Jedro

Nastanek carinskega dolga in ugotovitev carinskih dolžnikov sta pogoj za sporočitev zahteve tožniku po 2. odstavku 11. člena Konvencije TIR. Tožnik v obravnavanem primeru nastopa kot garantno združenje, ki z odobritvijo carinskih organov pogodbenice nastopa kot porok za osebe, ki uporabljajo postopek TIR in katerega odgovornost je določena v členih 6 do 11 Konvencije TIR ter je zavezan, da bo plačal uvozne ali izvozne dajatve in davke, skupaj z vsemi zamudnimi obrestmi, v skladu s carinskimi zakoni in predpisi države, v kateri je bila ugotovljena nepravilnost pri operaciji TIR, ter je skupno in solidarno z osebami, ki morajo poravnati navedene zneske, odgovoren za plačilo takšnih zneskov. Tožnikova obveznost in odgovornost je določena v Konvenciji TIR, CZS in pogodbi, ki jo je sklenil s CURS, kar je skladno s Konvencijo TIR.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica za blago, prijavljeno v postopek TIR na osnovi zvezka TIR z oznako SX58821681, evidentiran pri Izpostavi Luka Koper pod št. K11-1671 z dne 7. 11. 2008, za katero je nastal carinski dolg z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, določil dajatve (carino in davek na dodano vrednost) in obračunal obresti v skupnem znesku 8.584,93 EUR (točka I. izreka). Obračunani znesek dajatev in obresti je dolžan plačati dolžnik, imetnik zvezka TIR, podjetje A., ki ni izpolnil obveznosti, izhajajoče iz določb Carinske konvencije o mednarodnem prevozu blaga na podlagi zvezkov TIR v roku 10 dni od vročitve odločbe. V kolikor dolžnik dajatev ne bo plačal v navedenem roku, je tožnik (garantno združenje), ki nastopa kot porok za osebe, ki uporabljajo režim TIR, dolžan plačati dajatve v treh mesecih od vročitve odločbe. V primeru, da v navedenem roku dolgovani znesek ne bo poravnan se bo znesek poplačal iz instrumenta zavarovanja garantnega združenja oziroma se bo uvedel postopek izterjave v skladu s pravili Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-2) in se bodo zaračunale zamudne obresti (točka 2. izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve, stroški postopka niso bili priglašeni (točki 3. in 4. izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bila opravljena carinska kontrola pravilnosti zaključevanja operacije TIR po navedenem zvezku TIR ter da je bilo v postopku ugotovljeno, da zadevna operacija TIR ni bila zaključena. Carinski urad Nova Gorica ni prejel dokazila, da se je operacija TIR končala, o čemer je obvestil tako tožnika (garantno združenje) kot tudi imetnika zvezka TIR (dolžnika) ter ju pozval, da pošljeta podatke in dokumente, ko bodo izkazovali, da se je tranzitni postopek končal. Ker po ugotovitvah carinskega organa operacija TIR ni bila zaključena, je za predmetno blago nastal carinski dolg skladno z 203. členom Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku skupnosti (UL L št. 302 z dne 30. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS). Carinski dolg se šteje, da je nastal nastal 13. 11. 2008 (zadnji dan, ko bi moralo biti predmetno blago predloženo namembnemu carinskemu uradu), na kraju, kjer je bilo blago dano v tranzitni postopek, to je pri Carinskem uradu Koper, Izpostava Luka Koper (3. alineja 1. odstavka 215. člena CZS). Po točki o) 1. člena Carinske konvencije o mednarodnem prevozu blaga na podlagi zvezkov TIR (Konvencija TIR 1975) z dne 14. novembra 1975 s spremembami, prečiščena različica besedila, UL L 165 z dne 26. 6. 2009, v nadaljevanju Konvencija TIR), je imetnik zvezka TIR odgovoren za pravilen zaključek operacije TIR in za spoštovanje vseh relevantnih določil Konvencije TIR in je carinski dolžnik po 4. alineji 3. odstavka 203. člena CZS, kot oseba, ki ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz določil Konvencije TIR. Odgovorno za plačilo carinskega dolga je tudi garantno združenje. Carinski organ se sklicuje na 1. odstavek 8. člena in 3. odstavek 11. člena Konvencije TIR in Dogovor tožnika s Carinsko upravo Republike Slovenije (CURS) o izdajanju zvezkov TIR in poroštvu za obveznosti, ki izhajajo iz operacije TIR, s katerim ga je CURS pooblastila, da v skladu s 6. členom Konvencije TIR izdaja v Republiki Sloveniji zvezke TIR in nastopa kot porok za plačilo vseh obveznosti, nastalih v zvezi z operacijo TIR, ki jih je izdal sam ali druge članice mednarodne garantne organizacije Union internationale des Transports Routiers (IRU).

Carinski organ je pristojen izdati odločbo na podlagi 3. alineje 1. odstavka in 3. odstavek 215. člena CZS v zvezi z 61. členom Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 117/2007 in spremembe, v nadaljevanju ZICPES) in 1. alineje 3. člena Uredbe o določitvi carinskih uradov v Republiki Sloveniji, njihovem sedežu in krajevni pristojnosti (Uradni list RS, št 45/04 in spremembe). Vknjižba zneska dajatev je bila opravljena v skladu z 1. odstavkom 217. člena, 3. odstavkom 218. člena in 222. členom CZS. Carinski organ je v postopku carinske kontrole izdal zapisnik, ki je bil vročen tožniku, ki do izdaje prvostopenjske odločbe ni predložil ustreznih dokazil, da je bila operacija TIR pravilno zaključena. Pravna podlaga za obračun DDV je 2. odstavek 138. člena, 3. odstavek 35. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDDV-1) in 1. odstavek 157. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06 in spremembe, v nadaljevanju Pravilnik), carinska vrednost blaga je določena na podlagi 1. odstavka 214. člena, 20. člena, 29. člena, 35. člena, 32. člena in 33. člena CZS.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V konkretnem primeru se je poizvedovalni postopek začel znotraj predpisanega štirimesečnega roka (455.a člen izvedbene uredbe), zato očitek, da se ni izvajal takojšni nadzor ni utemeljen. Zoper tožnika so bili spoštovani vsi roki (2. odstavek 456. člena izvedbene uredbe), zato ne more biti prost svojih obveznosti (2. odstavek 450c člena izvedbene uredbe). Po 455. členu izvedbene uredbe je treba obvestilo o kršitvi ali nepravilnosti opraviti kakor hitro je mogoče. Iz enakih razlogov je treba zahtevo za plačilo po 2. odstavku 11. člena Konvencije TIR poslati takoj, ko lahko carinski organi to storijo. Neizpolnitev obveznosti iz 1. odstavka člena 8 Konvencije TIR, ki je zahtevana z vročitvijo izpodbijane odločbe, bi pomenila neizpolnitev dogovora o poroštvu. Pravnim naziranjem, ki jih tožnik opira na pravno mnenje IRU iz leta 2008, pravno mnenje ženevskega profesorja B.B. in dokument, posredovan s strani Evropske komisije z dne 17. 5. 2005, pritožbeni organ ne sledi. Izvedba vseh možnih ukrepov proti vsem udeležencem v operaciji TIR bi trajala predolgo, kar bi imelo za posledico, da se ne bi mogle uresničiti pravice do vložitve zahtevka za plačilo zoper tožnika v rokih, kot so določeni v 2. odstavku 11. člena Konvencije TIR. Določbe 7. odstavka 8. člena Konvencije TIR so skladne z nacionalnimi pravili, po katerih velja, da če glavni zavezanec v roku, ki je določen s pisnim zahtevkom (izpodbijana odločba), ne izpolni svojih obveznosti, nastane od tega trenutka dalje subsidiarna obveznost subsidiarnega poroka.

Tožnik je vložil tožbo iz vseh razlogov po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Toženi stranki očita stvarno nepristojnost. Poudarja, da je njuno razmerje osnovano na Konvenciji TIR in pogodbi – Dogovor o izdajanju zvezkov TIR in poroštvu za obveznosti, ki izhajajo iz postopka TIR z dne 16. 2. 1999, da gre za razmerje civilne oz. gospodarske narave v obliki civilne pogodbe o poroštvu. Sklicuje se na pojasnila k 11. členu Konvencije TIR, ki po 43. členu Konvencije TIR predstavljajo uradno razlago določb Konvencije TIR. Konvencija TIR se neposredno sklicuje na garancijski dogovor, ki ga skleneta garantno združenje in carinske oblasti, pri čemer je podrobnejše urejanje takšnega garancijskega dogovora prepuščeno nacionalnim pravnim pravilom. Navaja, da Konvencija TIR jasno določa dispozitivno in civilno naravo garancije TIR.

Tožnik se sklicuje na 1., 3. in 7. odstavek 8. člena Konvencije TIR. Kolikor bi tožena stranka menila, da ima zoper tožečo stranko kakšno terjatev, mora tožena stranka svojo terjatev uveljavljati v skladu s Konvencijo TIR, dogovorom, kot pogodbo sui generis z zasebnopravnimi elementi in Zakonom o obligacijskih razmerjih (Uradni list RS, št. 29/78 in spremembe, dalje ZOR), pri čemer so navedeni pravni akti našteti v vrstnem redu pomembnosti. Najprej mora terjati, in pri tem uporabiti vsa možna pravna sredstva, vse glavne carinske dolžnike, pod pogojem, da njihov carinski dolg sploh obstoji (načelo akcesornosti), šele če nobeden od glavnih dolžnikov carinskega dolga ne plača, pa sme tožena stranka uveljavljati svojo terjatev iz naslova civilnega poroštva od tožeče stranke (načelo subsidiarnosti).

Sklicuje se na sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) zadeva C-266/01 z dne 15. 5. 2003 Préservatrice Foncière Tiard (40. odstavek), v kateri je sodišče jasno zapisalo, da pod civilne in gospodarske zadeve v smislu Evropske uredbe Bruselj I spadajo terjatve držav članic EU nasproti osebam zasebnega prava v zvezi s pogodbami zasebnega prava, ki so bile sklenjene v zvezi s podajo poroštva za carinski dolg, ki ga državi članici dolguje tretja oseba. Ne strinja se z razlogi tožene stranke, da spadajo terjatve držav do porokov za obveznosti iz naslova Konvencije TIR med civilne oziroma gospodarske zadeve v postopku izterjave v plačilo zapadle terjatve in ne v postopku ugotavljanja in vknjižbe nastalega dolga. Izpostavlja, da mednarodnopravna primerjava kaže, da je pravna narava poroštvene zaveze garantnih organizacij civilne narave (Višje arbitražno sodišče Ruske federacije v odločbi z dne 11. 12. 2007). Sklicuje se na določila CZS, členi 193 do 195. Očita kršitev postopka. Sklicuje se na subsidiarnost poroštva in toženi stranki očita, da ni uporabila vseh možnih ukrepov zoper vse osebe, skladno z 7. odstavkom 8. člena Konvencije TIR. Iz navedene določbe izhajata dva ključna pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, preden sme CURS terjati tožnika in sicer da je davčni organ predhodno terjal vse glavne dolžnike in da je ukrenil vse možno za izterjavo davčnega dolga od glavnih dolžnikov. Toženi stranki očita, da ni izpolnila niti enega od pogojev. Navaja 203. člen CZS. Tožena stranka bi morala terjati vsaj še kupca blaga, prejemnika blaga, špediterja – osebe, ki jih našteva, ki so bile udeležene ali so vedele in bi morale vedeti, da gre za odstranitev blaga izpod carinskega nadzora.

Zaključki tožene stranke so sami s seboj v nasprotju, saj si tožena stranka najprej prizadeva za solidarno zavezo tožnika (zgolj po pisnem pozivu), kasneje pa navaja, da gre za subsidiarno poroštvo, kar pomeni, da bi moral upravni organ v postopku z izvršbo po pravilih davčnega prava terjati glavnega carinskega dolžnika, šele nato subsidiarno izterjati dolg od tožeče stranke po pravilih, ki veljajo za izvršbo v civilnih in gospodarskih sporih. Sklicuje se na 232. člen CZS ter toženi stranki očita opustitev izvedbe ukrepov, ki jih za izterjavo carinskega dolga od glavnih dolžnikov nalagata Direktiva Sveta z dne 15. marca 1976 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, kjer je sistema financiranja Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada ter iz prelevmanov in carin in Direktiva Sveta 2008/55/ES z dne 26. maja 2008. Opozarja na kršitve, ki kažejo na malomarnost tožene stranke v postopku, na manjkajoče informacije pod točko 9 na ovitku zvezka TIR, neskladje med zvezkom TIR in spremljajočimi komercialnimi dokumenti, neidentificiranje vseh glavnih carinskih dolžnikov, rok za končanje tranzita je postavljen očitno predolgo (rubrika št. 20 TIR) po 356. členu izvedbene uredbe ter da bi carinski organ kot organ odhoda moral pokazati največjo možno stopnjo skrbnosti. Sklicuje na sodno prakso sodišča prve stopnje (sodbo opr. št. T-385/05), po kateri pomeni pomanjkanje skrbnosti carinskih organov, ki izvajajo nadzorstvene postopke tranzitnih postopkov, posebno okoliščino za garantno združenje, saj to predstavlja večji komercialni rizik, kot ga je sicer dolžen nositi pri izpolnjevanju svojih nalog garantnega združenja.

Sodišču predlaga izvedbo vzorčnega postopka. Predlaga, da sodišče prvostopenjsko odločbo kot nično odpravi oz. subsidiarno predlaga, da prvostopenjsko odločbo odpravi in postopek ustavi oziroma (podredno) vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, v vseh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka prvostopenjskemu organu očita napačno uporabo materialnega prava. Tožena stranka sama navaja, da če solidarna carinska dolžnika dolgovanih uvoznih dajatev ne plačata, se poplačilo poskuša pridobiti ali izterjati iz civilnopravnega razmerja na način, kot se sicer unovčujejo civilnopravni instrumenti. Ker gre za obveznost civilnega prava bi morala biti presoja le-te podvržena civilnopravnim določbam Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, dalje OZ) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in spremembe, dalje ZIZ). Izvršbo zoper glavne dolžnike je treba voditi kot upravno izvršbo, medtem ko za postopek prisilne izterjave do tožnika veljajo pravila civilnopravnega izvršilnega postopka. Obveznost plačila tožeče stranke ne more biti podvržena enakim pravilom kot obveznost glavnih carinskih dolžnikov. Znesek carinskega dolga, za katerega se je zavezala plačati tožeča stranka, je omejen v skladu s 3. členom poroštvene pogodbe, ki določa, da lahko carinski organ od garantnega združenja izterja za posamezen zvezek TIR plačilo do višine zneska, ki ga določi RS kot pogodbenica. Po 457. členu CZS znaša zgornja meja 60.000,00 EUR. Da je potrebno carinski dolg najprej terjati od glavnih carinskih dolžnikov in šele nato od garantnega združenja izhaja iz posredno obstoječe sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 896/2004).

V odgovoru na tožbo in pripravljalno vlogo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Poudarja, da z 2. in 3. odstavkom 3. točke izreka prvostopenjske odločbe tožeča stranka ni določena za carinskega dolžnika, ker bi bilo to v nasprotju s členom 203 CZS, temveč je zgolj odločeno o dolžnosti plačila uvoznih dajatev kot izhaja iz Konvencije TIR (1. odstavek 8. člena) in carinskega prava skupnosti (195. člen CZS) in o posledici neizpolnitve, ki je v poplačilu carinskega dolga iz instrumenta zavarovanja, ki ga je s sklenitvijo poroštvene pogodbe s Carinsko upravo Republike Slovenije zagotovila tožeča stranka. O dejstvu, da carinska dolžnika dolgovanega zneska nista poravnala, je Carinski urad tožečo stranko obvestil z dopisom z dne 9. 8. 2010. Z navedenim odstavkom 3. točke izreka prvostopenjske odločbe v tem postopku ni vzpostavljena nobena nova javno-pravna obveznost. Drugi in 3. odstavek 3. točke izreka izpodbijane odločbe ne odločata o stvari iz sodne pristojnosti, saj z njima ni bilo odločeno o upravičenosti zahtevka za poplačilo iz naslova poroštvene pogodbe, niti ni bilo odločeno o stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. V carinskih postopkih organi redno sprejemajo in unovčujejo civilno-pravne instrumente, s katerimi je bil zavarovan carinski dolg. Če solidarna carinska dolžnika dolgovanih uvoznih dajatev ne plačata, se poplačilo poskuša pridobiti ali izterjati iz civilno-pravnega zavarovanja na način, kot se sicer unovčujejo civilno-pravni instrumenti.

V zvezi s pripravljalno vlogo tožeče stranke navaja, da se zgornja meja 60.000,00 EUR nanaša na posamezen zvezek TIR. Iz omenjene sodne prakse VSRS pa izhaja, kar je pritožbeni organ že pojasnil v svoji odločbi, da je v obravnavani zadevi sporna odločba o odmeri carinskega dolga. Ta je izvršilni naslov pri izvršbi oziroma prisilni izterjavi (zoper carinske dolžnike), zato vprašanje unovčenja inštrumenta zavarovanja, ki ga je s sklenitvijo poroštvene pogodbe s Carinsko upravo zagotovila tožeča stranka v postopku odmere, ni pomembno. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi dne 22. 4. 2011 sodišču posredovala pravno mnenje dr. Bojana Škofa, direktorja Davčno finančno raziskovalnega inštituta Maribor in pravno mnenje prof. dr. Mihe Juharta in prof. dr. Petra Grilca iz Lex Mercatoria – Inštituta za poslovno pravo v Ljubljani. Na podlagi navedenih pravnih mnenj tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah, da je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče sledi utemeljitvi prvostopenjskega organa in organa druge stopnje in se z njimi strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Sodišče v obravnavani zadevi preizkuša zakonitost odločbe o nastanku carinskega dolga in ugotovitev carinskih dolžnikov ter sporočitev zahtevka jamstveni organizaciji. Z izpodbijano odločbo je bilo na podlagi 218. člena CZS odločeno v zadevi vknjižbe zneska carinskega dolga zaradi nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora v tranzitnem postopku, kar je upravna zadeva in je v pristojnosti carinskega organa, zato sodišče ugovor o nepristojnosti carinskega organa zavrača. Iz ugotovitev dejanskega stanja nesporno izhaja, da operacija TIR po v tej zadevi obravnavanem zvezku TIR, ki služi kot dokazilo o zaključku postopka, ni bila pravilno zaključena po določbah Konvencije TIR oz. da ni izkazano, da je zadevno blago v tranzitnem postopku zapustilo carinsko območje Skupnosti. Navedeno tudi po mnenju sodišča pomeni nastanek carinskega dolga na podlagi 203. člena CZS. V zadevi je namreč tudi po mnenju sodišča nedvomno ugotovljeno, da predmetno blago ni bilo predloženo namembnemu Carinskemu uradu Tompa in da pri tem carinskem uradu ni izstopilo iz carinskega območja Skupnosti.

Kot carinski dolžnik je pravilno določen imetnik zvezka TIR v skladu z o) točko 1. člena Konvencije TIR kot oseba, ki je odgovorna za pravilen zaključek operacije TIR (4. alineja 3. odstavka 203. člena CZS). Vsak znesek uvoznih dajatev, ki je posledica carinskega dolga, morajo carinski organi po 217. členu CZS, takoj potem, ko so jim na voljo potrebni podatki, izračunati in vnesti v računovodske evidence ali kakšne druge ustrezne nosilce podatkov (vknjižba) in se mora takoj po vknjižbi v skladu z ustreznimi postopki sporočiti (221. člen CZS), znesek pa zapade v plačilo oz. ga mora dolžnik plačati v zakonskih rokih (222. člen CZS). Z izpodbijano odločbo je določen glavni carinski dolžnik, višina carinskega dolga, pravne podlage za izračun ter roki za plačilo v skladu z CZS. Po mnenju sodišča je carinski organ uporabil pravilne pravne podlage za izračun carinskega dolga.

Nastanek carinskega dolga in ugotovitev carinskih dolžnikov sta pogoj za sporočitev zahteve tožniku po 2. odstavku 11. člena Konvencije TIR. Tožnik v obravnavanem primeru nastopa kot garantno združenje, ki z odobritvijo carinskih organov pogodbenice nastopa kot porok za osebe, ki uporabljajo postopek TIR in katerega odgovornost je določena v členih 6 do 11 Konvencije TIR (točka q) 1. člena Konvencije TIR), ter je zavezan, da bo plačal uvozne ali izvozne dajatve in davke, skupaj z vsemi zamudnimi obrestmi, v skladu s carinskimi zakoni in predpisi države, v kateri je bila ugotovljena nepravilnost pri operaciji TIR, ter je skupno in solidarno z osebami, ki morajo poravnati navedene zneske, odgovoren za plačilo takšnih zneskov (1. odstavek 8. člena Konvencije TIR). Zato je pravilna ugotovitev, da je za plačilo carinskega dolga odgovoren tudi tožnik kot garant, kolikor dolžnik terjatev ne bo plačal v zakonsko določenem roku. Tožnikova obveznost in odgovornost je določena v Konvenciji TIR, CZS in pogodbi, ki jo je sklenil s CURS, kar je skladno s Konvencijo TIR. Iz 2. člena pogodbe - Dogovora o izdaji zvezkov TIR in poroštvu za obveznosti, ki izhajajo iz postopka TIR, je tožnik kot garantno združenje odgovoren carinskemu organu za plačilo vseh uvoznih ali izvoznih dajatev ter taks v skladu z 8. členom Konvencije TIR, solidarno z imetnikom zvezka TIR. V obravnavanem primeru ne gre za postopek izterjave carinskega dolga, zato ugovori tožnika, da carinski organ ni imel podlage navesti tožnika v izreku izpodbijane odločbe, preden ne izterja dolga od glavnega dolžnika, ni utemeljen. Po mnenju sodišča prvostopenjski carinski organ ni presegel zakonskih pooblastil, ne glede na pravno naravo pogodbe. Zato tudi ni utemeljen očitek o stvarni nepristojnosti carinskega organa, saj gre po mnenju sodišča za upravno zadevo vknjižbe carinskega dolga in določitve carinskih dolžnikov (odmera carinskega dolga) in sporočitev zahtevka za plačilo zneskov tožniku na podlagi 2. odstavka 11. člena Konvencije TIR, za kar je pristojen carinski organ (12. točka 12. člena Zakona o carinski službi, Uradni list RS, št. 56/99 in spremembe, v nadaljevanju ZCS-1). Ker ne gre za izterjavo tudi ni utemeljen očitek opustitve izvedbe ukrepov, ki jih za izterjavo carinskega dolga od glavnih dolžnikov nalagata v tožbi navedeni direktivi.

Tudi po mnenju sodišča je zahteva za plačilo zneskov, sporočena z izpodbijano odločbo, upravna zadeva in je postavljena v upravnem carinskem postopku v zvezi z vknjižbo nastalega carinskega dolga, zato sodišče sklicevanje tožnika na pravna mnenja in dokazovanje civilne narave instituta garancije zavrača, saj se v obravnavanem postopku zahteva za plačilo tožniku ne postavlja v postopku izvršbe, temveč v postopku odmere carinskega dolga glede na to, da je predmet izpodbijane odločbe ugotavljanje in vknjižba zneska uvoznih dajatev v skladu z CZS in Konvencijo TIR. Zato sodišče zavrača tožnikove očitke, da je carinski organ prekoračil svoja pooblastila. Na kakšen način bo carinski organ pozval tožnika k plačilu po 11. členu Konvencije TIR ali z obvestilom v obliki dopisa ali v okviru izreka odmerne odločbe zoper glavnega dolžnika, pa je stvar carinskega organa in tožnik nima prav, ko meni, da je carinski organ pri tem zlorabil svoje pooblastilo. V obravnavani zadevi gre za carinsko zadevo in upravno stvar in je carinski organ ravnal v skladu s predpisi, ki se nanje pravilno sklicuje.

Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove očitke, da bi se moral postopek voditi po civilnih predpisih in ZIZ, kot tudi njegova izvajanja glede civilne narave inštituta poroštva ter sklicevanje na pojasnjevalne opombe iz Priloge 6 Konvencije TIR, saj na odločitev o odmeri ne vplivajo. Z izpodbijano odločbo je bil pravilno ugotovljen carinski dolg in carinski dolžnik, kar je pogoj, da se tožniku kot poroku naloži plačilo zapadlega carinskega dolga v primeru, da neposredno odgovorna oseba ne bo plačala odmerjene dajatve, kar je v skladu z naravo poroštva. Tožnik ni carinski dolžnik po 203. členu CZS, kar v zadevi ni sporno. Tožniku kot poroku pa je bila dana možnost sodelovanja v postopku ter da v skladu z 455. členom izvedbene uredbe predloži dokaze, da je predmetna operacija TIR pravilno zaključena, česar tožnik ni predložil. Sklicevanje na sodbo SEU v zadevi C-266/01 v obravnavanem primeru glede uporabe Bruseljske konvencije po povedanem ni upoštevno, saj ne gre za izterjavo carinskih obveznosti zoper garanta, temveč za izvrševanje pristojnosti carinskega organa glede vknjižbe in obvestila o carinskem dolgu, in tudi ne gre za situacijo, ki presega redne poslovne rizike, kot želi prikazati tožnik, ko se sklicuje na sodbo SEU št. T-385/05. Očitki glede unovčenja garancije v primeru neplačila v roku iz 2. odstavka 11. člena Konvencije TIR pa so neutemeljeni. Institut zavarovanja carinskega dolga je urejen v določbah 189 do 200 CZS. Garant se je po 195. členu CZS pisno zavezal, da bo solidarno z dolžnikom poravnal zavarovani znesek carinskega dolga, ki zapade v plačilo. Po 457. členu izvedbene uredbe garantno združenje za namene 4. odstavka 8. člena Konvencije TIR prevzame odgovornost za plačilo zavarovanega zneska carinskega dolga za blago udeleženo v postopku TIR do zgornje meje 60.000,00 EUR na posamezen zvezek TIR in je po 2. odstavku navedenega člena garantno združenje s sedežem v državi članici, pristojni za izterjavo po 215. členu CZS, dolžno plačati zavarovani znesek carinskega dolga. Odločitev o tem od koga in na kakšen način se bo poplačal dolgovani znesek pa je v pristojnosti carinskega organa. Predmet obravnavane zadeve tudi ni poplačilo iz instrumenta zavarovanja garantnega združenja, saj bo slednje pomembno šele v postopku prisilne izterjave carinskega dolga in ne v postopku odmere.

Iz pojasnjenih razlogov na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne vplivata pravni mnenji, na kateri se sklicuje tožeča stranka. Izpodbijana odločitev namreč ne pomeni postopka prisilne izterjave carinskega dolga, pač pa gre za odmero carinskega dolga. Ta (odmerna odločba) pa predstavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo navedenega carinskega dolga (zoper carinskega dolžnika).

Po povedanem je po mnenju sodišča carinski organ pravilno opravil vknjižbo takoj, ko je ugotovil nastanek carinskega dolga in obvestil dolžnika o znesku dajatev z upoštevanjem rokov za plačilo in pri tožniku kot poroku vložil zahtevek za plačilo, za kar ima pooblastilo v 2. odstavku 11. člena Konvencije TIR.

Ker je po povedanem izpodbija odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo ničnostnih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za izvedbo vzorčnega postopka. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine, ki vplivajo na odločitev niso sporne, sporno je pravno vprašanje, glede katerega opravljena glavna obravnava ne bi bistveno pripomogla k drugačni rešitvi.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.