Jedro

Čeprav se postopek za znižanje preživnine začne le na predlog (tožbo) prizadetega, kot izhaja iz citiranega 5. odstavka 132. člena ZZZDR, pa mora sodišče ugotoviti tudi zatrjevane spremenjene okoliščine na drugi strani, konkretno torej tudi zatrjevane višje življenjske potrebe toženih strank. Temu pa sledi le še presoja pravne narave, ali ugotovljene spremenjene okoliščine - nezaposlenost tožnice in zvišane življenjske potrebe toženk - terjajo predlagano znižanje preživnine, pri čemer je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da mora za delo sposobna tožnica, pa čeprav nezaposlena, še naprej prispevati za preživljanje svojih dveh hčera, katerih življenjske potrebe so se od določitve dalje zvišale, sodno določeno in valorizirano preživnino. Na podlagi povedanega se torej kot zmotno izkaže pritožbeno stališče, da bi sodišče v obravnavanem postopku moralo ponovno presoditi o možnostih vsakega izmed staršev v zvezi z preživljanjem otrok ter o vplivu teh možnosti na višino preživnine, kar je to predmet pravdnega postopka za določitev preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Toženi stranki sami nosita svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se njena sodno določena in valorizirana obveznost plačevanja preživnine za obe mladoletni hčeri v znesku 17.289,60 SIT za vsako toženo stranko zniža za 9.145,00 SIT za vsako toženo stranko. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 60.262,00 SIT njenih pravdnih stroškov. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbno razveljavljitev. Po presoji pritožbe je sodna odločitev napačna, ker sodišče tožničinega predloga po znižanju preživnine ni upoštevalo, čeprav bi tako toženi stranki prejeli vsaj nekaj preživnine in to do tedaj, ko bi bil pravnomočno razrešen delovni spor pred Sodiščem združenega dela (sedaj Delovno in socialno sodišče) zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice. O tem je bilo sicer pred prvostopnim sodiščem v korist tožnice že odločeno, vendar v obravnavani pravdni zadevi sodišče tega ni upoštevalo, prav tako ne, da tožnica zaposlitve ne išče po nasvetu svojega pooblaščenca, saj bi v nasprotnem primeru izgubila vse pravice, ki bi ji sicer šle, v kolikor bo uspela s tožbenim zahtevkom na Delovnem in socialnem sodišču. Sicer pa je tožnica kljub temu iskala honorarne zaposlitve, vendar neuspešno. Sedaj pa je ostala tudi brez partnerja, ki ji je finančno dokaj pomagal, vsi dogodki od razveze dalje pa so tožnico tako izčrpali, da se v vsakdanjem življenju preprosto ne znajde več. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 129. člena v zvezi z 79. členom ZZDR, po kateri sodišče odloči o višini preživninskega zneska v skladu s potrebami otrok in možnostmi staršev, saj si drugače ni mogoče razlagati zavrnitve tožbenega zahtevka. Poleg tega pa sodišče tudi ni preverjalo, ali toženi stranki res porabita navedene zneske, saj je v celoti sledilo navedbam toženih strank glede njunih potreb. Sicer pa sta toženi stranki že polnoletni, tudi večino gospodinjskih del opravita sami, saj je oče pretežno odsoten, prav tako pa ima oče bistveno boljši materialni položaj od tožnice, zato bi moral kriti pretežni del izdatkov. Tožnica meni, da otrok, ki je polnoleten in že izpolnjuje študijske obveznosti, lahko občasno tudi poskrbi za lasten zaslužek z delom preko Študentskega servisa. Glede svojega nepremičnega premoženja pa tožnica ponovno navaja, da ga ne more odtujiti, saj ga uporablja za lastno življenje. Predlagano znižano preživnino bi zmogla plačevati, čeprav bi, ob novi spremenjeni okoliščini, ko sta se s partnerjem razšla, ostala brez vsakega denarja. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili, pri čemer pritrjujeta izpodbijani sodbi in zavračata pritožbene nasprotne trditve. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Zmotno je pravno prepričanje pritožbe, da bi prvostopno sodišče o obravnavanem sporu moralo odločiti pravzaprav na podlagi 129. člena v zvezi z 79. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju besedila ZZZDR), saj navedena člena obravnavata dolžnost preživljanja ter način določitve ustrezne preživnine. Obravnavani spor pa je spor glede znižanja (že določene) preživnine, v katerem je potrebno kot pravno podlago uporabiti 5. odstavek 132. člena ZZZDR, kar je storilo tudi prvostopno sodišče in po katerem sme sodišče po predlogu prizadetega znižati s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. V obravnavani pravdni zadevi je torej prvostopno sodišče moralo ugotoviti obstoj zatrjevanih spremenjenih okoliščin, kar je tudi storilo, tako na strani tožeče kot tožene stranke ter vpliv teh spremenjenih okoliščin na že določeno preživnino. Čeprav se postopek za znižanje preživnine začne le na predlog (tožbo) prizadetega, kot izhaja iz citiranega 5. odstavka 132. člena ZZZDR, pa mora sodišče ugotoviti tudi zatrjevane spremenjene okoliščine na drugi strani, konkretno torej tudi zatrjevane višje življenjske potrebe toženih strank. Temu pa sledi le še presoja pravne narave, ali ugotovljene spremenjene okoliščine - nezaposlenost tožnice in zvišane življenjske potrebe toženk - terjajo predlagano znižanje preživnine, pri čemer je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da mora za delo sposobna tožnica, pa čeprav nezaposlena, še naprej prispevati za preživljanje svojih dveh hčera, katerih življenjske potrebe so se od določitve dalje zvišale, sodno določeno in valorizirano preživnino. Na podlagi povedanega se torej kot zmotno izkaže pritožbeno stališče, da bi sodišče v obravnavanem postopku moralo ponovno presoditi o možnostih vsakega izmed staršev v zvezi z preživljanjem otrok ter o vplivu teh možnosti na višino preživnine, kar je to predmet pravdnega postopka za določitev preživnine. V zvezi z ugotovljeno spremenjeno okoliščino na strani tožnice, torej njeno izgubo redne zaposlitve, je potrebno pritožnici glede na njene pritožbene navedbe pojasniti, da ta razlog, ne glede na njeno (ne) odgovornost za izgubo, ob njeni očitni sposobnosti za delo, ne pomeni spremenjene okoliščine, ki bi avtomatično opravičevala znižanje preživnine. Starši so namreč dolžni storiti vse, kar je v njihovi moči, da otroke preživljajo (člen 123 ZZZDR) zato se seveda tožnica, ki je že od začetka leta 1997 kljub sposobnosti za delo nezaposlena, na ta razlog ne more uspešno sklicevati. Zato je odveč tudi razpravljanje o vzrokih prenehanja delovnega razmerja, vsekakor pa bi se tožnica, če že meni, da ji redna zaposlitev (po nasvetu njenega pooblaščenca) ne bi bila v korist, morala vsaj honorarno zaposliti zaradi izpolnitve zakonite obveznosti (so) preživljanja. Sicer pa je njena pritožbena trditev, "da je tudi iskala honorarne zaposlitve (brezuspešno)", poleg tega, da je zgolj pavšalna, tudi sicer v nasprotju s tožbenimi trditvami ter siceršnjim tožničinim prepričanjem, da bi ji kakršnakoli zaposlitev škodila v delovnem sporu. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi prvostopnega sodišča glede zvišanih potreb na strani toženih strank življenjsko prepričljivi, saj so argumentirani, skladni pa so tudi s splošno znanimi življenjskimi stroški mladostnikov, kakršni sta toženi stranki, zato jim pritožbeno sodišče sledi. Pritožba ne more uspeti s pavšalno pritožbeno trditvijo, da so upoštevani previsoki stroški, kar pa se tiče pritožbene trditve, da bi lahko hčerki tudi sami z občasnim delom delno poskrbeli za lastno preživljanje, je potrebno tožnici ponovno pojasniti, da so po 1. odstavku 123. člena ZZZDR starši tisti, ki so dolžni preživljati svoje otroke tudi po doseženi polnoletnosti, če se redno šolajo. V takšni situaciji se torej polnoletni otroci niso dolžni sami sopreživljati, kot predlaga pritožnica. V zvezi s pritožbeno navedbo pa, da tožnica ne more odtujiti svojega nepremičnega premoženja, da bi na ta način plačevala preživnino, ji je potrebno pojasniti, da je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, da je, za razliko od očeta toženih strank, lastnica precejšnjega nepremičnega premoženja, kar njen splošni življenjski standard nedvomno povečuje, pri čemer pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobene ovire, da ji (že v času določitve preživnine) ugotovljeno premoženje ne bi moglo prinašati določenega dohodka (npr. delna oddaja stanovanjskih prostorov v najem ali podnajem, obdelovanje velikega vrta, prodaja lesa iz gozda). Končno pa tudi ni mogoče upoštevati pritožbene trditve, da je sedaj tožnica ostala brez partnerja, ki ji je finačno dokaj pomagal, saj v pritožbi ne ponuja za to novo trditev nobenega dokaza (kljub dejstvu, da je tožnica verjetno brez svoje krivde ni mogla navesti do glavne obravnave) - 1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju besedila ZPP). Poleg tega je potrebno še navesti, da se zatrjevane spremenjene okoliščine presojajo po času določitve preživnine, takrat pa tožnice ni preživljal njen (bivši) partner, pač pa se je preživljala sama s svojo plačo, zato je bila tudi preživnina določena glede na njeno višino ter ob upoštevanju siceršnjega premoženjskega stanja, seveda v odvisnosti od potreb mladoletnih otrok ter premoženjskih razmer njunega očeta. Ker je prvostopno sodišče dejansko stanje torej popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni storilo nobene, uradno upoštevne kršitve pravil pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP). Pritožbeno sodišče je po členu 165/1 ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških toženih strank. Glede na to, da njun odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi te zadeve, zaradi česar stroški v zvezi z njim niso tisti potrebni stroški, ki bi jih tožeča stranka morala povrniti toženi stranki po 155. členu ZPP, je zaključilo, da morata toženi stranki sami nositi svoje pritožbene stroške.