Jedro

Člen 99 ZZZDR posebej ne določa, da bi moral tožnik istočasno s tožbo na izpodbijanje očetovstva vložiti tudi tožbo na ugotovitev očetovstva, vendar namen, ki ga zasledujejo pravna pravila v zvezi z urejanjem teh razmerji po ZZZDR, ob upoštevanju zakonske težnje po celoviti ureditvi posebnega varstva otrok, zahtevajo prav takšen tožbeni predlog.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, ker je štelo, da je v otrokovo korist, da se ohrani obstoječa družinska skupnost, kar pa pri pravočasno vloženi tožbi na izpodbijanje očetovstva ni relevantna okoliščina. Le ob ugotovljenih izjemnih okoliščinah na strani tožnika ali otroka, se bi morda izkazalo kot (pravno) pravično in zato nujno potrebno, da se to pravno pravilo »prebije«, ker bi se ugotovilo, da ne pokriva izjemnih dejanskih stanov.

v dokaznem postopku izvedeni dokazi z izvedenci medicinske stroke. Noben zakon ne določa, da je mogoče ugotoviti ali izpodbiti očetovstvo le, če je izveden dokaz z izvedencem medicinske stroke, s tem, da zoper tožene stranke ni predpisana nobena prisilna sankcija, da bi se udeležili medicinskih preiskav ali razpisanih glavnih obravnav.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da prvotoženec ni oče mld. XY (tretjetoženke), ki jo je rodila drugotoženka.

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (1) ter predlaga višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da drugotoženka v času, ko je zanosila tretjetoženko, ni imela spolnih odnosov s prvotožencem, ker jih je imela s tožnikom. Napačen je dejanski zaključek prvega sodišča, da ni mogoče izključiti intimnih odnosov drugotoženke s prvotožencem. Tožnik je izpovedal, da drugotoženka tri leta pred tem, ko je z njo navezal intimne stike (sredi leta 2005), ni imela spolnih odnosov s prvotožencem. Drugotoženka je tožniku povedala, da je z njim noseča. Tožena stranka s pasivnostjo poskuša onemogočiti tožniku, da bi izpodbil zakonsko domnevo glede očetovstva tretjetoženke, zato tožena stranka tudi ni prišla na preizkus DNK. Tožena stranka zlorablja svoje pravice, ker v pravdnem postopku niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi zoper neaktivno stranko. Pasivnost prvotoženca in drugotoženke bi moralo prvo sodišče šteti v njuno škodo in tožbenemu zahtevku ugoditi. Napačni so zaključki prvega sodišča, da je potrebno upoštevati, da ima otrok oba starša in da ni v korist otroka, če se izpodbije zakonska domneva o očetovstvu prvotoženca. V koristi mladoletnega otroka je, da se ugotovi, kdo je njegov biološki oče. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen, če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tudi za spore iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2) velja načelo proste dokazne ocene, saj noben zakon ne predpisuje dokazne vrednosti posameznega dokaza ali povedano drugače ne obstaja zakonska določba, ki bi določala, s katerimi dokazi je moč izpodbiti očetovstvo. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje takšne dokazne ocene ni naredilo. Iz sodbe ne izhajajo razlogi, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, če je prvo sodišče sledilo izpovedbam prič in tožnika. Dokazno niso ocenjena ravnanja tožencev, ki niso nasprotovali tožbenemu zahtevku, udeležili se niso nobenega naroka, svoje odsotnosti pa niso opravičili, zaradi njihove pasivnosti pa Inštitut za sodno medicino v Ljubljani ni mogel opraviti izvedeniškega mnenja, s katerim bi bilo mogoče prepričljivo ugotoviti ali je prvotoženec biološki oče tretjetoženke. Sodbo zato nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, zato jo je bilo potrebno razveljaviti že iz teh razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

5. Na tožniku je bilo dokazno breme, da dokaže, da prvotoženec ni biološki oče tretjetoženke ter da je oče mladoletnega otroka. Tožnik je v ta namen predlagal lastno zaslišanje, zaslišanje prič ter izdelavo izvedeniškega mnenja (analiza DNK). Tožene stranke na navedbe tožnika niso odgovorile, bile so pasivne ter na ta način potrjevale, da so navedbe tožnika resnične. Ker se v postopku izpodbijanja očetovstva varujejo predvsem koristi mld. otroka, je bilo sodišče prve stopnje dolžno izvesti vse dokaze, ki so jih predlagale pravdne stranke ter po uradni dolžnosti tudi tiste dokaze, ki so bili po oceni prvega sodišča potrebni za zavarovanje koristi otroka. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnih materialnopravnih zaključkov, da je pomembna okoliščina, da otrok živi s prvotožencem in drugotoženko v družinski skupnosti, zato pasivnosti tožencev ni moč šteti v njihovo škodo. Takšni (pravni) pogledi sodišča prve stopnje so zmotni.

6. Določba 99. člena ZZZDR daje tožniku pravico izpodbijati očetovstvo v roku enega leta, ko je očetovstvo vpisano v matično knjigo. Mld. tretjetoženka je bila rojena 17. 6. 2007, tožnik pa je vložil tožbo na izpodbijanje očetovstva 13. 7. 2007, kar pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno. Določba 99. člena ZZZDR je odraz odločitve zakonodajalca, da daje prednost resnici o biološkem očetu, pred pravico otroka, da ohranja družinsko okolje, v katerem je do tedaj živel, če je tožba na izpodbijanje očetovstva vložena v roku enega leta, ko je očetovstvo vpisano v matično knjigo. Razbijanje obstoječega družinskega okolja ima za otroka vedno negativne posledice, vendar je zakonodajalec dal prednost pravici otroka, da izve za svoj izvor in za pravega biološkega očeta in pravici biološkega oče, da izvršuje roditeljsko pravico (54. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, ker je štelo, da je v otrokovo korist, da se ohrani obstoječa družinska skupnost, kar pa pri pravočasno vloženi tožbi na izpodbijanje očetovstva ni relevantna okoliščina. Le ob ugotovljenih izjemnih okoliščinah na strani tožnika ali otroka (3), se bi morda izkazalo kot (pravno) pravično in zato nujno potrebno, da se to pravno pravilo »prebije«, ker bi se ugotovilo, da ne pokriva izjemnih dejanskih stanov. Dejansko bi v takšnem primeru šlo za pravno praznino, ki bi opravičevala neuporabo tega pravnega pravila, saj tudi ne bi šlo za enakovrsten primer, ki je zajet v tem pravnem pravilu. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo takšnih izjemnih okoliščin, zato je bila naloga prvega sodišča, da dokazno le oceni, ali je tožnik dokazal, da prvotoženec ni oče mld. otroka.

7. Posebno varovanje otrokove koristi je v družbi splošno znana in sprejeta vrednota, ki je pomemben kriterij za razlago zakonskih določb, ki urejajo postopek izpodbijanja očetovstva. Družbeno (pravno) okolje si več ne zastavlja vprašanj, ali otroku posebno (pravno) varstvo pripada (4), saj mu je takšen poseben položaj pravno civilizacijsko že priznan in uživa polno družbeno legitimacijo, (pravno) vprašanje je le, na kakšen način ta poseben položaj otroka v pravnih razmerjih, kjer nastopa kot nosilec pravic, pa tudi bremen, vgraditi v pravni sistem in ga na izvedbeni ravni celovito udejaniti. Zato ne zadošča, da se posebno varstvo otrokovih pravic kaže le skozi temeljne oziroma nekatere določbe ZZZDR, posebno varstvo pravic otroka mora biti celovito, zato se mora odražati v vsaki določbi tega zakona, ki vpliva na otrokov položaj (pravice), takšna izhodišča pa morajo upoštevati tudi sodišča pri svojih odločitvah, ko odločajo o razmerjih med starši in otroci. Med ta razmerja pa spadajo tudi zahtevki na ugotovitev in izpodbijanje očetovstva.

8. Primerjalnopravni pregled pokaže, da posamezni pravni sistemi, ki dopuščajo tožbo na izpodbijanje očetovstva tistemu, ki misli, da je oče, v prvi vrsti želijo zavarovati položaj (koristi) otroka, saj štejejo za nedopustno, da bi se poseglo v obstoječi družinski odnos, če se hkrati ne vzpostavi nov družinski odnos med tožnikom in otrokom (5). Tožba na izpodbijanje očetovstva in tožba na ugotovitev očetovstva se zato morata voditi istočasno, ker je tožnikov zahtevek na ugotovitev očetovstva odvisen od utemeljenosti zahtevka na izpodbijanje očetovstva. Zahtevka sta med seboj prepletena in v procesnem smislu predstavljata nedeljivo celoto (6).

9. Člen 99. ZZZDR posebej ne določa, da bi moral tožnik istočasno s tožbo na izpodbijanje očetovstva vložiti tudi tožbo na ugotovitev očetovstva, vendar namen, ki ga zasledujejo pravna pravila v zvezi z urejanjem teh razmerji po ZZZDR, ob upoštevanju zakonske težnje po celoviti ureditvi posebnega varstva otrok, zahtevajo prav takšen tožbeni predlog. Utemeljenost »enotnega zahtevka« je v tem, da ima otrok ves čas pravnoformalno priznanega očeta, kar pa ni moč zagotoviti, če je s sodbo zakonsko očetovstvo izpodbito in očetovstvo priznano šele kasneje v postopku pred CSD (88. in prvi odstavek 90. člena ZZZDR) ali celo šele s sodbo po izvedenem pravdnem postopku po tožbi na ugotovitev očetovstva, če mati nasprotuje priznanju očetovstva pred CSD (drugi odstavek 90. člena ZZZDR). Zakonski določbi 88. in 90. člena ZZZDR urejata razmerja, ko otrok še nima vpisanega očeta v matično knjigo, ali če mati otroka ne nasprotuje zahtevku na izpodbijanje očetovstva (7), saj so v takem primeru pravice otroka v zadostni meri zavarovane, če tisti, ki trdi, da je oče otroka, skupaj s tožbo na izpodbijanje očetovstva poda še izjavo na sodni zapisnik o priznanju očetovstva, ki ima enake (pravne) posledice kot izjava pred CSD.

10. Ker pa ravnanje drugotoženke kaže, da nasprotuje zahtevku tožnika, ni smiselne razlage, da bi bilo potrebno postopek voditi preko CSD, saj če mati otroka nasprotuje zahtevku v pravdi na izpodbijanje očetovstva, bo (najverjetneje) izpodbijala tudi priznanje očetovstva tožnika, ki bi bilo dano pred CSD, kar bi v končni posledici pomenilo, da bi moral tožnik vložiti tožbo na ugotovitev očetovstva. Če bo tožnik uspel izpodbiti očetovstvo in istočasno ne bo zahteval ugotovitev očetovstva, bo le od tožnika odvisno, ali bo dal priznanje pred CSD (8), povsem nevzdržna pa bi bila situacija, če bi bilo v kasnejšem postopku ugotavljanja očetovstva tožnika (9) (drugi odstavek 90. člena ZZZDR ali po 92. členu ZZZDR) ugotovljeno, da tožnik ni oče mld. otroka, takšna končna odločitev pa zagotovo ne bi bila korist mld. otroka. Nedopustno bi bilo dati prednost resnici o poreklu otroka, če bi v končni fazi otrok ostal brez pravnoformalnega očeta. Če tožnik ne more uspeti z zahtevkom, da je oče otroka, potem ni utemeljen zahtevek na izpodbijanje očetovstva, ob tem, da dokler zakonsko očetovstvo ni izpodbito, ni možno ugotoviti biološkega očetovstva. Ali povedano drugače, tožnik je aktivno legitimiran, če dokaže očetovstvo, ki mu daje legitimacijo za izpodbijanje očetovstva prvotoženca (10). Določbi 88. in 90. člena ZZZDR sta zato uporabni za priznanje očetovstva, ko otrok še nima v matično knjigo vpisanega očeta, oziroma v primeru, ko mati ne nasprotuje zahtevku na izpodbijanje očetovstva(11), ne pa v procesni situaciji, ko toženci enotno nasprotujejo zahtevku na izpodbijanje očetovstva.

11. V danem primeru je formalno očetovstvo znano, saj je oče mladoletnega otroka prvotoženec na podlagi določbe 86. člena ZZZDR. Bilo bi v nasprotju z interesi mladoletnega otroka, če bi bilo očetovstvo le izpodbito in ne bi bilo (istočasno) ugotovljeno očetovstvo tožnika v istem postopku. Zato bo moral tožnik ustrezno prilagoditi tožbeni zahtevek, s tem, da bo zahteval hkrati tudi ugotovitev očetovstva. Takšno dopolnitev tožbe mora prvo sodišče dopustiti, saj je v interesu mladoletnega otroka, da se dejansko ugotovi, kdo je biološki oče mladoletnega otroka, ob tem, da je tožnik pravočasno vložil tožbo.

12. Z razlago navedenih zakonskih določb pritožbeno sodišče ni poseglo v zakonodajno pristojnost. Namen je bil le zapolniti zakonsko vrzel, ki je le na videz omogočala različne razlage, s tem, da je pritožbeno sodišče vseskozi ravnalo z ustaljeno in predvidljivo metodologijo vrednotenja določb ZZZDR, kjer se nejasne in pomanjkljive zakonske določbe v razmerjih med straši in otroci razlagajo glede na namen, ki ga zasleduje zakon, ta pa je v posebnem varstvu pravic mladoletnih otrok. Takšna teleološka razlaga (12) zakonskih določb daje v konkretni pravdni zadevi jasen odgovor, da se le ob istočasnem zahtevku na izpodbijanje in ugotavljanje očetovstva lahko zavarujejo pravice mld. tretjetoženke, vsaka druga razlaga bi bila v nasprotju z otrokovimi pravicami in s tem v neskladju z zakonom.

13. Zaradi navedenih razlogov bo moral tožnik dopolniti zahtevek, s tem, da bo hkrati z zahtevkom na izpodbijanje očetovstva zahteval tudi ugotovitev očetovstva. Takšen dopolnjen zahtevek procesnega položaj tožencev ne bo poslabšal, nasprotno, koristi otroka bodo bolj zavarovane, kar je tudi glavno vodilo pri ugotavljanju (izpodbijanju) starševstva. Prvo sodišče naj na naroku tudi pozove tožnika, da na zapisnik poda izjavo o priznanju očetovstva, saj bo le na tak način mogoče v celoti zavarovati koristi mld. otroka v okviru zakonskih določb, ki dopuščajo izpodbijanje in ugotavljanje očetovstva, s tem pa bo zagotovljena sklepčnost tožbenega zahtevka tudi ob morebitnih drugačnih materialnopravnih stališčih, kot jih je v tej odločbi zavzelo pritožbeno sodišče. 14. Naloga kolizijske skrbnice je, da varuje le interese otroka. Ima poseben položaj, zato ima dolžnostno upravičenje, da zahteva od CSD in sodišča prve stopnje izdajo odločb, s katerimi bo lahko v najboljši meri zavarovala koristi otroka, ki pa so v tem, da se prepričljivo ugotovi ali je tožnik biološki oče tretjetoženke. Sodišče prve stopnje lahko izda ustrezne začasne odredbe tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 411. člena ZPP), s katerimi bo zavarovalo koristi otroka. Preprečevanje oziroma pasivnost prvotoženca in drugotoženca glede stikov otroka s kolizijsko skrbnico, pa lahko prvo sodišče zagotovi z zagroženo denarno kaznijo ali drugimi odredbami po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (glej tudi 238.a – 238.f člen ZIZ (13)), če se bodo tekom postopka izkazale za potrebne.

15. Pritožbeno sodišče dodatno še pojasnjuje, da pristop, s katerim se prvo in drugotoženca branita v pravdni zadevi, je zgrešen. Menita, da jima pasivnost lahko zagotavlja nespremenjeno stanje in s tem zavrnitev zahtevka. Takšno razmišljanje je zmotno. Če toženca ne bosta sodelovala pri medicinskih preiskavah v zvezi z izpodbijanjem (ugotavljanjem) očetovstva, bo moralo sodišče oceniti razloge tožencev za takšno ravnanje in v kolikor bo tožnik z ostalimi dokazi (pričami in lastno izpovedbo) prepričal sodišče, da je oče mladoletne tretjetoženke, bo treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Toženca sta zmotno prepričana, da očetovstva ni možno izpodbiti, če niso v dokaznem postopku izvedeni dokazi z izvedenci medicinske stroke. Noben zakon ne določa, da je mogoče ugotoviti ali izpodbiti očetovstvo le, če je izveden dokaz z izvedencem medicinske stroke, s tem, da zoper tožene stranke ni predpisana nobena prisilna sankcija, da bi se udeležili medicinskih preiskav ali razpisanih glavnih obravnav. Ali se bo tretjetoženka udeležila navedenih preiskav, je odločitev kolizijske skrbnice, prvo sodišče pa mora skozi načelo odprtega sojenja preprečiti, da bi bila sodba za stranke presenečenje.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanu ZZZDR.

(3) Npr. nezmožnost izvrševanja roditeljske pravice tožnika.

(4) Podrobneje glej 56. člen Ustave RS, Deklaracijo o otrokovih pravicah in Konvencijo združenih narodov o otrokovih pravicah.

(5) Družinski zakon R Hrvaške v 81. členu določa, da moški, ki sebe šteje za očeta otroka, lahko vloži tožbo na izpodbijanje očetovstva, če hkrati zahteva, da se ugotovi njegovo očetovstvo. Enaka ureditev je tudi v R Srbiji, s tem, da se dopušča tožbo takšni osebi le pod dodatnim pogojem, če je v času spočetja otroka ali pred njegovim rojstvom živel z materjo otroka v življenjski skupnosti. Avstrijsko pravo dopušča neposredno tožbo na izpodbijanje očetovstva le možu matere, materi, otroku in tistemu, ki meni, da je oče otroka pa je dopuščena takšna tožba le subsidiarno preko državnega odvetnika.

(6) Glej Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu god. 35 – broj 2-3, dr. Mira Alinović stran 316. (7) Zahtevku na izpodbijanje očetovstva nasprotuje le mož otrokove matere.

(8) Mati in otrok sicer lahko kasneje vložita tožbo na ugotovitev očetovstva (92. člen ZZZDR), kar le še dodatno potrjuje zaključke, da je ob vloženi tožbi na izpodbijanje očetovstva po 99. členu ZZZDR procesna nujnost, da se istočasno vloži tudi tožba na ugotovitev očetovstva.

(9) Ko bi bilo že s pravnomočno sodbo izpodbito očetovstvo prvotoženca.

(10) Takšnega »dvojnega zahtevka« pa ni mogoče zahtevati od moža otrokove matere, ki vlaga tožbo na izpodbijanje očetovstva.

(11) In se takšno priznanje da na sodni zapisnik.(12) Pritožbeno sodišče je uporabilo tudi druge metode razlage zakonskih določb: primerjalnopravno, jezikovno, sistematično in funkcionalno.(13) V nadaljevanju ZIZ.