Jedro

Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje, če zavaja ali zlorablja postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 16.5.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito iz razlogov 5. in 6. alinee 55. člena istega zakona omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 15.5.2008 od 21.00 ure do dne 15.8.2008 do 21.00 ure.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da o začasni omejitvi gibanja tožena stranka odloča po prostem preudarku ob upoštevanju določb 51. v zvezi s 55. členom ZMZ. V takem primeru je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1, sodišče pa preizkusi le, ali je bila odločba (sklep) izdana v mejah in v skladu z namenom odločanja po prostem preudarku. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodila, da tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je imel za to možnost (v Slovenijo je vstopil nezakonito 8.5.2008, namen za vložitev prošnje pa je izrazil po treh dneh bivanja v Centru za tujce, po tem, ko je izvedel, da bo odstranjen iz države). Iz navedenega naj bi po pravilni presoji tožene stranke izhajalo tudi, da je tožnik prošnjo za priznanje mednarodne zaščite vložil z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb ZPP. Navaja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj je bil kot član prepovedane Kurdske stranke preganjan. Za priznanje azila je zaprosil v Sloveniji, saj do Italije ni uspel priti; možnost zaprositi za azil pa ima kjerkoli in kadarkoli. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje tudi, če je to potrebno med drugim zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov (med drugim) iz 5. in 6. alinee 55. člena tega zakona. Po določbi 5. alinee 55. člena ZMZ prisojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost; po 6. alinei istega člena pa se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če jo prosilec vloži z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in s toženo stranko, da tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je imel za to možnost. Iz ugotovljenih dejanskih ugotovitev v obravnavanem primeru (tako tožene stranke kot sodišča prve stopnje) izhaja, da je tožnik vstopil v Slovenijo nezakonito dne 8.5.2008 ter se z voznikom osebnega avtomobila dogovoril za prevoz v Italijo. Za mednarodno zaščito ni zaprosil, ko je avtomobil, v katerem se je prevažal, ustavila policijska patrulja oziroma ob prihodu v Center za tujce, temveč šele 11.5.2008, po treh dneh bivanja v Centru za tujce, potem ko je izvedel, da bo odstranjen iz Republike Slovenije. ZMZ pa tujcu, ki v Republiko Slovenijo vstopi nezakonito, nalaga, da mora izraziti namen za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času (2. odstavek 35. člena). Zakaj tega ni storil, tožnik ni verodostojno in prepričljivo pojasnil, čeprav je to možnost imel. Tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje utemeljujeta v upravnem sporu izpodbijani sklep o začasni omejitvi gibanja tudi z razlogom, določenim v 6. alinei 55. člena ZMZ, po katerem pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke in sodišča prve stopnje o obstoju razloga za omejitev gibanja, določenega v 5. alinei omenjenega člena. Zato drugega razloga, na katerem temelji odločitev tožene stranke o začasni omejitvi gibanja kot nepotrebnega niti ni presojalo. Že obstoj enega od razlogov, določenih v 55. členu ZMZ, po presoji pritožbenega sodišča zadošča za sum zavajanja ali zlorabe postopka.

Po presoji vrhovnega sodišča ima izrečeni ukrep omejitve gibanja podlago v določbah ZMZ, tožena stranka pa s svojo odločitvijo ni presegla meje prostega preudarka in ga tudi ni uporabila v nasprotju z njegovim namenom. Razlogi, zaradi katerih je bilo tožniku začasno omejeno gibanje, ustrezajo dokaznemu standardu, določenemu v 2. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki je opredeljen kot sum.

Tožnik je pritožbo vložil tudi zaradi pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar izrecno ni navedel nobene kršitve. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb v upravnem sporu, določenimi v 3. odstavku 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar teh kršitev ni ugotovilo.

Pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče z uspehom uveljavljati iz razloga, določenega v 1. odstavku 73. člena ZUS-1. Po navedeni zakonski določbi je namreč dopustno ta razlog uveljavljati le, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje in na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. To pa v tem primeru ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).