Jedro

1. Pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nezakonita le zato, ker razlog za sklenitev, tj. "začasno povečan obseg del", ni konkretiziran. Konkretizacija razloga za sklenitev PZ za določen čas ni dokaz, da je PZ sklenjena zakonito, ampak le olajšuje dokazovanje, da je bil podan zakoniti razlog za sklenitev PZ za določen čas. Ker v obravnavanem primeru ni bil dokazan obstoj tega razloga iz 52. člena ZDR, PZ za določen čas ni bila sklenjena zakonito in se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas (54. člen ZDR). V takem primeru ni potrebno sklepati nove PZ za nedoločen čas, saj že sklenjena PZ velja v vseh določbah, razen glede časa trajanja.

2. Tudi če delavec zgolj opisno zahteva priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, je zahtevek sklepčen. Odločitev o opisno postavljenem zahtevku ima lastnost vmesne sodbe. Če delodajalec obveznosti ne izpolni prostovoljno, lahko delavec vloži novo tožbo, s katero po višini vtožuje prikrajšanje pri plači.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 31.12.2003 v nasprotju z zakonom (prvi odstavek izreka). Ugotovilo je, da je tožnica od

1.1.2004 pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da s tožnico sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto snažilke - sobarice in ji prizna vse pravice iz dela, vključno s plačo za čas od 1.2.2004 dalje v znesku

115.000,00 SIT mesečno, od tega zneska plača prispevke in davke po zakonu in nato neto znesek izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (tretji odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 216.960,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (4. odst. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/03, 2/04).

Navaja, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bil glede na število zaposlenih delavk v obdobju od

1.4.2002 do 31.1.2004 obseg dela vseskozi nespremenjen. Celo tožnica sama je, zaslišana kot stranka, izpovedala, da je v januarju 2004 čistila v vseh štirih nadstropjih doma, pred tem pa je bila zadolžena zgolj za drugo nadstropje. Takšna izpovedba kaže na povečan obseg dela v januarju 2004, kar se ujema tudi z izpovedjo direktorja tožene stranke o tem, da je takrat šlo za generalno čiščenje doma, čiščenje vseh oken, pranje zaves in podobno. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Predmet spora je zgolj pogodba o zaposlitvi za določen čas za januar 2004, zato so pomembna zgolj dejstva in okoliščine, ki so obstajale ob sklepanju te pogodbe. Glede povečanega obsega dela sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenih dokazov. Začasno povečan obseg dela v januarju 2004 je razviden tudi iz izpovedbe tožnice, da je takrat delo čistilke dodatno opravljala še ena perica, tako da so takrat na delovnem mestu snažilke - sobarice delale tri delavke. Delodajalec sam odloča o tem, katero delavko bo še naprej zaposloval, zato mu ni možno očitati nezakonitosti, če je med tožnico in perico za nadaljnje delo snažilke - sobarice izbral slednjo in ne tožnice. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje kot prič ni zaslišalo obeh še zaposlenih delavk, ki bi potrdile izpovedbo direktorja tožene stranke o začasno povečanem obsegu dela v januarju 2004. Zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonita, ker v njej navedeni razlog začasno povečanega obsega dela ni bil konkretno opredeljen in ker ta razlog ni obstajal na delovnem mestu snažilke - sobarice, naj bi bil v nasprotju z izvedenimi dokazi. V zapisniku glavne obravnave je tudi napačno zapisana izjava direktorja tožene stranke, saj ta ni dejal, da je perico prerazporedil izključno na čiščenje, ampak da ta oseba od 1.1.2004 poleg dela perice - likarice opravlja še čiščenje. Zaradi oddaje pranja posteljnine zunanjemu izvajalcu ni v celoti odpadlo delo perice - likarice. Sicer pa perica - likarica opravlja tudi delo snažilke - sobarice, obratno pa ni možno. Tožena stranka ni imela dolgoročne pogodbe o sodelovanju z družbo Prograd d.o.o. in tudi ne z nobeno drugo družbo, zato je tudi pred januarjem 2004 z vsemi delavkami utemeljeno sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kakor to izhaja iz izpovedbe direktorja tožene stranke v spisu Pd 12/2004, ki je bil vpogledan v tem sporu. Tožena stranka se sklicuje na sodno prakso, razvidno iz odločbe pritožbenega sodišča Pdp 1586/2000 z dne 21.6.2001. Pogodba o poslovnem sodelovanju z družbo Prograd d.o.o. ni bila dolgoročna, zato je v začetku povsem normalno zaposlovanje delavcev za določen čas. Povsem brezpredmetno in nespametno je poudarjanje sorodstvenih vezi med dirktorjem tožene stranke in med direktorjem družbe Prograd d.o.o., saj to tožencu povzroča kvečjemu večjo odgovornost, obremenitev, delo pod pritiskom, neugodnost, kot pa kaj drugega. Izrek izpodbijane sodbe je oblikovan nepravilno, saj v kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice za nedoločen čas, potem ni potrebna sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno razmerje za nedoločen čas. Izrek sodbe tudi ne vsebuje dolžnosti tožene stranke, da tožnico pozove nazaj na delo, zato je v povezavi z izplačilom plače od 1.2.2004 dalje nesklepčen in nerazumljiv. Tožničin zahtevek je tako nedoločen, da sploh ni sposoben za obravnavanje. Tako ni konkretiziran zahtevek za priznanje vseh pravic iz dela, vključno s plačo, pri čemer bi šlo lahko le za izgubljeno nadomestilo plače v času od 1.2.2004, vendar pa ni navedeno, do kdaj tožnici gre to nadomestilo in katere so "vse pravice iz dela". Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločilno dejstvo v tem sporu je, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela oz. ali je v pogodbi o zaposlitvi za določen čas navedeni razlog resničen. Glede tega vprašanja izpodbijana sodba ima razloge, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Tožena stranka se očitno ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede tega vprašanja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP tožena stranka smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da v kolikor je sodišče prve stopnje v drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas, potem ni potrebno, da v tretjem odstavku izreka toženi stranki nalaga sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka tako smiselno uveljavlja, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje samemu sebi, vendar po presoji pritožbenega sodišča ne gre za nasprotje. Res je sicer, da se že na podlagi samega zakona šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je bilo delovno razmerje za določen čas iz razlogov na strani delodajalca sklenjeno v nasprotju z zakonom. Navedeno pomeni, da v takšnem primeru niti ni potrebno sklepati nove pogodbe o zaposlitvi, saj v vseh preostalih določbah, razen glede časa, za katerega je sklenjena, velja pogodba o zaposlitvi za določen čas. Vendar pa izpodbijana soba ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje sledilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da s tožnico sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto snažilke - sobarice. Takšna določba ni v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1.1.2004, saj se obe odločitvi med seboj ne izključujeta.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, zato tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič D. Č. in J. V., dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. O obsegu dela v januarju 2004 sta dovolj podrobno izpovedala tožnica in za toženo stranko zaslišani direktor I. M.. Glede samih dejstev med obema izpovedbama ni bistvenih nasprotij. Tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi glede dejstev opravljanja dela v januarju 2004 tožnica neresnično izpovedovala.

Ni mogoče upoštevati pritožbene navedbe, da je v zapisniku o zaslišanju za toženo stranko zaslišanega direktorja napačno zapisana njegova izjava. V skladu z drugim odstavkom 124. čl. ZPP stranke sicer imajo pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika, vendar tak ugovor stranke lahko podajo samo do podpisa zapisnika, ne pa tudi kasneje. Zapisnik glavne obravnave je podpisala pooblaščenka tožene stranke, prav tako tudi za toženo stranko zaslišani direktor, ne da bi podala kakršnekoli pripombe ali ugovore na zapisnik.

Neprepričljive so navedbe tožene stranke o tem, da je v januarju 2004 prišlo do začasno povečanega obsega dela zaradi generalnega čiščenja doma. Iz zaslišanja tožnice in iz v dokaznem postopku prebranega spisa sodišča prve stopnje Pd 12/2004 je namreč razvidno, da je v januarju 2004 prišlo do zmanjšanja števila delavcev, ki so opravljali čiščenje doma v Novi Gorici. Do

31.12.2003 so namreč v tem domu delale tri čistilke in ena perica, po 1.1.2004 pa dve čistilki in ena perica. Tožnica je, zaslišana kot stranka, izpovedala, tožena stranka pa tej izpovedi ni ugovarjala, da je 14.1.2004 zbolela in šla v bolniški stalež, nakar je tožena stranka na njeno delovno mesto prerazporedila perico. Obseg dela v januarju 2004 tako ni zgolj posledica generalnega čiščenja doma med prazniki, temveč tudi zmanjšanega števila delavcev. Neprepričljiva je navedba tožene stranke, da je v januarju prišlo do začasno povečanega obsega dela zaradi generalnega čiščenja doma, obenem pa je tožena stranka z

31.12.2003 število čistilk zmanjšala za eno, zaradi česar je v sporu, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. Pd 12/2004, trdila, da je povečan obseg dela trajal samo do

31.12.2003, kar je v nasprotju s trditvami tožene stranke v tem sporu.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da na nezmanjšan obseg dela kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka tudi v letu 2004, ko je bila sklenjena nova pogodba o poslovnem sodelovanju, delo opravljala z dvema delavkama in da razlogi za ukrepanje niso nastali na delovnem mestu čistilke - sobarice, temveč na delovnem mestu perice, saj je tožena stranka pranje posteljnine oddala zunanjemu izvajalcu.

Pritožba izpodbijani sodbi neutemeljeno očita protispisnost ugotovitve, da je bil glede na število zaposlenih delavk v obdobju od 1.4.2002 do 31.1.2004 obseg dela vseskozi nespremenjen. Sicer pa navedena okoliščina niti ni bistvena za odločitev v tem sporu, bistvena je ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 31.12.2003 sklenjena v nasprotju z zakonom.

Ni protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v pogodbi o zaposlitvi navedeni razlog začasno povečanega obsega dela ni konkretiziran. Vendar pa pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker v njej navedeni razlog za sklepanje takšnega delovnega razmerja, to je začasno povečan obseg dela ni bolj konkretiziran. Res je, da bi bolj konkretna opredelitev olajšala dokazovanje tega razloga, vendar pa to ne more biti razlog za nezakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje glede tega vprašanja pa ne vpliva na pravilnost odločitve, saj je bistvena nadaljnja ugotovitev, da ta razlog v resnici ni bil podan, zaradi česar je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom.

Ob ugotovitvi, da delovno razmerje za določen čas ni bilo sklenjeno zaradi začasno povečanega obsega dela in da tudi ni bil podan nobeden od v prvem odstavku 52. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS 42/02) predvidenih drugih primerov, sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Kadar ni podan nobeden od z zakonom izrecno predvidenih primerov, v katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, je takšna pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom. Posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa določa 54. člen ZDR. V skladu s citirano določbo se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da se šteje, da je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas in sicer od dneva, ko je pričela z delom po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena v nasprotju z zakonom. Kakor je že bilo razloženo zgoraj, se v primeru transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas šteje, da še naprej veljajo ostale določbe pogodbe o zaposlitvi, razen tistih, ki se nanašajo na čas, za katerega je sklenjena, zato je tožnica utemeljeno vtoževala tudi izplačilo plače, kakršna je bila dogovorjena v 7. tč. pogodbe o zaposlitvi, to je 115.000,00 SIT bruto. V tem smislu je tudi protispisna pritožbena navedba, da zahtevek za priznanje vseh pravic iz dela, vključno s plačo, ni konkretiziran, saj je bila tožnici z izpodbijano sodbo priznana pravica do plače v znesku, kakršen je bil dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, za ves čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od

1.2.2004 dalje.

Ne gre za nesklepčnost tožbenega zahtevka, ker tožena stranka zgolj opisno uveljavlja priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Odločitev o takšnem zahtevku ima lastnost vmesne sodbe in vkolikor je tožena stranka ne bo prostovoljno izvršila, bo tožnica lahko vložila novo tožbo, s katero bo vtoževala po višini opredeljen znesek iz naslova plačila prikrajšanj pri plači, ne da bi tožena stranka pri tem lahko ugovarjala, da gre za že razsojeno stvar.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1586/2000, saj je v tisti zadevi bilo ugotovljeno, da je dejansko šlo za začasno povečan obseg dela pri delodajalcu, zaradi česar so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v skladu z zakonom, ne glede na to, da je začasno povečan obseg dela trajal kar štiri leta.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.