Jedro

Denarna obveznost, določena v izreku izpodbijanega sklepa, je po naravi stvari deljiva. Ker torej v izreku ni navedeno, da sta toženki solidarni dolžnici, velja, da je vsaka od njiju dolžna tožnikoma polovico zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni prvo in drugo tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.320,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (za primer zamude).

2. Prva toženka v pritožbi zoper sklep predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Iz izreka sklepa ni razvidno, kakšna je stroškovna posledica za prvo in kakšna za drugo toženko. O tem tudi v obrazložitvi ni razlogov. Ker izrek ni razumljiv in ker se sklepa zaradi pomanjkanja razlogov ne da preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Izrek je mogoče razumeti tudi na način, da sta toženki solidarno zavezani k povrnitvi stroškov. Ker sta toženki navadni sospornici, bi bila taka odločitev v nasprotju s prvim odstavkom 161. člena ZPP, po katerem sosporniki, ki niso solidarno zavezani, krijejo stroške po enakih delih.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Odločitev o solidarni zavezi toženk za povrnitev stroškov temelji na tretjem odstavku 161. člena ZPP. Po zakonu in po naravi spornega razmerja je bilo namreč mogoče zadevo rešiti le na enak način za obe toženki in ju je zato šteti za enotni sospornici.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V razlogih izpodbijanega sklepa ni navedeno, na katerem od pravil iz 161. člena ZPP, ki ureja razporeditev stroškovne obveznosti med sospornike, temelji razporeditev stroškovnega bremena med toženki. Pravdni stranki ga razumeta različno. Tožnica meni, da ga je mogoče razumeti tudi na način, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo druge toženke, s čimer posredno trdi, da ga je mogoče razumeti tudi na način, da dolguje le polovico zneska, do povrnitve katerega sta upravičena tožnika. Tožnika ga razumeta tako, da je določena solidarna obveznost obeh toženk.

6. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedena podlaga odločitve, neutemeljeno pa je njeno stališče, da je izrek dvoumen.

7. Po 393. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se v primeru, ko je pri deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Denarna obveznost, določena v izreku izpodbijanega sklepa, je po naravi stvari deljiva. Ker torej v izreku ni navedeno, da sta toženki solidarni dolžnici, velja, da je vsaka od njiju dolžna tožnikoma polovico zneska.

8. Izrek izpodbijanega sklepa torej nedvoumno določa, da je prva toženka dolžna tožnikoma plačati polovico zneska, navedenega v izreku izpodbijanega sklepa. Drugačno stališče tožnikov v odgovoru na pritožbo ni utemeljeno.

9. Ker je izpodbijana odločitev taka, kot jo želi pritožnica, se o utemeljenosti ostalih pritožbenih razlogov ni bilo treba izreči. 10. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvah, da pritožnica s pritožbo ni uspela, tožnika pa sta se branila z neutemeljenimi razlogi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).