Jedro

Glede višine prisojene odškodnine tožena stranka le pavšalno zatrjuje, da je previsoka in da plačila ne zmore. V zvezi z višino prisojene odškodnine revizijsko sodišče ugotavlja, da so bili kriteriji iz 200. člena ZOR pravilno uporabljeni. Upoštevanje šibkega premoženjskega stanja tožene stranke (in z omenjanjem tega stanja v reviziji smiselno uveljavljanje zahteve za zmanjšanje odškodnine) pa v obravnavanem primeru ne prihaja v poštev. Po določbi 191. člena ZOR je zmanjšanje odškodnine mogoče le, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti. Tako kazensko kot tudi pravdno sodišče pa sta ugotovili, da v primeru tožene stranke ti pogoji niso izpolnjeni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 65.250 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi in povrniti stroške postopka v znesku 30.285 Sit. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 54.375 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.8.1992 dalje in povrniti pravdne stroške v znesku 25.083 Sit. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka. V reviziji ni izrecno uveljavljala nobenega revizijskega razloga. Navedbe v sodbah ne odgovarjajo resničnemu dejanskemu stanju. Tožena stranka je s kolom res udarila tožečo stranko, toda šele potem, ko je tožeča stranka pograbila koso in z njo zamahnila. Debelina kola je bila le tri centimetre. Tožnik se je približal ograji, kar dokazuje, da je hotel toženo stranko zadeti s koso. Prisojeni zneski so previsoki. Tudi vse priče, ki jih je tožena stranka predlagala, niso bile zaslišane. Reviziji naj se ugodi in toženo stranko oprosti plačila zneskov, ki jih navaja višje sodišče. Ker je vsega kriv tožnik je krivično, da mora plačati odškodnino toženec. Ta plačila odškodnine tudi ne zmore.

Revizija tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390.člen ZPP).

Z revizijskimi trditvami, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode drugače in z drugačnim sredstvom kot pa sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, izpodbija tožena stranka v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Enako velja za revizijsko trditev, da v postopku niso bile zaslišane vse priče, ki jih je tožena stranka predlagala.

Glede višine prisojene odškodnine tožena stranka le pavšalno zatrjuje, da je previsoka in da plačila ne zmore. V zvezi z višino prisojene odškodnine revizijsko sodišče ugotavlja, da so bili kriteriji iz 200. člena ZOR pravilno uporabljeni. Upoštevanje šibkega premoženjskega stanja tožene stranke (in z omenjanjem tega stanja v reviziji smiselno uveljavljanje zahteve za zmanjšanje odškodnine) pa v obravnavanem primeru ne prihaja v poštev. Po določbi 191. člena ZOR je zmanjšanje odškodnine mogoče le, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti. Tako kazensko kot tudi pravdno sodišče pa sta ugotovili, da v primeru tožene stranke ti pogoji niso izpolnjeni.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je toženec udaril tožnika s kolom po glavi zato, ker je toženec začel prepir s tem, da je na toženčevo parcelo vrgel kost. Sodišče prve stopnje je odločilo, da znaša zato delež soodgovornosti tožeče stranke 10 %, pritožbeno sodišče pa je bilo mnenja, da je delež soodgovornosti večji in da znaša 25 %. Ob upoštevanju ugotovljenega ravnanja obeh pravdnih strank, zlasti pa načina in intenzivnosti obeh ravnanj, pa po mnenju revizijskega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da znaša soodgovornosti tožeče stranke 25 %, ni bil v škodo toženi stranki.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve določb iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).