Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
ZDavP-2 v določbi 141. člena daje podlago za izdajo ugotovitvene odločbe, vendar le za izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. V obravnavanem primeru pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v postopku niso bile ugotovljene nepravilnosti takšne vrste, ampak nepravilnosti, ki imajo vpliv na višino davčne obveznosti in zaradi katerih bi nastal carinski oziroma davčni dolg, ki pa ga prvostopenjski organ ni obračunal oziroma odmeril izključno zato, ker je potekel predpisani rok, v katerem bi to lahko storil. Glede na navedeno (obrazložitev) po presoji tega sodišča prvostopenjski organ ni izkazal podlage za izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti v smislu prvega odstavka 141. člena ZDavP-2.
I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Sežana, št. DT 0611-17/2014-3 z dne 4. 7. 2014, odpravi in se zadeva vrne Finančni upravi Republike Slovenije v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.
1. Z odločbo, št. DT 0611-17/2014-3 z dne 4. 7. 2014 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), izdano v zvezi z izvajanjem inšpekcijskega nadzora družbi A. d.o.o. (v nadaljevanju družba A.) in tožnici, je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka ugotovil, da: - carinski postopek sprostitve v prost promet za blago z opisom "bazno olje HC-3N-surovina za izdelavo različnih mazalnih olj", tarifne oznake 2710 19 99 TARIC koda 00, dodatna koda T199, oproščeno plačila davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v okviru davčno oproščene dobave v drugo državo članico (v nadaljevanju postopek 42), v carinskih deklaracijah, navedenih v Tabeli št. 1, ki je sestavni del odločbe, ni bil izveden tako, kot je bil deklariran; - da so v zvezi z izvedbo postopka 42 v carinskih deklaracijah, navedenih v Tabeli št. 1, naslednje nepravilnosti: v polju 8 napačna navedba prejemnika blaga iz druge države članice kot uvoznika, ki se mu blago dobavlja iz tretje države, in napačna navedba številke EORI prejemnika blaga, v polju 14 (deklarant/zastopnik) napačna oblika zastopanja prejemnikov blaga, v polju 17a (šifra namembne države) napačna navedba namembne države; v polju 44 (zaznamki, listine, potrdila) napačna navedba šifre prejemnika iz druge države članice (3IO50, Y041); - da družba A. d.o.o. in tožnica nista obvestili carinskega organa o pretovoru blaga po carinskih deklaracijah, navedenih v Tabeli št. 1, s slovenskih na italijanske kamione; - da so bili v zvezi s carinskimi deklaracijami z oznakami MRN 10SI00904340587459, 10SI00904340587440 in 10SI00904340587467, vse z dne 26. 10. 2010, predloženi dvojni prevozni listi za isto pošiljko baznega olja HC-3N, podpisani s strani dveh različnih prejemnikov blaga iz različnih držav članic; - da prevoz blaga ni bil izveden tako, kot je bil v času uvoza deklariran. Pod 2. točko izreka izpodbijane odločbe je bilo odločeno, da se zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrne, pod 3. točko izreka pa, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.
2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ opiše potek inšpekcijskega nadzora pravilnosti izvajanja carinskih postopkov 42 za zgoraj navedeno blago za obdobje od 1. 1. 2010 do 28. 2. 2012, ki je bil opravljen pri deklarantu - družbi A. v zvezi z vloženimi 68 carinskimi deklaracijami iz Tabele št. 1. Iz deklaracij izhaja, da je bila za prevoz blaga iz X., Bosna in Hercegovina, do prejemnika blaga v drugi državi članici EU odgovorna tožnica, zato se je pri njej na podlagi drugega odstavka 78. člena Carinskega zakonika (v nadaljevanju CZ) opravilo navzkrižno preverjanje poslov. O rezultatih inšpekcijskega nadzora je bil 12. 5. 2014 izdan zapisnik, št. 0610-37/2010-60 (v nadaljevanju inšpekcijski zapisnik). Iz tega izhaja, da so bili podani indici, na podlagi katerih bi družba A. in tožnica že ob carinjenju morali sklepati, da blago ne bo potovalo na deklarirano destinacijo. S svojim delovanjem sta, med drugim, onemogočili sledljivost ter kontrolo podatkov o DDV in s tem njegovo pravilno pobiranje. Obravnavano blago bi bilo na podlagi prvega odstavka 201. člena CZ zavezano plačilu uvoznih dajatev, in sicer po 68 carinskih deklaracijah iz Tabele št. 1, v višini 213.343,82 EUR iz naslova DDV. Prvostopenjski organ se sklicuje na drugi odstavek 138. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), prvi odstavek 158. člena Pravilnika o izvajanju tega zakona in drugi odstavek 201. člena CZ. Dolžniki za carinski dolg so, v skladu s tretjim odstavkom 201. člena CZ, družba A. kot deklarant, družbi B. S.R.L. in C. ter prevoznik, torej tožnica kot oseba, ki je zagotovila v carinskih deklaracijah navedene podatke in je vedela, da so le-ti napačni, saj so bile v posledici uvozne dajatve obračunane in plačane v manjšem znesku od zakonsko dolgovanega, kar pomeni, da tožnica ustreza opisu dolžnika iz tretjega odstavku 201. člena CZ v zvezi s 76b. členom ZDDV-1. Pripombe, ki jih je po svojem pooblaščencu na zapisnik podala tožnica, prvostopenjski organ zavrača kot neutemeljene in podrobno opisuje ugotovljene nepravilnosti. Ker pa je triletni rok za naknadni obračun uvoznih dajatev iz tretjega odstavka 221. člena CZ potekel 26. 10. 2013, ne bo naknadno obračunal carinskega dolga iz naslova DDV v višini 213.343,82 EUR (vrednost predmeta je tako 0 EUR in ne 500.009,00 EUR, kot je navedeno v tožničinih pripombah, pri priglasitvi tudi sicer nerealnih stroškov pravnega zastopanja, to je sestave pripomb na zapisnik, v višini 6.048,15 EUR). V skladu s prvim odstavkom 141. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se po končanem inšpekcijskem nadzoru izda odločba o ugotovitvi nepravilnosti (1. točka izreka). Prvostopenjski organ pojasni še, da zaradi poteka roka ne bo opravil spremembe v evidencah carinskih deklaracij iz Tabele št. 1. Zavrnitev tožničinega zahtevka za povrnitev stroškov postopka utemelji z določbo petega odstavka 79. člena ZDavP-2, po kateri, če so bile v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovljene nepravilnosti, ki imajo za posledico višjo davčno obveznost, stroške postopka iz tretjega odstavka tega člena trpi zavezanec za davek. Dodaja še, da skladno s prvim odstavkom 244. člena CZ pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.
3. Pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT 498-1-51/2014-2 z dne 23. 4. 2015, zavrnilo in obenem zavrnilo tudi njeno zahtevo za povračilo stroškov postopka. Drugostopenjski organ pritrjuje obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pri tej gre za ugotovitveno odločbo na podlagi prvega odstavka 141. člena ZDavP-2. Prvostopenjski organ je v 1. točki izreka navedel ugotovljene nepravilnosti, vendar zaradi zastaranja pravice do odmere, dolga ni obračunal carinskim dolžnikom, med katere, kot je obrazložil, spada tudi tožnica. V zvezi z navedbo, da gre dejansko za ustavitev postopka zoper tožnico, ki ima pravico do povračila stroškov zastopanja v skladu s tretjim odstavkom 79. člena ZDavP-2, drugostopenjski organ citira 28. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ter ugotavlja, da je prvostopenjski organ z izdajo izpodbijane odločbe postopal skladno z drugim odstavkom tega člena. Zaradi ugotovitev nepravilnosti je upravičeno v tem postopku smiselno uporabil 79. člen ZDavP-2. Ta v tretjem odstavku 79. člena stroške pravnega zastopanja uvršča med stroške postopka, ki gredo v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek končal zanj neugodno. Prvostopenjski organ je stroškovno odločitev oprl na peti odstavek 79. člena ZDavP-2, čeprav je po mnenju drugostopenjskega organa pravilna pravna podlaga sedmi odstavek 79. člena, po katerem ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi. Kot navede drugostopenjski organ, tožnica ugotovitvi, da so stroški postopka nastali po njeni krivdi, v pritožbi ne ugovarja, opozarja pa, da je v postopku uspela, ker ji dolg zaradi zastaranja ni bil obračunan. Vendar ima pravilo iz sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 prednost pred tretjim odstavkom istega člena, ki določa povračilo stroškov po kriteriju uspeha. Tudi sicer tožnica v postopku ni uspela (v celoti), saj so bile z zapisnikom in izpodbijano odločbo tudi pri njenem poslovanju ugotovljene nepravilnosti, na podlagi katerih je bila spoznana za solidarnega carinskega dolžnika za plačilo DDV. Tako je krivda za zapisniške ugotovitve in v zvezi z njimi podane podane pripombe ter posledično stroške pravnega zastopanja na strani tožnice. Poleg tega je bila že z inšpekcijskim zapisnikom obveščena, da se dolga zaradi zastaranja ne bo obračunalo, kar kaže na nepotrebnost vlaganja pripomb na zapisnik. Ker s pritožbo ni uspela, je drugostopenjski organ, ob sklicevanju na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tretji odstavek 79. člena ZDavP-2, zavrnil tudi njeno zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka.
4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato vložila tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP. 5. V tožbi tožnica navaja, da sta prvo- in drugostopenjski organ samovoljno odstopila od svoje siceršnje prakse odločanja v bistveno podobnih zadevah oziroma od sodne prakse, ne da bi to obrazložila, zato gre za kršitev 22. člena Ustave. Izpodbijana odločitev je namreč drugačna kot odločitvi Carinskega urada Koper, št. DT 4242-1494/2009-41 z dne 28. 2. 2014 in DT 4242-1494/2009-42 z dne 5. 3. 2014, v katerih je bil ob enakem dejanskem stanju postopek ustavljen zaradi zastaranja, zahtevku za povrnitev odvetniških stroškov pa delno ugodeno. Tožnica prilaga še dve zadevi, v katerih je carinski organ stroške priznal, čeprav je postopek zastaral. Tudi po ustaljeni sodni praksi se v primeru zastaranja priznajo odvetniški stroški, pri čemer se sodišče ne spušča v domnevanje, kaj bi bilo, če do zastaranja ne bi prišlo. Pri tem se tožnica sklicuje na štiri kazenske postopke ter na judikate Upravnega sodišča v Ljubljani, št. U 1231/2007 z dne 23. 3. 2010, U 2541/2008 z dne 26. 5. 2009 in U 1842/2004 z dne 27. 8. 2009, ko je sodišče zadeve zaradi zastaranja odpravilo in priznalo stroške postopka. Nadalje ugovarja, da je drugostopenjski organ samovoljno spremenil dejansko in pravno podlago odločitve v njeno škodo; gre za odločitev presenečanja, za kršitev 22. in 25. člena Ustave ter kršitev načela prepovedi _reformatio in peius_. Medtem ko se je prvostopenjski organ glede stroškov skliceval na peti odstavek 79. člena ZDavP-2, se je drugostopenjski organ oprl na strožji sedmi odstavek tega člena. Molče priznava, da je tožnica v postopku uspela, in zato skuša z uporabo sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 utemeljiti izjemo od načela uspeha, pri čemer pomen krivde za nastale stroške razširja na obdobje pred uvedbo upravnega postopka in nastankom pooblastilnega razmerja, čeprav analiza besedila sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 ne dopušča takšne razlage. Po mnenju tožnice se mora krivda odraziti skozi višjo davčno obveznost ali plačilo globe. Drugostopenjski organ spregleda, da so pripombe na inšpekcijski zapisnik legitimno procesno dejanje tožnice, ki se je ravnala po pravnem pouku, ter ne obrazloži, zakaj bi pomenile njeno ekscesno, nagajivo ali krivdno dejanje. Tožnica predlaga, naj sodišče opravi ustavnopravno presojo razlage sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 v smislu njenih navedenih stališč. V nadaljevanju tožbe ugovarja, da je izpodbijana odločba nična ter da njen izrek ni popoln, določen in jasen. V 3. točki je navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, vendar ta nima dajatvenega dela, zato gre za ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Tožnica opozarja, da ni bila izdana odmerna odločba, ki je predpisana po ZDavP-2. Tudi sicer izpodbijana odločba ne izpolnjuje kriterijev pravne teorije, da bi jo bilo sploh mogoče opredeliti za odločbo. Prvostopenjski organ je dejansko ustavil postopek zoper tožnico (ki ima zato po tretjem odstavku 79. člena ZDavP-2 pravico do povračila stroškov zastopanja), vendar je obliko izreka odločitve prilagodil, zakrinkal je ustavitvene razloge in fingiral, kot da ni prišlo do zastaranja, s čimer se je sam zavaroval pred proračunsko inšpekcijo.
6. Po pozivu sodišča, naj odpravi pomanjkljivosti tožbe, tudi glede navedbe izpodbijanega (dela) upravnega akta, je tožnica v dopolnitvi tožbe navedla, da izpodbija odločbo prve stopnje glede stroškov postopka, ter obenem predlagala, da sodišče: 1.) opravi ustavnopravno presojo sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 oziroma poda pobudo na Ustavno sodišče; 2.) v sporu polne jurisdikcije spremeni izpodbijano odločbo in odloči o stroških postopka tako, da tožnici prizna stroške za pripombe na zapisnik v višini 4.937,50 EUR, nagrado za postopek s pritožbo zoper izpodbijano odločbo v višini 4.937,50 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj 12.071,90 EUR; 3.) podrejeno odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek; 4.) odloči, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR + 22% DDV, skupaj 427,00 EUR.
7. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in prereka tožbene navedbe. Navaja, da se tožnica nekritično sklicuje na razne odločitve upravnih organov in sodišč; to, da so se stranki vračali stroški postopka tudi v primeru zastaranja odmere dolga, še ne pomeni, da gre za isto dejansko in pravno stanje, kot je predmet tega postopka. Iz izpodbijane odločbe in listin v upravnih spisih izhaja, da so bile tudi pri tožnici ugotovljene nepravilnosti oziroma kršitve carinskih predpisov, kar pomeni, da je po uradni dolžnosti začet postopek povzročila tudi ona s svojim protipravnim ravnanjem. Glede na ugotovljene nepravilnosti je bila skladno s prvim odstavkom 141. člena ZDavP-2 izdana odločba o ugotovitvi nepravilnosti; dolžnikom, med katerimi je tudi tožnica, pa dolg ni bil naknadno obračunan izključno zaradi zastaranja, zato gredo stroški postopka v tožničino breme. Sicer pa v skladu z 31. členom ZIN stroške, ki so bili nujni za ugotovitev dejstev, trpi zavezanec, če se v postopku ugotovi nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti in se izda odločba o ukrepih. Tudi po drugem odstavku 113. člena ZUP, katerega določbe se subsidiarno uporabljajo (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2), gredo stroški po uradni dolžnosti začetega postopka v breme stranke, če se je postopek končal zanjo neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
8. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. K I. točki izreka:
9. Tožba je utemeljena.
10. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnica pri opredelitvi izpodbijanega akta oziroma odločitve v vloženi tožbi ni bila dovolj jasna in da tudi pri njeni dopolnitvi ni povsem konsistentna, vendar ne do te mere, da bi moralo sodišče tožbo zavreči. Tožnica je, kot že povedano, v dopolnitvi tožbe navedla, da prvostopenjsko odločbo izpodbija glede stroškov postopka in tudi za primer odločanja v sporu polne jurisdikcije predlagala spremembo izpodbijane odločbe tako, da se tožnici prizna povračilo stroškov upravnega postopka v skupnem znesku 12.071,90 EUR. Vendar pa je obenem podrejeno predlagala odpravo izpodbijane odločbe (v celoti) in vrnitev zadeve v ponovni postopek ter navedla, da tožba sicer ostane nespremenjena. Pri čemer iz vsebine tožbenih navedb brez dvoma izhaja, da tožnica stroškovno odločitev izpodbija, ker meni, da je že o glavni stvari sprejeta odločitev nična oziroma nezakonita, ugovarja pa tudi izreku, da pritožba ne zadrži izvršitve. Glede na navedeno je sodišče pri obravnavanju tožbe presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v celoti.
11. Kot izhaja iz tožbe, je za tožnico, med drugim, sporno vprašanje pravne podlage za sprejem takšne (vrste) odločitve, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, torej ugotovitvene odločbe. Ta se v upravnem postopku lahko izda, če zakon tako predvideva. V izpodbijani odločbi je kot pravna podlaga za njeno izdajo naveden prvi odstavek 141. člena ZDavP-2 (nanj se nato sklicujeta tudi drugostopenjski organ in toženka v odgovoru na tožbo). ZDavP-2 v prvem odstavku 141. člena določa, da po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda odločbo o odmeri po 84. členu tega zakona (to je odmerno odločbo, s katero se odmeri in v plačilo naloži davek) oziroma odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. ZDavP-2 torej v citirani določbi res daje podlago za izdajo ugotovitvene odločbe, vendar le za izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. V obravnavanem primeru pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v postopku niso bile ugotovljene nepravilnosti takšne vrste, ampak nepravilnosti, ki imajo vpliv na višino davčne obveznosti in zaradi katerih bi nastal carinski oziroma davčni dolg, ki pa ga prvostopenjski organ ni obračunal oziroma odmeril izključno zato, ker je potekel predpisani rok, v katerem bi to lahko storil. Glede na navedeno (obrazložitev) po presoji tega sodišča prvostopenjski organ ni izkazal podlage za izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti v smislu prvega odstavka 141. člena ZDavP-2. Povedano drugače, izdaja takšne odločbe ne more biti izhod, ki ga lahko davčni organ uporabi v (vsakem) primeru, ko odmera davka ni več mogoča zaradi poteka za to predpisanih rokov, saj bi se s tem obšel namen, zaradi katerega so takšni roki sploh določeni. Pri presoji obravnavanega primera tudi ni mogoče spregledati, da toženka sodišču ni pojasnila, v čem bi bil objektivni namen oziroma razlog, ki se je zasledoval z izdajo ugotovitvene odločitve iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, in to čeprav je tožnica konkretno ugovarjala, da je bila davčna praksa odločanja v primerljivih zadevah drugačna, na kar toženka ni odgovorila z enako konkretiziranimi nasprotnimi argumenti. V drugostopenjski odločbi je navedeno še, da je prvostopenjski organ z izdajo izpodbijane odločbe postopal v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZIN, ki določa, da se v obrazložitvi odločbe, s katero inšpektor zavezancu naloži določene ukrepe, navede tudi obseg opravljenega nadzora in ugotovitve, v katerih delih nadzora je inšpektor ugotovil, da zavezanec ni kršil predpisov. Pri čemer pa drugostopenjski organ spregleda, da z izpodbijano odločbo niso bili naloženi nobeni ukrepi, ampak se zgolj ugotavljajo nepravilnosti. Tisti razlogi, ki sta jih navedla upravna organa oziroma toženka, po navedenem za utemeljitev sprejema takšne vrste odločitve, kot je odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, ne zadoščajo, kar je podlaga za njeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu.
12. Posledično je treba odpraviti in v nov postopek vrniti tudi stroškovno odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe, torej odločitev o zahtevku tožnice za povrnitev stroškov prvostopenjskega upravnega postopka. Odločanje o povrnitvi stroškov postopka je namreč vedno, tako po določbah 79. člena ZDavP-2, kot po določbah drugih procesnih zakonov, na katere sta se v tem pogledu sklicevala v svojih odločbah oba upravna organa in toženka v odgovoru na tožbo (ZIN in ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2), odvisno od sprejete odločitve o glavni stvari. Po sprejemu odločitve o glavni stvari v ponovnem postopku bo torej moral prvostopenjski organ glede na pravno podlago, ustrezno izidu ponovnega postopka, ponovno odločiti tudi o stroških (upravnega) postopka in to odločitev tudi jasno utemeljiti. V tej zvezi sodišče pripominja, da se je v konkretnem primeru sprejeta stroškovna odločitev utemeljevala z (vsaj tremi) različnimi pravnimi podlagami: prvostopenjski organ se je skliceval na peti odstavek 79. člena ZDavP-2; drugostopenjski organ na sedmi odstavek istega člena (pri čemer je navedel, da tožnica ne ugovarja ugotovitvi, da so stroški postopka nastali po njeni krivdi, čeprav to sploh ni bilo podlaga za prvostopenjsko odločitev), pa tudi na tretji odstavek 79. člena ZDavP-2; v odgovoru na tožbo pa je toženka kot pravno podlago navedla 31. člen ZIN in drugi odstavek 113. člena ZUP. Čeprav mora biti tudi stroškovna odločitev obrazložena že v prvostopenjski oziroma najkasneje v drugostopenjski odločbi, ker se sicer lahko stranka upravičeno sklicuje, da je pred sodiščem ne more učinkovito izpodbijati (22. in 23. člen Ustave).
13. Ker je torej že zaradi odprave odločitve iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe treba odpraviti tudi akcesorno odločitev iz 2. točke izreka, se sodišču za rešitev konkretne sodne zadeve ni bilo treba spuščati v presojo ustavnosti sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 in zato tudi nima podlage, da bi sodni postopek prekinilo in začelo postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Tako le pripominja, za primer, da bo prvostopenjski organ odločitev o stroških postopka moral opreti na sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, da je to določbo mogoče razložiti ustavnoskladno, da se je pri ugotavljanju krivde mogoče opreti na stališča, ki so v zvezi s tem že oblikovala v sodni praksi, da pa razlaga ne sme biti takšna, da bi izvotlila pravico stranke, da se izjavi v postopku. Iz tega razloga tudi ni mogoče govoriti, da je bilo že zgolj zato, ker je bila tožnica z inšpekcijskim zapisnikom seznanjena, da se dolga zaradi zastaranja ne bo obračunalo, vlaganje pripomb na zapisnik nepotrebno.
14. Tožnica ugovarja tudi 3. točki izreka izpodbijane odločbe (da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve), zato sodišče dodaja, da izpodbijana odločba v tem delu, kot tudi sicer, ni nična, je pa ta del izreka nepotreben, saj se odločba z vsebino, kot jo ima izpodbijana pod 1. in 2. točko izreka, ne izvrši oziroma je ni treba izvršiti.
15. Po vsem navedenem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da ponovno odloči v zadevi. Kot se je izreklo Vrhovno sodišče v sklepu, št. X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015, z odpravo izpodbijane prvostopenjske odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe in akcesorno odločitev o stroških pritožbenega postopka. Glede na navedeno je torej tudi odločanje o pritožbenih stroških stvar ponovnega upravnega postopka.
16. Predlogu tožnice, naj samo odloči o stvari, sodišče ni sledilo. Takšno odločanje je po določbah 65. člena ZUS-1 predvideno zgolj kot možnost, kot izjema od splošnega koncepta upravnega spora kot sodnega postopka, v katerem sodišče praviloma odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (2. člen ZUS-1). Možnost odločanja v sporu polne jurisdikcije se uporabi le, če stranki sicer ne bi bilo zagotovljeno učinkovito varstvo njenih pravic, vendar pa narava in okoliščine obravnavane zadeve takšnega odločanja ne zahtevajo.
K II. točki izreka:
17. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožnici priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se, ker je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV, povečajo za 22 % DDV. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka.
18. Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnilo sodišče po uradni dolžnosti.