Jedro

V odločbi je obravnavano vprašanje pridobitev lastninske pravice po dobroverni, 20 letni uporabi nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke na ugotovitev, da je lastnica parc. št... k.o... in nadaljnjemu zahtevku, da ji morata toženca T. in A. J. izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na katere podlagi se bo navedena parcela odpisala od z.k. vložka ... k.o... in pripisala k vl. št... iste k.o., kjer je vknjižena lastninska pravica na ime tožnice. Istočasno je tudi ugotovilo, da sta toženca tožnico motila v posesti navedene parcele s posekom dreves na njej in jima prepovedalo takšno ali podobno motilno dejanje. Zavrnilo pa je zahtevek tožencev T. in A. J. proti tožnici, da je ta motila njuno posest na sporni parceli tako, da je na njej pokosila travo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožencev in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, ki se nanaša na motenje posesti, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo tako sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu kot tudi sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlagata toženca revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Okrajno sodišče na P. je dne 16.11.1959 izdalo sklep s poočitvijo poprave mapnega zarisa parcel, ki so bile odvzete pravnemu predniku tožencev. Iz tega sklepa, ki ga je prejela tudi tožničina mati, je med drugim razvidno, da je sporna parcela št... pripisana pri vl. št... k.o... kot last posestne prednice tožene stranke. Nižji sodišči sta tako ugotovljeno dejansko stanje napačno presojali. Niti tožnica niti njena mati nista mogli biti dobroverni posestnici spornega zemljišča. To zemljišče ni bilo kupljeno, če pa ga je tožničina mati uporabljala, je to storila občasno z dovoljenjem tožencev do preklica.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP - zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi na njej lastninsko pravico s priposestvovanjem po preteku 20 let (četrti odstavek 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - Ur. list SFRJ, št. 6/80). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Pri tem pa se dobrovernost posesti domneva (drugi in tretji odstavek 72. člena ZTLR). Navedene zakonske določbe so v izpodbijani sodbi uporabljene ob ugotovljenem dejanskem stanju. Postopek je potekal tako, da je tožeča stranka dokazovala, da je posest na spornem zemljišču izvrševala, kot da je zemljišče njeno, na toženi stranki pa je bilo dokazno breme, da izpodbija zakonsko domnevo dobrovernosti izvrševanja posesti. V tem procesnem okviru so prišle v ospredje vse za razsojo potrebne dejanske okoliščine, tudi tista, ki je v reviziji posebej izpostavljena (vknjižba lastninske pravice na spornem zemljišču na ime pravne prednice tožene stranke). Nižji sodišči sta navedene okoliščine vpletli v dokazno oceno, tudi tisto, ki se nanaša na vprašanje domnevane dobre vere na strani tožeče stranke. Pri tem je posebna teža bila dana izjavi tožencev na glavni obravnavi dne 17.4.1992, da je tožeča stranka od leta 1959 ali 1960 do leta 1991 nemoteno uživala sporno zemljišče. Upoštevane so bile tudi izpovedi prič in dejstvo, da je v posestnem listu za zadevno obdobje kot lastnica spornega zemljišča bila navedena tožničina mati. Nasprotne trditve in izpovedi tožencev domneve dobrovernosti posesti niso omajale. Sprejeta je bila torej dokazna ocena, po kateri sta tožnica in njena pravna prednica bili prepričani, da sta kupili cel kompleks, torej tudi sporno zemljišče, da sta ga kot takega uživali in da jima tožena stranka tega ni branila. Revizija pa napada prav to dokazno oceno, čeprav po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP sodbe sodišča druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni več mogoče izpodbijati. Pri tem pa s trditvami o prekarističnem razmerju med strankama zahaja celo na področje nedovoljenih revizijskih novot (387. člen ZPP).

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi glede na dejanske ugotovitve prav uporabljeno. Ker v postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).