Jedro

Zgolj dejstvo, da je zaradi napake odpovedana formalno neobstoječa pogodba o zaposlitvi, samo po sebi ni razlog za nezakonitost odpovedi, če je strankam znano, na katero pogodbo o zaposlitvi se odpoved nanaša in katera dela je delavec dejansko opravljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval: - razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2015, ki jo je tožniku podala tožena stranka; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožnika po prenehanju delovnega razmerja pozvati nazaj na delo in mu omogočiti delo v skladu z omejitvami odločbe ZPIZ z dne 18. 11. 2014 ter - da je tožena stranka dolžna tožniku za čas, ko ni delal, priznati vse pravice glede na zadnjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ga od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v zavarovanje in mu za čas, ko ni delal, izplačati pripadajoče plače (pravilno: nadomestilo plače), ki bi jo prejemal na delovnem mestu "namestnik vodje živil", z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač (do plačila), ter od bruto plače plačati prispevke in davke (I. točka izreka).

Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Tožnik navedeno sodbo (razen odločitve o stroških tožene stranke) izpodbija s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je nekritično sledilo priči A.A., ki je izpovedala, da morajo tudi namestniki vodje dvigovati palete in prevažati rolke, ki imajo tudi do 80 kg, ter da so zadolženi tudi za polnjenje polic, prevažanje rolk in pospravljanje po koncu delovnega procesa, čeprav navedeno iz opisa delovnega mesta v 7. členu zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne izhaja.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo (v 15. točki obrazložitve), da se je odpoved dejansko nanašala na delovno mesto prodajalca na oddelku pijač, ki ga je tožnik pred nastankom invalidnosti opravljal brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi. S toženo stranko je imel tožnik namreč sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto namestnika vodje oddelka, od l. 2007 dalje, sodišče prve stopnje pa tega ključnega dejstva ni upoštevalo. Iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi oziroma iz opisa tega delovnega mesta ne izhajajo delovne zadolžitve, kot jih je opisala priča A.A., niti fizične obremenitve, ki jih tožnik s svojimi omejitvami ne bi zmogel. Spregledalo je izpovedbo priče B.B., iz katere izhaja, da so iz premeščanja bremen od pet do petnajst kilogramov izključena delovna mesta poslovodje in namestnika poslovodje, na vseh delovnih mestih, razen vodstvenih v trgovini. Tožnik je imel pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto namestnika vodje oddelka, torej za vodstveno delovno mesto, na katerem tudi po navedbah te priče, ki je pri toženi stranki zaposlena kot varnostni inženir, premeščanje in prenašanje težjih bremen ni bilo določeno.

Sodišče je s tem, ko je sprejelo zaključek, da je tožena stranka tožniku v bistvu odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku za delovno mesto prodajalca, konvalidiralo neobstoječo pogodbo o zaposlitvi v korist tožene stranke, v nasprotju z varovanjem šibkejše stranke - delavca invalida. Ne gre le za formalno, nebistveno napako, ampak za ravnanje tožene stranke, ki je v nasprotju z veljavno zakonodajo. Za oceno primernosti oziroma ustreznosti delovnega mesta pri ZPIZ bi bilo kot njegovo delovno mesto potrebno upoštevati delovno mesto namestnik vodje oddelka, ki ni bilo v nobenem postopku obravnavano kot neustrezno, saj je bilo s strani ZPIZ za neustrezno delovno mesto določeno delovno mesto namestnik vodje živil. Iz opisa delovnega mesta vodje oddelka pa ne izhaja, da bi bili pogoji dela na tem delovnem mestu takšni, da bi onemogočali delo tožnika v skladu z določbo ZPIZ, to pa tudi iz ocene varnosti tveganja, ki je bila predložena sodišču in komisiji, ne izhaja. Zato ne drži trditev, da je dokazni postopek pokazal, da so vsa dela v poslovalnici, z izjemo vodstvenih pozicij, fizično naporna in jih tožnik zaradi svojih omejitev ne bi mogel opravljati.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni dosledno upoštevalo določbe 4. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki kot razlog za odpoved pogodbe s strani delodajalca izrecno določa nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Nezmožnost opravljanja dela se ne more ugotavljati na splošno, ampak glede na konkretno pogodbo. Pogodbe, ki jo je nadomestila nova, po naravi stvari ni mogoče odpovedati, kljub temu pa je tožena stranka to storila in tako ni izpolnila niti minimalnih pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, oziroma ki jih uveljavlja tudi pritožba. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba sodišča prve stopnje dovolj jasne razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Če so posamezna stališča sodišča prve stopnje materialno pravno napačna, to ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka po tej določbi, takšne kršitve pa tudi ne predstavlja domnevno napačna dokazna ocena. Sodišče prve stopnje naj bi, kot navaja pritožba, to kršitev zagrešilo s tem, da je nekritično sledilo priči A.A., ni pa upoštevalo opisa delovnega mesta tožnika. Navedeni očitki so v prvi vrsti posledica nestrinjanja tožeče stranke z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje in po vsebini pomenijo (sicer tudi neutemeljeno) uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta v obravnavani zadevi že odločali. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 382/2015 z dne 22. 5. 2017 ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, podano tožniku, z dne 15. 9. 2015 ter s tem v zvezi ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 582/2017 z dne 18. 4. 2018 sodbo sodišča prve stopnje (v izpodbijanem delu) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu je izpostavilo zlasti naslednje: - Zgolj dejstvo, da je zaradi napake odpovedana formalno neobstoječa pogodba o zaposlitvi samo po sebi ni razlog za nezakonitost odpovedi, če je strankam znano, na katero pogodbo o zaposlitvi se odpoved nanaša in katera dela je delavec dejansko opravljal. - Tudi okoliščina, da so bili komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi poslani napačni podatki o delovnem mestu, na katerem delavec invalid dela, samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je mnenje komisije neupoštevno, odpoved pa nezakonita, zgolj iz razloga, ker mnenje komisije temelji na deloma pomanjkljivih podatkih o delovnem mestu, na katerem je dejansko delal tožnik, ne da bi se pravilnost ugotovitev oziroma mnenja komisije preverila po vsebini.

- V delovnem sporu je potrebno preveriti ugotovitve komisije oziroma pravilnost podanega mnenja po vsebini. Ni bistveno, na katerem delovnem mestu je tožnik delo dejansko opravljal v času izvedbe postopka odpovedi, ampak, ali so izpolnjeni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v smislu 102. člena ZPIZ-1 oziroma 40. člena ZZRZI.

8. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbami 362. člena ZPP obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je v razveljavitvenem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče ter z izpodbijano sodbo, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

9. Odločilna dejstva, ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožnik je bil z odločbo ZPIZ z dne 18. 6. 2014 (B 2) razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki je fizično lažje, z ročnim dvigovanjem in prenašanjem bremen do 7 kg, brez vzpenjanja in dela na lestvi, občasno sede, s polnim delovnim časom, od 16. 6. 2014 dalje, s tem da je delodajalec C. d. o. o., zavarovancu dolžan zagotoviti pravico do premestitve. Odločba se sklicuje na izvedensko mnenje Invalidske komisije v D., iz katerega izhaja, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je "namestnik vodje živil".

- Pritožba zavarovanca (tožnika) zoper navedeno odločbo je bila z odločbo ZPIZ z dne 18. 11. 2014 (A 4) zavrnjena, odločba z dne 18. 6. 2014 pa potrjena.

- Tožena stranka je dne 30. 5. 2015 tožniku posredovala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je navedla, da nima na voljo nobenega ustreznega delovnega mesta, ki bi ustrezalo omejitvam po odločbi ZPIZ o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto ter da bo posredovala ustrezno dokumentacijo na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (zaradi invalidnosti).

- Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dne 3. 9. 2015 podala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v katerem je ugotovila, da delodajalec – tožena stranka, s katerim ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) in po 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 16/2007 in nasl. - ZZRZI).

- Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 15. 9. 2015, s katero mu je odpovedala pogodbo, sklenjeno dne 19. 3. 2007, za delovno mesto "namestnik vodje živil" v organizacijski enoti E., z odpovednim rokom 44 dni.

- Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je pogodba o zaposlitvi z dne 19. 3. 2007 za delovno mesto "namestnik vodje živil" prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi (brez datuma), ki sta jo stranki sklenili po 18. 6. 2007 (po sprejemu spremembe pravilnika o organizaciji in sistemizaciji tožene stranke), za delovno mesto "namestnik vodje oddelka" (A 2), kar je potrdila tudi priča A.A., obe delovni mesti pa sta po vsebini enaki.

- Tožnik je v kritičnem času postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko delal kot prodajalec na oddelku pijač, kar so potrdile priče A.A., F.F., G.G. in H.H. - Tožena stranka postopka odpovedi ni vodila ob upoštevanju dejstva, da je tožnik delal kot prodajalec na oddelku pijač in ni preverjala možnosti upoštevanja predpisanih omejitev po odločbi ZPIZ na to delovno mesto, pa tudi komisiji ni posredovala pravilnih podatkov o delovnem mestu tožnika.

10. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na pravilno pravno podlago – zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1), ZPIZ-1 in ZZRZI, ki opredeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. ZDR-1 v 4. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa nezmožnost za opravljanje določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po določbi prvega odstavka 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

11. Po določbah četrtega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 16/2007 in nasl. - ZZRZI) lahko delodajalec invalidu redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če invalidu oziroma delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena (to je pogodbe za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti), o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po določbah 102. člena ZPIZ-1 (ki se še uporablja v skladu z določbami tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju /Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl. - ZPIZ-2/) pa zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto. Razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi te določbe pa pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, ugotavlja komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 103. člena ZPIZ-1).

12. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolnilo oziroma ponovilo že izvedene dokaze ter na tej podlagi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala zakonska določila o postopku, vsebini in obliki redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj iz razloga, ker je v njej pomotoma navedena pogodba o zaposlitvi z dne 19. 3. 2007 za delovno mesto navaja "namestnik vodje živil", namesto zadnje veljavne pisne pogodbe (sklenjene po 18. 6. 2007) za delovno mesto "namestnik vodje oddelka", ni nezakonita. Zlasti zato, ker gre po vsebini za v bistvenem enaki delovni mesti. Katere pisne pogodbe so bile s tožnikom sklenjene, je bilo ves čas znano obema strankama, tudi tožniku, pri tem pa ni nepomembno, da tudi na delovnem mestu namestnika vodje oddelka tožnik že od leta 2012 ni delal, ker je dejansko opravljal delo prodajalca pijač. Zato je pravilna tudi presoja, da v obravnavanem primeru ni nikakršnega dvoma o tem, da je tožena stranka odpovedala zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi tožnika. To stališče je skladno tudi s stališči sodne prakse v podobnih primerih (npr. zadevi Pdp 1030/2009 in Pdp 1067/2010). Zgolj dejstvo, da je zaradi napake odpovedana formalno neobstoječa pogodba o zaposlitvi, samo po sebi ni razlog za nezakonitost odpovedi, če je strankam znano, na katero pogodbo o zaposlitvi se odpoved nanaša in katera dela je delavec dejansko opravljal. V obravnavani zadevi pa tožnik dejansko ni opravljal del namestnika vodje oddelka po zadnji pisni pogodbi o zaposlitvi, ampak od leta 2012 dela prodajalca pijač (brez pisne pogodbe), tako da se je odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko nanašala na to delovno mesto. Pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi so zato neutemeljene. Napake pri sestavi odpovedi same po sebi ni mogoče oceniti kot ravnanje tožene stranke, ki je v nasprotju z veljavno zakonodajo in samo po sebi razlog za nezakonitost odpovedi. Sodišče ni v ničemer ravnalo v nasprotju z varovanjem šibkejše stranke - delavca, če je omenjeno pomanjkljivost odpovedi štelo kot formalno napako, sicer pa presojalo, ali je v tožnikovem primeru po vsebini podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 13. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da nobeno od delovnih mest za tožnika glede na njegovo preostalo delovno zmožnost in njegove omejitve pri delu ni ustrezno, kar velja tudi za delovni mesti namestnik vodje oddelka in prodajalec pijač. O tem so izpovedale tudi zaslišane priče, katerih izpovedi je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo in jim verjelo, kar je utemeljilo s prepričljivimi razlogi, razlogov za dvom v verodostojnost njihovih izpovedi pa tudi v pritožbi ni. Tudi izpoved priče A.A., vodje poslovalnice, v kateri je tožnik delal, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Njena izpoved glede obremenitev na delovnem mestu namestnika vodje oddelka ni v ničemer v nasprotju z opisom tega delovnega mesta. Pritožba sicer izpostavlja, da iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi oziroma iz opisa tega delovnega mesta ne izhajajo delovne zadolžitve, kot jih je opisala, niti fizične obremenitve, ki jih tožnik s svojimi omejitvami ne bi zmogel, vendar so ti pomisleki neutemeljeni. A.A. kot vodja poslovalnice pozna konkretne naloge in delo tako namestnika vodje oddelka kot prodajalca. Logično pa je, da noben opis delovnega mesta ni popoln in ne vsebuje seznama vseh posameznih opravil, ki sodijo v določen delokrog.

14. Dokazni postopek je pokazal, da so vsa dela v poslovalnici, z izjemo vodstvenih pozicij, fizično naporna in jih zato tožnik zaradi svojih omejitev ne bi mogel opravljati. Tožena stranka je dokazala, da so bila pred podano odpovedjo tožniku preverjena vsa delovna mesta glede njihove ustreznosti omejitvam tožnika po odločbi ZPIZ in da tudi možnosti ponudbe drugih delovnih mest, ki jih je omenjal tožnik, kot so administrativni tehnik, administrativni referent, dela na recepciji in podobno, ni bilo. Svoje ugotovitve s tem v zvezi je prvostopenjsko sodišče natančno obrazložilo zlasti v točkah 20 do 24 obrazložitve izpodbijane sodbe.

15. Tudi komisija je pred izdajo svojega mnenja o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi preverila vsa delovna mesta tožene stranke in ne zgolj določenih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je komisija pri oblikovanju mnenja upoštevala tako predlog toženke, kakor tudi predloženo delovno dokumentacijo, kot izhaja zlasti iz 17. točke obrazložitve. Res je sicer, da je tožena stranka komisiji posredovala napačne podatke o delovnem mestu, na katerem je tožnik delal ob nastanku invalidnosti, ker ni upoštevala, da je tožnik od leta 2012 dejansko delal kot prodajalec pijač in ne na delovnem mestu namestnik vodje oddelka po zadnji pisni pogodbi o zaposlitvi. Čeprav so bili komisiji posredovani napačni podatki o delovnem mestu, na katerem tožnik dela, pa to dejstvo na pravilnost mnenja komisije ni vplivalo, saj je komisija pravilno ugotovila vsa relevantna dejstva na podlagi predložene dokumentacije, zlasti opisov delovnih mest in izjave o varnosti z oceno tveganja, pri čemer so bila v predlogu navedena različna sistemizirana delovna mesta, z obrazložitvijo, zakaj za tožnika niso primerna. Komisiji so bili posredovani podatki za več različnih delovnih mest pri toženi stranki, med drugim tudi za delovna mesta vodje oddelka, namestnik vodje oddelka, pomočnik vodje oddelka, prodajalec, prodajalec blagajnik in druga.

16. Komisija je torej preverjala tudi ustreznost delovnega mesta, na katerem je tožnik dejansko delal od leta 2012 dalje (prodajalec pijač), pa tudi ustreznost delovnega mesta namestnik vodje oddelka (za katerega je bila sklenjena zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi s tožnikom v letu 2007). Pritožba se zavzema za to, da bi bilo za oceno primernosti oziroma ustreznosti delovnega mesta potrebno upoštevati le delovno mesto namestnik vodje oddelka, to pa je bilo v postopku pred komisijo tudi izvršeno. Pri tem ni bistveno, da je bilo s strani ZPIZ z odločbo z dne 18. 6. 2014 kot neustrezno delovno mesto določeno delovno mesto namestnik vodje živil, ki je bilo, kot izhaja iz izvedenih dokazov (tudi iz tožnikove izpovedi), po vsebini v bistvenem enako kot delovno mesto namestnik vodje oddelka, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da niti delovno mesto namestnik vodje oddelka niti namestnik vodje živil, isto pa velja za delovno mesto prodajalec, glede na fizične obremenitve, ki so prisotne pri delu, niso ustrezna delovna mesta za tožnika. To ugotovitev, ki ji pritožba - vsaj glede delovnega mesta namestnik vodje oddelka - nasprotuje, potrjujejo izvedeni dokazi, poleg listinskih (opisov delovnih mest in drugih) tudi izpovedi zaslišanih prič. Tudi iz izpovedi priče B.B. ne izhaja, da bi med vodstvena delovna mesta v trgovini, na katerih ni fizičnih obremenitev v zvezi s premeščanjem bremen od pet do petnajst kilogramov (mednje sodijo delovna mesta poslovodje in namestnika poslovodje), spadalo tudi delovno mesto namestnik vodje oddelka, kot si to napačno razlaga pritožnik.

17. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka ni imela drugega delovnega mesta, ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ in da je mnenje komisije o tem, da toženka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 102. členu ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI, pravilno. Pravilnost takega zaključka potrjujejo izvedeni dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo. Dokazna ocena je natančna in prepričljivo obrazložena, kar velja tudi za izpovedi priče A.A., vodje poslovalnice, zato so pomisleki tožnika v zvezi z verodostojnostjo njene izpovedi neutemeljeni. Ker je dokazano, da je obstajal pogoj za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP).