Jedro

Tožena stranka je tožniku ponudila ustrezno zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za čas, ki je bil dogovorjen v prejšnji pogodbi. Tožnik je uveljavljal in dokazoval pot na delo in z dela, upoštevaje pri tem javni prevoz ter tudi njegovo hojo do avtobusne postaje. Pritožbeno sodišče poudarja, da peti odstavek 91. člena ZDR-1 določa le vožnjo z javnim prevoznim sredstvom, ne pa celoten čas, potreben za prihod na delo. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je namen zakonodajalca upoštevati javni prevoz na relaciji, ki je najhitrejša in najbolj smotrna, brez nepotrebnega podaljšanja poti. Takšno pot pa je sodišče ugotovilo, da traja pot od tožnikovega doma do delovnega mesta in nazaj skupaj 2 uri in 24 minut, kar pomeni manj kot 3 ure. Sodišče je pri tem svojo odločitev utemeljilo tudi s tem, da gre za sicer "v kraju sodišča splošno znano razdaljo", da se prestopi na drug avtobus, sicer na isti postaji. Pritožbeno sodišče ne dvomi v takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo sprejema. Dodaja, da je tožnik na glavni obravnavi pred pritožbenim sodiščem navedel, da je njegova pot na delo in z dela trajala štiri ure. Zmotno vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati ves čas prihoda na delo in z dela, torej tudi hojo od doma do postaje in od postaje do delovnega mesta, kar pa iz petega odstavka 91. člena ZDR-1 ne izhaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I/5. točka izreka).

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.323,70 EUR.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 16.327,40 EUR bruto (I/5. točka izreka). Pritožbeno sodišče je v zadevi Pdp 745/2018 z dne 13. 12. 2018 pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep o razveljavitvi in Vrhovno sodišče RS je s sklepom Dsp 4/2019 z dne 16. 4. 2019 pritožbi ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Tožnik je v zadevi vložil tudi revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 43/2019 odločalo 11. 2. 2020 in revizijo zavrnilo, pri čemer so relevantne ugotovitve, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu "referent ...". Stranki sta dne 6. 5. 2013 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 5. 2013 do 30. 4. 2017 za vodstveno mesto "vodja gozdnega obrata". Tožena stranka je tožniku 18. 8. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz poslovnega razloga in mu hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "referent za mehanizacijo in zavarovanje", ki jo je tožnik podpisal 31. 8. 2016. Glede na to, da je tožnik že imel sklenjeno eno pogodbo o zaposlitvi, ni dvoma, da ob odpovedi pogodbe preneha tudi delovno razmerje. Če pa ima delavec sklenjenih z delodajalcem več pogodb o zaposlitvi, je treba ugotavljati pogoje za nadaljnji obstoj vsake od njih.

3. V pritožbi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v odpravnini tožnik uveljavlja, da je nova podpisana pogodba o zaposlitvi neustrezna tudi iz razloga, ker traja vožnja na delo in z dela več kot tri ure vožnje, pri čemer je sodišče zmotno štelo, da se čas hoje od bivališča do avtobusnega postajališča in obratno ne šteje v čas vožnje. Bistvo namreč je, da delavec pride od bivališča do kraja dela v določenem časovnem obdobju. Torej je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da traja čas prihoda in odhoda skupaj 2 uri in 24 minut. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da po spremembi tožbenega zahtevka, s katerim tožnik ne zahteva več ugotovitve neustreznosti delovnega mesta "referent za mehanizacijo in zavarovanja" ponujenega s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 8. 2016, ni več potrebno presojati ustreznosti tega delovnega mesta, saj neustreznost ponujene pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni popolno ugotovilo.

6. Pritožbeno sodišče je opravilo glavno obravnavo, na kateri je odločalo še o preostalem tožbenem zahtevku iz naslova razlike v odpravnini v višini 16.327,40 EUR. Pritožbeno sodišče je v soglasju s strankama ponovilo vse dokaze, izvedene pred sodiščem prve stopnje in dodatno zaslišalo tožnika, ostale dokazne predloge je kot nepotrebne zavrnilo.

7. Tožnik je s spremenjenim tožbenim zahtevkom zahteval plačilo razlike v odpravnini po 91. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki v petem odstavku določa, da je ustrezna zaposlitev zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Šesti odstavek 91. člena ZDR-1 pa določa, da v primeru, ko delavec sprejme neustrezno novo zaposlitev, ima pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem. Zaslišani tožnik je pred pritožbenim sodiščem izpovedal, da mu je tožena stranka izplačala znesek 15.959,30 EUR, celotna odpravnina zaradi odpovedi iz poslovnih razlogov pa bi po njegovi oceni morala znašati 32.286,70 EUR, tako da razlika znese 16.327,40 EUR, kot to izhaja iz listine A71, kar med strankama niti ni bilo sporno. Tožnik je tudi nesporno podpisal novo pogodbo o zaposlitvi.

8. Iz opisov delovnih mest "referent za mehanizacijo in zavarovanje" (B14) in "vodja gozdnega obrata" (B15), ki sta bila v času odpovedi veljavna glede na veljavni Pravilnik o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest izhaja, da se za delovno mesto "vodja gozdnega obrata" zahteva usposobljenost: univerzitetni študij gozdarstva, 5 let delovnih izkušenj v gozdarstvu, VII. ali VI. stopnja gozd. smeri, 8 let delovnih izkušenj v gozd., pri čemer gre za delovno mesto, kjer mandat traja 4 leta. Za delovno mesto "referent za mehanizacijo in zavarovanja" pa se zahteva usposobljenost VII. stopnje gozdarske ali strojne smeri, 3 leta delovnih izkušenj, VI. stopnja gozdarske ali strojne smeri, 5 let delovnih izkušenj. Tožnik je sicer navajal, da gre pri delovnem mestu "referent za mehanizacijo in zavarovanje" za delovno mesto prirejeno invalidu, kar pa iz opisa delovnega mesta ne izhaja. Tako je tožena stranka tožniku ponudila ustrezno zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, pri čemer je tožnik tudi sicer gozdarski inženir s VI. stopnjo izobrazbe. Tožena stranka je navajala, da razume tožnika, ker je razočaran nad propadom gozdarstva v Sloveniji v organiziranosti do pred treh let, ko je bila odvzeta koncesija za državne gozdove ter se je ustanovilo državno podjetje za gozdove. Zato je bila prisiljena v likvidacijo, čeprav je menila, da bi ob drugačnem razpletu še lahko delovala kot gozdno gospodarstvo.

9. Pritožbeno sodišče je nadalje ugotavljalo časovno oddaljenost kraja bivališča do kraja opravljanja dela in nazaj, ker peti odstavek 91. člena ZDR-1 določa, da je ustrezna zaposlitev tista, ko kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca do kraja bivanja delavca. Tožena stranka je na glavni obravnavani pred pritožbenim sodiščem navedla, da je imel tožnik pravico do uporabe osebnega vozila, ne glede na to, da vožnja od A. do B. ni presegala zakonsko določene dolžine porabljenega časa za vožnjo. Dejstvo, da je imel tožnik pravico do uporabe osebnega vozila, ni odločilno, saj ZDR-1 določa prevoz z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca do kraja bivanja delavca. Možnost uporabe osebnega vozila ni organizirani prevoz delodajalca. Tako je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da se je tožnik na delo vozil z lastnim prevozom in se je tudi po novo podpisani pogodbi lahko vozil na delo z lastnim prevozom, čas vožnje na delo v obe smeri pa je bil 1 uro in 20 minut. Nova pogodba o zaposlitvi ne določa, da ima tožnik pravico prevoza z osebnim avtomobilom, pač pa drugi odstavek 10. člena pogodbe o zaposlitvi določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti tudi povračilo stroškov, ki jih ima delavec v zvezi z delom, in sicer v primerih in pod pogojih, ki jih v skladu z zakonom določa kolektivna pogodba oziroma splošni akti. Pogodba o zaposlitvi ne določa prevoza z osebnim avtomobilom, ko bi bil delavec morebiti upravičen do povračila kilometrine. Tožnik je sicer izpovedal, da naj bi njegova pot na delo in z dela v obe smeri trajala 4 ure, pri čemer je kot dokaz predložil vozne rede avtobusov, pa tudi izpis iz Googla, iz katerih izhaja, koliko bi trajala njegova pešpot iz postaje do delovnega mesta ter od njegovega doma do postaje (A51).

10. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku ponudila ustrezno zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za čas, ki je bil dogovorjen v prejšnji pogodbi, pri čemer so neupoštevne navedbe tožnika, da je šlo za delovno mesto, ki ga je prej zasedal invalid. Tožnik je uveljavljal in dokazoval pot na delo in z dela, upoštevaje pri tem javni prevoz ter tudi njegovo hojo do avtobusne postaje. Pritožbeno sodišče poudarja, da peti odstavek 91. člena ZDR-1 določa le vožnjo z javnim prevoznim sredstvom, ne pa celoten čas, potreben za prihod na delo. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je namen zakonodajalca upoštevati javni prevoz na relaciji, ki je najhitrejša in najbolj smotrna, brez nepotrebnega podaljšanja poti. Takšno pot pa je sodišče ugotovilo, da traja pot od tožnikovega doma do delovnega mesta in nazaj skupaj 2 uri in 24 minut, kar pomeni manj kot 3 ure. Sodišče je pri tem svojo odločitev utemeljilo tudi s tem, da gre za sicer "v kraju sodišča splošno znano razdaljo", da se prestopi na drug avtobus, sicer na isti postaji. Pritožbeno sodišče ne dvomi v takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo sprejema. Dodaja, da je tožnik na glavni obravnavi pred pritožbenim sodiščem navedel, da je njegova pot na delo in z dela trajala štiri ure. Zmotno vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati ves čas prihoda na delo in z dela, torej tudi hojo od doma do postaje in od postaje do delovnega mesta, kar pa iz petega odstavka 91. člena ZDR-1 ne izhaja.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede izplačila razlike v odpravnini (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer za narok 625 točk po tar. št. 15/5, urnino za pot iz Maribora do Ljubljane in nazaj 6x50 točk = 300 točk ter kilometrina v višini 96,00 EUR oziroma 160,33 točk, skupaj 1.085,00 EUR in upoštevaje 22 % DDV znaša to 1.323,70 EUR, kar je tožnik dolžan povrniti toženi stranki.