemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Da ni podlage za drugo sankcijo v primeru kršitve drugega odstavka 268. člena ZGD-1, izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 56/2016 z dne 19. 9. 2017. Argumentov za odstop od navedene sodne prakse tožnik ni ponudil. Na podlagi navedenega se tako za pravilno izkaže odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev izpodbijanega sklepa nadzornega sveta, čeprav iz drugih razlogov.

16. V posledici neutemeljenega zahtevka za razveljavitev sklepa nadzornega sveta sta neutemeljena tudi zahtevka za ponovni vpis tožnika kot direktorja toženke v sodnem registru (za ta del tudi sicer velja enako, kot je višje sodišče že pojasnilo za enak zahtevek v primarnem tožbenem zahtevku) ter za poziv tožniku nazaj na funkcijo direktorja.

17. Glede na strukturo tožbenih zahtevkov, kot jih je tožnik postavil, kar je višje sodišče že pojasnilo, pa je zaradi zavrnitve zahtevka za razveljavitev spornega sklepa nadzornega sveta treba zavrniti tudi zahtevek za plačilo odpravnine.

18. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je tudi glede podrednega zahtevka višje sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Čeprav je višje sodišče v delu izpodbijane sodbe le-to razveljavilo, s čimer je tožnik v pritožbenem postopku dosegel zase ugodnejšo odločitev, to ne pomeni, da je v pravdi uspel, saj je v razveljavljenem delu višje sodišče tožbo nato zavrglo. Posledično tožnik vseeno sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zobec, J., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 225. 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-2512/06 z dne 18. 6. 2009. 3 Galič, A., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 33. 4 Ibid., str. 36. 5 Sodbi VSRS III Ips 23/2016 in III Ips 56/2016 z dne 19. 9. 2017.