Jedro

Zavrnitev revizije – odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo in renta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju prvi tožnici prisodilo (še nadaljnjo) odškodnino 13.038,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer iz naslova nepremoženjske škode 9.258,71 EUR, iz naslova premoženjske škode pa 3.780,20 EUR. V presežku je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo. O stroških postopka je odločilo s posebnim sklepom.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prva tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da bi ji moralo sodišče prisoditi celotno vtoževano odškodnino. Poudarja, da primerjava konkretne poškodbe s prisojenimi odškodninami več let nazaj ni ustrezna. Po njenem prepričanju naj bi bil opazen trend zniževanja bagatelnih škod in zviševanja odškodnin za hujše poškodbe po vzorcu zahodnoevropskih držav. Ob upoštevanju vseh fizičnih bolečin in nevšečnosti ter glede na mladost tožnice bi ji moralo prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz tega naslova. Pri presoji odškodnine za strah bi moralo sodišče bolj upoštevati bodoči strah, saj je tožnica še mladostnica in je še vedno močno zaskrbljena za izid zdravljenja, s svojim zdravstvenim stanjem se ne more sprijazniti in se tudi ne bo. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti meni, da sodišče ni ustrezno upoštevalo mnenja izvedenke M. T., ki je priznana strokovnjakinja. Ta je ocenila, da izguba duševnega ravnovesja pomembno in odločilno vpliva na razvoj osebnosti tožnice. Te ugotovitve so povsem skladne z dodatnim zaslišanjem tožnice, prvostopenjsko sodišče pa je zaključilo, da tožnica trpi duševne bolečine, ki niso takšne stopnje, da bi porušile njeno ravnovesje. V tem delu se njeno mnenje in mnenje psihologinje B. V. H. bistveno razlikujeta. Sodišči bi ji morali ob upoštevanju ugotovitev dr. T. prisoditi celotno odškodnino iz tega naslova. Tudi prisojena odškodnina iz naslova skaženosti je prenizka. Te duševne bolečine bodo trajale celo življenje. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz naslova rente zaradi povečane potrebe po pomoči drugih. Sodišče je upoštevalo ugotovitev izvedenca, da oškodovanci po taki poškodbi ne potrebujejo dodatne pomoči, kar pa je v nasprotju z načelom individualizacije odškodnin in tudi z dejanskim stanjem. Tožnica je imela že v času pisanja izvedenskega mnenja spremljevalko. Spremljevalka je povedala, da tožnica potrebuje pomoč, izvedenec je navedel, da bo tožnica trajno ovirana pri raznih fizičnih aktivnostih. Ob upoštevanju navedenega in upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka izgubila spremljevalko, bi ji sodišče moralo prisoditi rento zaradi potrebnosti pomoči v bodoče. Drugostopenjsko sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in dodalo, da je spremljevalka izpovedala, da se je tožnica pogosto želela od nje oddaljiti, kar naj bi kazalo na to, da revidentka ni imela nujne potrebe po takšni obliki pomoči. Revidentka v tem kontekstu opozarja na ugotovitve obeh izvedenk, da tožnica nerealno minimalizira svoje težave, kar pomeni, da želi biti čim bolj podobna vrstnikom. To pa je razlog za občasno in torej nerealno oddaljevanje od spremljevalke.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pri preizkusu materialnopravne pravilnosti odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje glede posameznih oblik nepremoženjske škode (tretji odstavek 370. člena ZPP). V konkretnem primeru so te razvidne iz razlogov na šesti do trinajsti strani prvostopenjske sodbe in četrti do šesti strani drugostopenjske sodbe. Presežno revizijsko navajanje (npr. glede obsega duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je zato neupoštevno.

7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR, ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika treba uporabiti v tem primeru).

8. Tožnica je v prometni nezgodi dne 14. 2. 2001 utrpela zmečkanje spodnjega in srednjega dela desnega stopala z uničeno cirkulacijo, zlom štirih stopalnic, ki so bile delno odbrušene, uničenje vseh mišic in mišičnih tetiv na sprednji strani desnega stopala in uničenje ter defekt kožnega pokrova in podkožja na hrbtišču desnega stopala. Zaradi popolnega uničenja kože in podkožja, mišic, mišičnih tetiv in skeleta ji je bila narejena amputacija desnega stopala po Chopartu. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta sodišči tožnici odmerili odškodnino v znesku 29.000 EUR, za strah 10.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 40.000 EUR, zaradi skaženosti pa odškodnino v višini 17.000 EUR. Skupno odmerjena odškodnina v znesku 96.000 EUR (ob upoštevanju valoriziranega zneska že plačane odškodnine, ki je znašal 86.741,29 EUR, je bila tožnici prisojena v znesku 9.258,71 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 104 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Ta tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo,(1) hkrati pa zajema vse individualne značilnosti tožnice.

9. Revidentka tudi neutemeljeno izpodbija zavrnitev zahtevka za plačilo denarne rente. Glede na revizijsko neizpodbojno dejansko ugotovitev,(2) da trajno povečanih potreb po pomoči drugih (drugi odstavek 195. člena ZOR) tožnica nima in torej (že) predpostavka škode ni podana, je zavrnitev tovrstnega zahtevka materialnopravno pravilna.

10. Revizija je torej neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 182/2009 z dne 29. 3. 2012, II Ips 791/2006 z dne 5. 2. 2009 in II Ips 319/2010 z dne 5. 7. 2012. Op. št. (2): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.