Jedro

Upravni organ je dolžan odmeriti komunalni prispevek v zvezi z načrtovano spremembo namembnosti v obsegu, kakršen je prikazan v PGD in za katerega naj bi upravna enota izdala gradbeno dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 8.264,94 EUR, in sicer v zvezi z rekonstrukcijo poslovnega objekta na zemljiščih parc. št. ... k.o. ... v poslovno stanovanjski objekt. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je toženka ugotovila vrsto posega na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. P072/2007 iz junija 2008 Površina dela objekta, ki je bil doslej poslovni, po spremembi namembnosti pa bo stanovanjski, je v PGD izražena kot neto površina 571,95 m2. Tožnikova trditev, da je del objekta, na katerega se nanaša obračun komunalnega prispevka, spomeniško zaščitena stanovanjska stavba in zato ne gre za spremembo namembnosti, po mnenju organa nima vpliva na odmero komunalnega prispevka. V zvezi s tem navaja, da objekt ni zaščiten kot samostojna stanovanjska hiša, ampak v sklopu objektov arheološkega najdišča ..., in da je Zavod za varstvo kulturne dediščine 12. 2. 2008 izdal tudi kulturnovarstveno soglasje k rekonstrukciji poslovnega objekta v poslovno stanovanjski objekt. Da je objekt poslovni, izhaja iz katastra zgradb, niti PGD pa kot obstoječe stanje ne prikazuje stanja, iz katerega bi bila razvidna stanovanjska namembnosti.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je predloženi PGD podlaga za odmero komunalnega prispevka, saj so v njem navedeni vsi parametri, ki jih prvostopenjski organ potrebuje za izračun. Iz predloženih podatkov je razvidno, da so po sedanjem stanju v objektu, ki se bo rekonstruiral, izključno poslovni prostori. Tega dejstva tožnik ne more izpodbiti s pavšalno navedbo, da gre za spomeniško zaščiteno stanovanjsko stavbo. Šele pritožbi priložena izpiska iz zemljiškega katastra in zemljiške knjige, s katerima želi tožnik dokazati, da so bila v tem objektu nekoč stanovanja, pa sta nedovoljena nova dokaza, tudi sicer pa na drugačno odmero ne bi vplivala. Pri odmeri ni bistvena raba iz uradnih evidenc, ampak uporaba objekta glede na zadnje stanje, v konkretnem primeru torej v poslovne namene.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka ni na ustrezen način upoštevala dejstva, da je del objekta spomeniško zaščitena stanovanjska stavba, zato ne gre za spremembo namembnosti in s tem ne za predmet odmere komunalnega prispevka. Meni, da bi si moral že prvostopenjski organ priskrbeti podatke o dejstvih, o katerih vodi evidenco državni organ, v nasprotnem primeru pa bi ga moral pozvati k predložitvi dokazil in se na ta način prepričati o resničnosti njegove navedbe o spomeniško zaščitenem delu objekta kot stanovanjske stavbe. S tem ko je drugostopenjski organ navedel, da tudi v primeru pravočasno predloženih dokazil ta ne bi mogla biti upoštevana, se ni opredelil do pritožbenih navedb, da je bil v naravi del objekta, v katerem se bo uredilo stanovanja, spomeniško zaščiten del, v katerem so bila že prej stanovanja. Zaradi tega odločitev drugostopenjskega organa ne vsebuje vseh razlogov za odločitev. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep (pravilno: odločbo) odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da prvostopenjski organ odloči na podlagi podatkov, ki jih predloži stranka, ti pa so v zvezi z odmero komunalnega prispevka razvidni iz PGD. Zato se ne more sklicevati na določbe ZUP, po katerih bi moral organ sam pridobivati podatke o določenih dejstvih. V obravnavanem primeru je iz PGD jasno razvidno, da je sedanja raba objekta poslovna in se z rekonstrukcijo spreminja v stanovanjsko. Ker tožeča stranka zatrjuje drugačno dejstvo, kot je razvidno iz PGD in bi na ta način želela doseči drugačen izračun komunalnega prispevka, bi za to morala predložiti spremenjeni PGD. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ prve stopnje je v izpodbijani odločbi navedel, to pa ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v upravne spise, da je bil komunalni prispevek odmerjen na podlagi obvestila Upravne enote Ajdovščina, da je tožnik vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in spremembo poslovnega objekta v poslovno stanovanjski objekt, da je vloga popolna in da naj občina obračuna komunalni prispevek v skladu s 79. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Temu obvestilu je upravna enota predložila tudi vodilno mapo PGD.

Na podlagi navedenega je upravni organ ravnal pravilno, ko se je pri odmeri komunalnega prispevka oprl na podatke, ki jih je tožnik navedel v PGD, saj je na tej podlagi tudi v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja zahteval njegovo izdajo. Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) v 80. členu namreč določa, da je zavezanec za plačilo investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. To pomeni, da obveznost nastane zaradi načrtovane gradnje in s tem predvidene priključitve na komunalno infrastrukturo. Kakšna gradnja je načrtovana, je razvidno iz PGD, ki mora biti priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (1. točka drugega odstavka 54. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), plačani komunalni prispevek pa je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (5. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Da je PGD in s tem v njem navedeni podatki podlaga za odmero komunalnega prispevka, je razvidno tudi iz drugega odstavka 11. člena Odloka o komunalnem prispevku v Občini Ajdovščina (Uradni list RS, št. 11/2000 in naslednji), ki določa, da občina od upravljavcev komunalne infrastrukture pridobi podatek, ali je za potrebo predvidene gradnje potrebno povečati priključke na javno infrastrukturo oz. njene zmogljivosti, v primeru, če ta ni razviden iz projektne dokumentacije za gradnjo. Navedeno kaže, da so za odmero pomembni podatki iz PGD, le izjemoma jih pridobi občina sama.

Po prejemu navedene dokumentacije je bil torej prvostopenjski organ dolžan odmeriti komunalni prispevek v zvezi z načrtovano spremembo namembnosti v obsegu, kakršen je bil prikazan v PGD in za katerega naj bi upravna enota izdala gradbeno dovoljenje. Sodišče se zato strinja tudi s stališčem toženke, da bi moral tožnik, če bi želel doseči, da se za del objekta, ki je po njegovem mnenju že stanovanjske namembnosti zaradi dejstva, da je v tem delu spomeniško zaščiten, spremeniti PGD.

Glede na navedeno dejstvo spomeniške zaščitenosti stavbe z določeno namembnostjo samo po sebi ne more vplivati na drugačno odmero v obravnvanai zadevi. Zato je neutemeljeno tudi stališče, da bi moral prvostopenjski organ sam pridobiti dokaze o tej okoliščini oz. pozvati tožnika, naj jih predloži. Poleg tega je prvostopenjski organ v svoji odločiti ugotovil, da objekt ni zaščiten kot samostojna stanovanjska hiša, ampak v sklopu objektov tam navedenega arheološkega najdišča in da je Zavod za varstvo kulturne dediščine izdal kulturnovarstveno soglasje za rekonstrukcijo poslovnega objekta v poslovno stanovanjski objekt, čemur tožnik v tožbi ne oporeka. Če so bila v tem delu objekta stanovanja kdajkoli v preteklosti, pa tožnik ne pojasni, kako naj bi glede na 80. člen ZPNačrt nekdanja stanovanjska namembnost (pred trenutno obstoječo poslovno, ki se bo po izdaji gradbenega dovoljenja spremenila v stanovanjsko) vplivala na odmero komunalnega prispevka.

Ker so tožbeni očitki, da bi moral upravni organ odmeriti komunalni prispevek od manjše površine, kot je navedena v PGD (571,95 m2), neutemeljeni, na odločitev v zadevi pa ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).