Jedro

Stališče prvostopnega sodišča, da bi bila sodna prepoved izplačila zneska po garanciji njenemu upravičencu z začasno odredbo, narekovana s presojo pravilne izpolnitve osnovnega posla, v nasprotju z namenom bančne garancije "na prvi poziv", je pravilno, saj je takšna garancija samostojna in neodvisna od temeljnega posla ter je tako glede razmerja, katerega uspeh garantira, abstraktna zaveza. Ugovori iz temeljnega posla v primeru garancije "brez ugovora" oziroma "na prvi poziv" ne pridejo v poštev. Izdaja začasne odredbe (na prepoved izplačila zneska po garanciji) je dopustna le izjemoma, v primerih, ki bi kazali na zvijačno ravnanje upravičenca iz garancije ob njegovi vnovčiti.

Izrek

Pritožba zoper 1. točko izreka sklepa se zavrne in izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

Pritožbi zoper 2. točko izreka se delno ugodi in se izpodbijani sklep v tej točki spremeni tako, da odslej glasi: "Upnik je dolžan nerazdelno povrniti 1. in 3. dolžnikom stroške postopka v višini 1.859,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila." Pritožnik (upnik) je dolžan nerazdelno povrniti 1. in 3 dolžnikom 1.497,90 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa nosi sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o začasni odredbi in začasno odredbo tega sodišča, opr. št. Zg 19/2007 z dne 17. 5. 2007 razveljavilo (1. tč. izreka). Odločilo je, da je upnik dolžan povrniti dolžnikom stroške v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo v znesku 2.690,58 EUR z obrestmi (2. tč. izreka).

Upnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o razveljavitvi začasne odredbe razveljavi v 1. in 2. tč. izreka, ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe pa zavrne in potrdi sklep o izdaji začasne odredbe, dolžnikom pa solidarno naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v 1. in 2. tč. izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Prvo in tretje navedeni dolžniki so na pritožbo odgovorili. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo zavrže, upniku pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka z obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da prvostopno sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izpodbijani sklep pa tudi ima takšne razloge, da ga je mogoče preizkusiti.

Stališče prvostopnega sodišča, da bi bila sodna prepoved izplačila zneska po garanciji njenemu upravičencu z začasno odredbo, narekovana s presojo pravilne izpolnitve osnovnega posla, v nasprotju z namenom bančne garancije "na prvi poziv", je pravilno, saj je takšna garancija samostojna in neodvisna od temeljnega posla ter je tako glede razmerja, katerega uspeh garantira, abstraktna zaveza. Ugovori iz temeljnega posla v primeru garancije "brez ugovora" oziroma "na prvi poziv" ne pridejo v poštev. Izdaja začasne odredbe (na prepoved izplačila zneska po garanciji) je dopustna le izjemoma, v primerih, ki bi kazali na zvijačno ravnanje upravičenca iz garancije ob njegovi unovčiti.

Prvostopno sodišče je presojalo trditve upnika, s katerimi je utemeljeval zvijačno ravnanje dolžnika - upravičenca do garancije, in zaključilo, da ravnanje dolžnikov (zahteve banki za unovčiti bančne garancije za odpravo skritih napak) ni mogoče šteti za zvijačno ravnanje, s katerim bi dolžniki ravnali v nasprotju s standardom vestnosti in poštenja oziroma ni mogoče šteti, da so dolžniki s svojim dejanjem zlorabili pravice, ki jim gredo iz naslova bančne garancije. Prvostopno sodišče se je pri tem naslonilo na odločilne dokaze, to je dopise, ki izkazujejo, da je bil upnik že več mesecev pred sestanki, na katere se sklicuje v tem postopku, pozvan k odpravi napak. Pritožnik pa ne trdi, da se je tedaj na pozive sploh odzval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je banka iz L. s sporno garancijo nepreklicno in pogojno obvezala, da bo upravičencu na njegov prvi pisni poziv, ki mu bo priložena pisna izjava upravičenca, da naročnik garancij ni izpolnil osnovne obveznosti, in sicer odprave skritih napak na vitalnih delih stavbe, ter pisna zahteva etažnih lastnikov, ki so skupaj imetniki najmanj polovice solastninskih deležev na skupnih delih stavbe, s katero od upravičencev zahtevajo vnovčitev te garancije, plačala vsak znesek do najvišjega zneska 28.995.460,00 SIT. Upoštevaje določbo 2. odst. 19. čl. Gradbene pogodbe št. 03/03-60 za izvajanje gradbeno obrtniških, instalacijskih in drugih del na objektu: trije večstanovanjski objekti G., S. G., sklenjene med A., d.o.o., Ljubljana kot naročnikom oziroma investitorjem ter G.P.G., d.d., kot izvajalcem dne 17. 2. 2003 (v kateri je bilo predvideno vnovčenje garancije v primeru, če izvajalec kljub pismenemu obvestilu v roku 15 dni ne pristopi k odpravi napak ali jih ne odpravi v dogovorjenem roku) ter upoštevaje dejstvo, da se upnik na prve pozive za odpravo napak ni odzval, o zvijačnosti dolžnika ni mogoče govoriti. Morebitno naknadno dogovarjanje dolžnika in upnika o odpravi napak, ob tem, da ni nesporno izkazan nek nov dogovor o pogojih za vnovčitev garancije, še ne more kazati na zvijačnost dolžnika, kljub dopisu upravnika z dne 25. 4. 2007 (A6), na katerega se sklicuje pritožnik. Ker vnovčitev bančne garancije ni pogojena z oceno vrednosti sanacije ugotovljenih napak in ker upnik ne zanika obstoja le teh, njegove trditve o nesorazmernosti med "njegovo" oceno zneska sanacije ugotovljenih napak in zneskom bančne garancije, ki naj bi kazale zvijačnost dolžnika, niso utemeljene. Iz trditev obeh strank in predloženih listinskih dokazov pa tudi ni moč zaključiti, da bi bila zatrjevana nesorazmernost takšna, da bi ta kazala na zvijačno ravnanje dolžnika. Ocenjevanje zneska, potrebnega za sanacijo, bi v danem primeru, ob danih trditvah strank, pomenilo že reševanje osnovnega razmerja. Iz istega razloga ter upoštevaje dejstvo, da se ugotovljene napake ne nanašajo zgolj na dela v zvezi z brežino, v tem postopku niso upoštevne trditve upnika, da brežina ni bila predmet gradbene pogodbe.

Pritožbeno sodišče pa se tudi v celoti strinja z zaključki prvostopnega sodišča glede pasivne legitimacije tretje navedenega dolžnika.

Ob povedanem se izkaže, da je prvostopno sodišče v zadostni meri ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje in pravilno materialnopravno odločilo, ko je ugovoru prvo in tretjedolžnikov ugodilo ter izdano začasno odredbo razveljavilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo upnika zavrnilo in izpodbijani sklep v 1. tč. izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Delno pa je utemeljena pritožba upnika zoper 2. tč. izreka sklepa, v kateri je prvostopno sodišče odločilo o stroških postopka. V skladu z določbo 2. tč. Tarifne št. 27 odvetniške tarife je za ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe predvidena nagrada v višini 50 % nagrade, določene v Tarifni št. 18. Upoštevaje vrednost spornega predmeta 120.995,91 EUR, bi tako nagrada za ugovor znašala 700 točk. Upoštevaje določbo 9. člena Odvetniške tarife pa je nagrado za ugovor etažnih lastnikov potrebno povišati še za 8 krat 70 točk, to je 560 odvetniških točk (OT), kar skupaj znese 1.260 OT. Zmotno je stališče pritožnika, da bi odvetniku 1. in 3. dolžnikov pripadala le nagrada v višini 700 točk, povišana za ugovor 3. dolžnika S. d.o.o. za 10 %, torej skupaj 770 OT, saj določba 9. čl. Odvetniške tarife, predvideva 10 % povišanje skupne vrednosti storitve za vsako nadaljnjo stranko v primeru zastopanja več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage (npr. za etažne lastnike). V danem primeru pa iz predloga za izdajo začasne odredbe in nadaljnjih vlog upnika in ugovora dolžnika ni razbrati, da bi upnik predlagal začasno odredbo zoper tretjega dolžnika S. d.o.o., P., iz iste pravne podlage kot zoper etažne lastnike. Ti so namreč končni koristniki sredstev, ki bi bila vnovčena po garanciji, tretjedolžnik pa je le upravnik prvodolžnikov, ki jih po pogodbi o upravljanju v zadevi vnovčitve bančne garancije zastopa po pooblastilu. Odvetniku prvo in tretjedolžnikov gre tako za sestavo dveh ugovorov (1. in 3. dolžnikov) nagrada v višini 1.960 OT (700 OT + 560 OT + 700 OT). Za sestavo pripravljalnega spisa z dne 14. 6. 2007 pa gre v skladu z določbo tč. 7/c Tarifne št. 27 Odvetniške tarife nagrada v višini 75 % iz Tarifne št. 18, kar znese več kot 1.300 OT, kolikor jih je priglasil odvetnik. Temu pripada še 50 OT za sestavo zahteve z dne 4. 6. 2007. Odvetniku pa ne gre nagrada za pregled listin v spisu, saj je ta že obsežena v nagradi za sestavo ugovora. Prav tako mu ni moč priznati priglašenih 50 točk za poročanje strankam, ker za takšno opravilo ni podlage v Odvetniški tarifi. Odvetnik prvo in tretjetoženih strank je tako upravičen do nagrade v višini 3.310 odvetniških točk, kar znese 1.519,40 EUR, 20 % DDV v višini 303,90 EUR in materialne stroške v višini 19,80 EUR, kar znese skupaj 1.843,10 EUR. Toženim strankam pa pripade tudi povračilo stroškov sodnih taks v višini 15,86 EUR. Stroški toženih strank torej skupaj znašajo 1.859,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi upnika delno ugodilo in izpodbijani sklep v 2. tč. izreka spremenilo tako, da je upniku naložilo v plačilo 1.859,00 EUR stroškov postopka z obrestmi.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške, prvo in tretje dolžnikom pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 1.497,90 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku prvo in tretje toženih strank za sestavo odgovora v višini 1.221,00 EUR (6. točka Tar. št. 27 v zvezi z 9. členom Odvetniške tarife), 20 % DDV v višini 244,20 EUR, materialne stroške v višini 16,80 EUR ter stroške sodnih taks v višini 15,86 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife