Jedro

Mejni spor je spor o poteku meje oz. spor, v katerem mejaša zatrjujeta vsak svojo med seboj različno mejo, tako da nastane nek vmesni prostor. Predlagateljica zahteva lastninsko pripadnost samostojnih nepremičninskih celot oz. parcel. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za spor o poteku meje, ampak za spor o lastninski pripadnosti samostojne nepremičninske celote.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi določila 1. odstavka 17. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ustavilo nepravdni postopek za določitev meje med nepremičninami parc. št. 2192, k.o. P. v upravljanju predlagateljice in parcelami št. 2190/1 in 2194/2 k.o. P. v lasti nasprotnega udeleženca in odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Hkrati je zavrnilo predlagateljičin predlog (pri zapisu sodišča, da se zavrne nepravdni postopek gre za očitno pisno napako) za določitev meje med nepremičnino parc. št. 2192 in nepremičnino parc. št. 2190/3 v lasti druge nasprotne udeleženke.

Predlagateljica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano odločbo ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče v prejšnjem razveljavitvenem sklepu navedlo, da so vsi mejni spori v bistvu spori o lastninski pravici na zemljišču, vendar pa je zaradi pogostosti takšnih sporov in razlogov ekonomičnosti v določenih primerih podana možnost ureditve meje v nepravdnem postopku. Prav te možnosti se je poslužila predlagateljica. Ni jasno, zakaj sodišče ni upoštevalo navodil višjega sodišča. Napadena izpodbijana odločba tega ne obrazloži in je ni mogoče preizkusiti. Predlagateljica je predlagala sodno določitev meje med parc. št. 2192 (2192/1, 2192/2 in 2192/3) in parc. št. 2190/2, 2194/1 in 2190/3. Dejstvo je, da je med postopkom, zaradi ugodene obnove postopka, prišlo do prenumeracij in zaradi tega do zmede v številkah. Nikoli ni bilo sporno, da bi bila parc. št. 2190/3, ki v naravi predstavlja javno cesto in je v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro RS, izbrisana. Po obnovi postopka je bila enotna parcela 2192 ponovno vzpostavljena. Predlog, o katerem je odločalo sodišče ni bil postavljen. V postopku je bil postavljen izvedenec, da odgovori na sporno vprašanje glede poteka ceste. Ne držijo navedbe v izpodbijani odločbi, da zoper mnenje izvedenca nobena od strank ni imela pripomb. Pravnomočna odločba izdana v tem postopku bi lahko dala odgovor ali je razmerje med cesto in parcelnimi mejami, ki jih trasa ceste seka, pravilno. Zaključki izvedenca niso pravilni, prav tako ne razlogi, na katere se opira izpodbijana odločba. Izvedenčevi zaključki so napačni iz razlogov, ker v svojem poročilu nima izmeritvenih podatkov. Če bi izvedenec povzel izpovedi zaslišanih prič ter predlagateljice, bi moral priti do zaključka, da cesta poteka po spornem delu, ki je predlagateljičina last, če pa sledi katastru spornega prostora sploh ni, in dejansko poteka cesta tako, kot je tudi vrisana. Odločba uporabi kot podlago za zaključke, katera parcela meji druga na drugo, katastrske podatke, ki naj bi jih potrdil izvedenec D. in podatke, ki jih uporabi izvedenka M. G.. Vsi temeljijo na izmerah za vris v katastrske načrte, ki je bila narejena leta 1995. Ti so bili kasneje v obnovljenem postopku vzpostavljeni v prvotno stanje. Ni mogoče sprejemati razlogov izpodbijane odločbe, da parcele opredeljene v predlogu ne mejijo ena na druge. Zaključuje, da ne gre za spor o določeni zemljiški površini, ampak je sporen potek meje. Sodišče postopka zato ne bi smelo ustaviti, ampak ga zaključiti po pravilih nepravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo mejni spor, kot ga določajo določila ZNP (člen 131) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ člen 77). Mejni spor je spor o poteku meje oz. spor, v katerem mejaša zatrjujeta vsak svojo med seboj različno mejo, tako da nastane nek vmesni prostor. Ta ne predstavlja neke samostojne celote, ampak gre za pas zemljišča, za katerega vsak mejaš zatrjuje, da pripada njegovi nepremičnini oz. parceli. V obravnavani zadevi je predlagateljica predlagala, da naj sodišče določi mejo med nepremičnino parc. št. 2192 k.o. P. in med parcelama v lasti nasprotnega udeleženca št. 2190/1 in št. 2194/2, prav tako k.o. P. Pri tem je potek meje, kot jo zatrjuje nasprotni udeleženec enak poteku meje kot je določena v katastru. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje zatrjuje predlagateljica tak potek meje, da nastalo sporno površino predstavlja dve samostojni parceli in sicer parc. št. 2190/2 in 2194/1, ki sta v celoti, glede na zemljiške podatke, v lasti nasprotnega udeleženca, poleg teh dveh parcel pa še velik del parcele št. 2190/1. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje gre za nepremičninski kompleks, ki po izračunih izvedenke obsega 10.000 m2. Predlagateljica torej zahteva lastninsko pripadnost samostojnih nepremičninskih celot oz. parcel. Pri tem je navedla tudi pravni naslov za njihovo pripadnost in sicer njihovo uživanje od leta 1946 pa do leta 1987, ko naj bi nasprotni udeleženec, po njenih trditvah, odstranil zemljiškoknjižna znamenja. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za spor o poteku meje, ampak za spor o lastninski pripadnosti samostojne nepremičninske celote. Ker gre torej za lastninski zahtevek je sodišče pravilno nepravdni postopek ustavilo ter predlagateljico napotilo na pot pravde (1. odstavek 17. člena ZNP.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za določitev meje med parc. št. 2192 in parc. št. 2190/3 v lasti druge nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da predlagateljica razlogov za spornost meje ni navedla. Teh ne opredeli niti v pritožbi. Pri tem je nerazumljiva pritožbena trditev, da bi le pravnomočna odločba lahko dala odgovor, ali je razmerje med cesto, ki jo predstavlja parc. št. 2190/3 in parcelnimi mejami, ki jih trasa ceste seka pravilno.

Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP).