Jedro

Ker tožnik ni izkazal utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem zaradi politične dejavnosti, drugih pogojev pa niti zatrjeval ni, in ker so v izvorni državi okoliščine takšne, da ni razlogov za pobeg ali nevračanje, niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila v Republiki Sloveniji niti po 2. niti po 3. odstavku 1. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.11.2004; s sklepom (2. točka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. S navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v izpodbijani odločbi v zvezi s tožnikovo prošnjo za azil navedla tožena stranka. Svojo odločitev je oprlo na 2. in 3. odstavek 1. člena ZAzil. Strinjalo se je s presojo tožene stranke, da tožnik ni izkazal utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi zaradi političnega prepričanja. Da bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti ali pripadnosti posebni skupini, pa niti uveljavljal ni. Tožena stranka je tožnikove navedbe glede razlogov za pobeg iz izvorne države pravilno ocenila kot neskladne in neprepričljive, opozorila na razlike v tožnikovih izjavah v podani prošnji za azil in ob zaslišanju. Odgovorila je na njegova zatrjevanja v vlogah. Pravilno je na podlagi številnih aktualnih poročil o stanju v Turčiji, ki jih je v svoji odločbi tudi navedla, presodila, da je v Turčiji vzpostavljen učinkovit sistem za odkrivanje, kazenski pregon in kaznovanje storilcev kaznivih dejanj. Zato je utemeljeno menila, da bi ti organi tožniku nudili ustrezno zaščito, če bi jim prijavil zatrjevano preganjanje. Sodišče prve stopnje je kot pavšalne zavrnilo tožnikove ugovore, da dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno. Tožnik namreč ni navedel nobenih okoliščin, dogodkov oziroma ničesar, kar bi bilo treba posebej ugotavljati, preiskati in oceniti. Prav tako o dotedanjih navedbah ni predložil nobenih dokazov. Ni nasprotoval niti ugotovitvam o stanju v Turčiji, ki izhajajo iz prej navedenih poročil, na katera sta svojo odločitev oprla tožena stranka in sodišče prve stopnje. Pritrdilo je tudi stališču tožene stranke, da niso podani pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Ker tožnik v tožbi ni navedel nobenih dejstev, okoliščin, podatkov ali razlogov, ki bi kazali na to, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo tam izpostavljen mučenju in nečloveškemu ter ponižujočemu ravnanju ali da bi bil najverjetneje celo ubit, je prvostopno sodišče ocenilo tudi, da ni razlogov za nevračanje tožnika v izvorno državo.

Zoper prvostopno sodbo vlaga pritožbo tožnik po svojem odvetniku, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS, ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Navaja, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je moral zapustiti izvorno državo in zakaj se v to državo ne more vrniti. Prepričljivo je že v vlogah pojasnil razloge za ogroženost v izvorni državi in utemeljenost strahu pred preganjanjem, na kar je opozarjal tudi v tožbi. Pri tem tako tožena stranka kot prvostopno sodišče izhajata iz objektivnih okoliščin v izvorni državi, iz katerih sklepata, da mu tam ne grozi preganjanje. Zanemarila pa sta vprašanje njegovega subjektivnega strahu pred preganjanjem, saj njegova izvorna država zanj ni varna iz razlogov, ki jih je navedel. Meni, da tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila natančno, katere so tiste navedbe, ki naj bi bile tako odločilne, da bi narekovale zavrnitev prošnje za azil, tudi ni navedla razlogov za dvom v njegovo kredibilnost, zato je ta odločitev preuranjena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Azil je posebna oblika mednarodne zaščite, ki jo prosilcu nudi tretja država, če izkaže, da je izvorno državo zapustil oziroma se vanjo ne sme vrniti, zato ker je tam preganjan zaradi vere, rase, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni skupini. Pri tem morajo biti podane tako objektivne okoliščine, torej stanje v izvorni državi, kot tudi utemeljen subjektiven strah pred preganjanjem.

Glede na številna poročila, ki jih je o stanju v tožnikovi izvorni državi Turčiji pridobila tožena stranka, in katerim tožnik niti ne ugovarja, ter iz katerih izhaja, da v Turčiji iz razlogov, pravno pomembnih za priznanje azila, oblasti ne preganjajo svojih prebivalcev in da so oblasti sposobne nuditi ustrezno zaščito svojim prebivalcem pred morebitnim preganjanjem s strani drugih, ker da ima Turčija učinkovit sistem za odkrivanje, kazenski pregon in kaznovanje storilcev kaznivih dejanj, sta tožena stranka in prvostopno sodišče pravilno presodila, da v tem primeru niso podane objektivne okoliščine za priznanje azila. Zato so bile pri nadaljnjem obravnavanju tožnikove prošnje pomembne predvsem subjektivne okoliščine, ki jih je navajal tožnik. Te pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso medsebojno skladne, niso prepričljive in verodostojne, kar je tožena stranka tudi natančno pojasnila v svoji odločbi. S tem se je utemeljeno strinjalo tudi prvostopno sodišče in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo odločitev. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je odločitev prvostopnega sodišča v tej zadevi preuranjena.

Ker prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je svojo odločitev oprlo na v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni ugovor nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja v upravnem sporu (5. odstavek 72. člena ZUS).

Pravila postopka v upravnem sporu v tej zadevi niso bila kršena, saj je prvostopno sodišče presodilo zakonitost in pravilnost odločbe tožene stranke in se v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh pritožbenih navedb, pri čemer se je glede razlogov za njihovo zavrnitev pravilno sklicevalo tudi na posamezne dele obrazložitve odločbe tožene stranke. Pravilno je presodilo, da so bile tožniku v azilnem postopku zagotovljene vse pravice stranke, ki jih določa ZAzil oziroma Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ter da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v tej zadevi pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, to sta 2. in 3. odstavek 1. člena ZAzil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.