Jedro

Dokazno breme o obstoju razlogov za zakonitost prenehanja delovnega razmerja po določilu 3. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR (znanje in zmožnosti za opravljanje dela) je na delodajalcu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški tožnice so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, poziva nazaj na delo in plačila plače s prispevki. Pri tem je štelo, da tožnica sodišču ni ponudila dokazov, ki bi vzbujali dvom v pravilnost odločitve tožene stranke o odpovedi delovnega razmerja na podlagi 3. točke 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 36/2000). Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek tožnice za povračilo stroškov postopka. Zoper takšno sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev njenemu zahtevku za povračilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je nesporno, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo natakarice in da je imela osnovnošolsko izobrazbo. Izobrazba tožnice izhaja iz delovne knjižice, ki je bila do sedaj pri toženi stranki, tako da je sklicevanje tožene stranke, da je bila glede tožničine izobrazbe zavedena, neutemeljeno. Ob pravilni uporabi materialnega prava in dokaznih pravil je mogoče zaključiti, da je bila odpoved nezakonita. Tožena stranka ni mogla odpustiti tožnice enostavno zato, ker nima ustrezne izobrazbe. Delovnopravni predpisi namreč natančno določajo postopke v takšnih primerih. Poleg tega pa ni tožena stranka niti zatrjevala, sploh pa ne dokazala, da ni imela ustreznega drugega delovnega mesta za tožnico. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pravilno stališče pritožbe, da se tožena stranka ne more sklicevati na to, da je bila glede tožničine izobrazbe zavedena. Pri tem niti ni pomembno, ali je bila ob sklepanju delovnega razmerja z izobrazbo tožnice dejansko seznanjena. Četudi bi bilo zamolčanje takšnega podatka ob sklepanju delovnega razmerja lahko razlog za njegovo prenehanje po citiranem 8. odst. 100. čl. ZDR, to na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati. Predmet presoje v tem postopku je namreč sklep o prenehanju delovnega razmerja po 3. tč. 100. čl. ZDR, zakonitost prenehanja na podlagi tega določila pa je odvisna od povsem drugih pogojev. Na podlagi omenjenega določila lahko namreč delavcu delovno razmerje zakonito preneha: (1) če je po predpisanem postopku ugotovljeno, da delavec nima znanj in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je razporejen in (2) če ne sprejme razporeditve na drugo delovno mesto oziroma če takega delovnega mesta pri delodajalcu ni (3. tč. 100. čl. ZDR, v zvezi z 23. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 - 66/93), v zvezi z 9. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG-93, Ur.l. RS št. 39/93). Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje, ob nepravilnem zaključku, da je dokazno breme v obravnavanem sporu na tožnici, z vprašanjem obstoja naštetih pogojev za zakonitost prenehanja delovnega razmerja tekom prvostopenjskega postopka sploh ni ukvarjalo in je ostalo dejansko stanje v tej smeri neraziskano. Ob pravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu, ki določajo, da je dokazno breme o obstoju resnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja na delodajalcu (Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92), pa je ugotavljanje dejstva, ali je delodajalec dokazal obstoj resnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja v smislu naštetih pogojev za zakonitost prenehanja delovnega razmerja na podlagi 3. tč. 100. čl. ZDR, pomembno. Ker torej sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti postopek v nakazani smeri ugotavljanja, ali je tožena stranka pred odločitvijo o odpustu tožnice izvedla predpisani postopek za ugotavljanje znanja in zmožnosti tožnice za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena, in ali je odklonila razporeditev na drugo primerno delovno mesto oziroma ali pri toženi stranki za tožnico takšnega delovnega mesta ni bilo. Pri tem pa bo moralo, kot že rečeno, pravilno upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.