Jedro

Tožena stranka je dokazala, da tožnica, ki je bila zadolžena za vsebinsko koordinacijo projekta v zvezi z izdelavo programske opreme za podporo izračunu cen zdravil, ni pravočasno sporočila podatkov o izvoru cen zdravil, oziroma je odgovorna za nastanek zamude pri izvedbi projekta. Dokazala je tudi, da je tožnica odklonila pripravo plana izobraževanja za leto 2014, čeprav je bilo v splošnih navodilih tožene stranke za zaposlene predvideno vsaj 5 dni izobraževanj na leto in da je na sestanku verbalno napadla dva udeleženca. S takšnim ravnanjem je tožnica najmanj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan u temeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 7. 11. 2013 ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke, vključno z denarnima zahtevkoma iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust in regresa za letni dopust. Odločilo je, da stranki krijeta svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom za spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenim zahtevkom. V pritožbi navaja, da konkretne kršitve v odpovedi niso dokazane. V postopku sodišče ni pridobilo listin, ki naj bi jih izvajalec projekta predložil po sestanku 9. 10. 2013 in naj bi dokazovale krivdo tožnice. Tožnica meni, da ni odgovorna za zamudo pri projektu A. in da je kvalitetno ter pravočasno opravila vse delovne naloge. Iz elektronskih sporočil je razvidno, da se je z izvajalcem projekta usklajeval le B.B.. Ker so podatki o zdravilih nastajali tudi v drugih sektorjih tožene stranke, za njihovo kakovost in ažurnost pri posredovanju navedenih podatkov ne more odgovarjati tožnica. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Tožena stranka je že v avgustu 2013, najkasneje pa 11. 9. 2013, vedela za zamudo pri izvedbi projekta. Tožena stranka ni ne vsebinsko ne časovno opredelila zatrjevane tožničine opustitve. Do zamude pri projektu je prišlo zaradi precenjenih rokov in neizpolnjevanja vseh tehničnih pogojev, pri čemer iz aneksa k pogodbi z dne 9. 12. 2013 in izpovedb C.C. ter D.D. izhaja, da tožnica ni kriva za zamudo. Navaja, da ni mogoče ločevati vsebinskega in tehničnega dela projekta. Meni, da so zamudo pri izvedbi projekta glede na sklep o imenovanju projektne skupine z dne 1. 1. 2012 odgovorni vsi njeni člani pri toženi stranki, zlasti pa njen predsednik E.E.. Poudarja, da je bil B.B. določen za skrbnika pogodbe. Zamude pri projektu ni zakrivila tožnica, temveč je šlo v resnici za nezmožnost izvajalca, da pridobi podatke iz centralne baze zdravil (CBZ). Napačen je tudi zaključek sodišča, da tožnica ni pripravila petdnevnega plana izobraževanj. Tožnica ni odklonila priprave plana za leto 2014, saj je pripravila plan s področja izobraževanja za štiri zaposlene. Tožnica zanika, da bi verbalno napadla F.F. in E.E.. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo njunima izpovedbama, čeprav sta v nasprotju z izpovedbami drugih prič in listinami v spisu. Zahteve in pritiski navzočih na sestanku, zlasti nadrejenega E.E., so bili vzrok za opravičljivo ravnanje tožnice. Ni pravilna niti ugotovitev sodišča, da tožnica ni pravočasno opravila poizvedbe pri imetnikih dovoljenja o prodaji zdravil. Tožnica meni, da je sodišče v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) nepravilno ocenilo izvedene dokaze, in da je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med izrekom ter obrazložitvijo sodbe, s tem pa kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je na podlagi pravilno in popolnega ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti.

7. Tožnica očita nadalje kršitev 8. člena ZPP zaradi nepravilne ocene izvedenih dokazov, vendar prav tako neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni upoštevalo vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP; navedlo je logično prepričljive argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz, jih primerjalo med seboj in upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Kršitve te postopkovne določbe pa tožnica ne more utemeljiti z očitanjem vsebinske neprepričljivosti dokazne ocene.

8. Predmet pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2013 zakonita, ker je obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v zvezi z navedenim odpovednim razlogom mogoče strniti naslednje očitke, ki jih je po vsebini obravnavalo sodišče prve stopnje: - da tožnica, ki je bila zadolžena za vsebinsko koordinacijo projekta v zvezi z izdelavo programske opreme za podporo izračunu cen zdravil, ni pravočasno sporočila podatkov o izvoru cen zdravil, oziroma da je v mesecu oktobru 2013 nastala zamuda pri izvedbi projekta, ker tožnica ni vsebinsko obravnavala problematike določitve in reševanja nejasnosti v zvezi z referenčnimi viri cen zdravil v komunikaciji med toženo stranko in izvajalcem projekta; - da je tožnica 17. 10. 2013 odklonila pripravo plana izobraževanja v sektorju G. za leto 2014, čeprav je bilo v splošnih navodilih tožene stranke za zaposlene predvideno vsaj 5 dni izobraževanj na leto; - da je tožnica dne 22. 10. 2013 na sestanku verbalno napadla dva udeleženca, tako da jima je očitala, da „nimajo jajc, da ji direkt povedo, da so našli nekoga, ki je bolj sposoben od nje“, dne 23. 10. 2013 pa je nenadoma in brez predhodne najave vstopila v pisarno vodje sektorja za podporo poslovnim procesom, prekinila sestanek, pri tem pa izjavila, da ji glede na predhodni razgovor ohranijo isto plačo, in nato zaprla vrata ter - da tožnica ni opravila poizvedb pri imetnikih dovoljenja o prodaji zdravil v skladu s področno zakonodajo.

9. ZDR-1 v drugem odstavku 87. člena delodajalcu nalaga, da mora dejanski odpovedni razlog v odpovedi pisno obrazložiti. Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavke), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Očitek kršitev pogodbenih obveznosti iz zadnje alineje, s katerim je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ni časovno opredeljen. V podobnem primeru (opr. št. VIII Ips 353/2007 z dne 12. 1. 2009) je Vrhovno sodišče RS obrazložilo pomen časovne opredelitve kršitve, ki je v tem, da mora delodajalec očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko in časovno opredeliti tako, da je mogoče preizkusiti pravočasnost odpovedi glede roka. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti očitki tudi časovno konkretizirani v takšni meri, da omogočajo ugotovitev o obstoju utemeljenega odpovednega razloga, oziroma da je mogoče preizkusiti pravočasnost odpovedi tudi glede objektivnega roka. Z izjemo zadnje očitane kršitve je tožena stranka v izredni odpovedi ostale kršitve dovolj določno vsebinsko in časovno opredelila. Drugačne navedbe pritožnice so neutemeljene.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka v zvezi s prvo očitano kršitvijo zamudila rok za podajo izredne odpovedi. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pri tem trenutek ugotovitve razloga za izredno odpoved nastopi, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen krivdni razlog. Prva očitana kršitev se nanaša na opustitev tožnice v zvezi nepravočasnim zagotavljanjem vhodnih podatkov o cenah zdravil, ki je ni mogoče omejiti na enega ali več točno določenih datumov. Rok za podajo izredne odpovedi v primeru opustitve namreč ni začel teči že z dnem, ko je tožnica prvič opustila opravljanje svoje delovne naloge, ampak najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč kršitev trajala. Glede na opis prve očitane kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi rok za njeno podajo ni potekel. 11. Glede prvega očitka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica, ki je bila zaposlena kot vodja sektorja G. in koordinatorka aktivnosti tožene stranke za vsebinski del izvedbe projekta A., dolžna zagotoviti, da bi se pravočasno vsebinsko obravnavala problematika določitve in reševanja nejasnosti v zvezi z referenčnimi viri cen zdravil v razmerju do izvajalca projekta. Tožena stranka se je namreč zavezala zagotavljati reden, pravočasen in najmanj enkrat tedenski prenos podatkov o zdravilih vključno z reguliranimi cenami ter podatkov o prisotnosti zdravil na nacionalnem trgu v centralno bazo zdravil (CBZ). Na prvem sestanku z izvajalci projekta pri toženi stranki dne 12. 8. 2013 je bilo dogovorjeno, da bo sektor G. (ki ga je vodila tožnica) pripravil podroben pregled s točno navedbo, katere cene iz posameznih aplikacij se uporabljajo za izračun. Iz elektronske pošte z dne 8. 10. 2013 pa izhaja dogovor, da tožnica oziroma sektorje G. pripravi specifikacijo podatkov iz referenčnih cenikov in da bo sektor G. moral pripraviti dokument, ki bo dodatno definiral, katere podatke o zdravilih mora izvajalec projekta pripraviti za posamezno primerjalno državo. Podatki, ki bi jih morala tožnica posredovati v okviru svojega sektorja, niso bili zagotovljeni izvajalcu projekta do kriznega sestanka dne 9. 10. 2013. Poslani so bili šele v času, ko bi moral biti projekt zaključen. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil sektor G. oziroma tožnica, ki ga je vodila, zadolžena za posredovanje vhodnih podatkov, ki bi bili podlaga za razvoj aplikacije, pri čemer so bili podatki posredovani šele po tem, ko bi moral biti projekt že končan. Zamuda pri projektu A. je nastala zaradi opustitve tožnice, kar glede na njen vodstveni položaj oziroma njene naloge koordinatorke za toženo stranko ključnega projekta, predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici se je namesto nje v projekt vključila I.I., ki je zagotovila izpolnitev obveznosti, tako da je izvajalcu projekta omogočila vse potrebne podatke in dokumentacijo, projekt pa je bil uspešno zaključen.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin in izpovedi prič pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dokazala očitano hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, storjeno najmanj iz hude malomarnosti. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da iz elektronske korespondence in izpovedbe priče C.C. izhaja, da se je z izvajalcem v imenu tožene stranke usklajeval le B.B.. Zaslišan kot priča je C.C. povedal, da je v zvezi s projektom A. kontaktiral tudi s tožnico. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o tem, da je šlo poleg podatkov o referenčnih cenah zdravil za prenos drugih podatkov o zdravilih, ki naj bi nastajali v drugih sektorjih pri toženi stranki in za katere tožnica ni odgovorna. Iz zapisnika kriznega sestanka z dne 9. 10. 2013 izhaja, da je bila tožena stranka dolžna zagotoviti podatke o cenah iz primarnih virov, ki so na voljo pri pristojnih organih v referenčnih državah, in posredovati natančna navodila (algoritem) za pripravo izračuna v skladu s pravilnikom, pred pričetkom testiranja pa bi moral sektor G. (oziroma tožnica) zdravila v primerjalnih državah opredeliti v smislu originator/generik. Gre torej nedvomno za podatke, ki bi jih morala posredovati tožnica v okviru področja sektor G. in ki do kriznega sestanka (ko bi moral biti sistem že predan v uporabo) izvajalcu niso bili zagotovljeni. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, je bil tehnični del projekta v celoti zagotovljen v prvotnih rokih. Do zamude pri izvedbi projekta je prišlo zato, ker so bila nerazčiščena vprašanja glede referenčnih cenikov, ki jih uporablja tožena stranka za določanje cene zdravil, ne pa zaradi službe za informatiko, ki jo je vodil B.B.. Upoštevaje navedeno in glede na to, da so bili pomanjkljivi vhodni podatki (izvorne cene zdravil) za razvoj aplikacije, oziroma da ti niso bili zagotovljeni pravočasno, pri čemer je bil tehnični del pri projektu zanemarljiv, niso utemeljene pritožbene navedbe tožnice, ki poskuša prevaliti odgovornost za zamudo pri izvedbi projekta na sodelavca B.B. in izvajalca projekta.

13. Sodišče prve stopnje je prepričljivo dokazno ocenilo izpovedbo direktorja izvajalca projekta C.C.. Njegovo izjavo, da naj bi bil razlog za zamudo v tem, ker jim ni Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) dostavil tehnične dokumentacije, je treba upoštevati v kontekstu celotne izpovedi, torej tudi kasnejše izpovedi, da bi jim tehnično dokumentacijo morala dostaviti tožena stranka, kar je bila naloga tožnice. Kakovost podatkov, ki jih aplikacija A. pridobi iz centralne baze zdravil, je v celoti odvisna od kakovosti podatkov, ki jih tožena stranka kot primarni sistemski vir podatkov o zdravilih in podatkov o cenah pošilja ZZZS zato, da jih slednji vključi v centralno bazo zdravil. Ker je do zamude prišlo zaradi opustitev, ki so povezane zlasti z vsebinskim delom projekta, za katerega je bila zadolžena v okviru sektorja G. tožnica kot njegov vodja (5. člen medinstitucionalnega dogovora med toženo stranko in ZZZS), je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na to, da je bila le ena od članic projektne skupine. Za razsojo v tej zadevi pa ni bistveno, da je bil njen nadrejeni predsednik delovne skupine, niti njegovo poročanje direktorju tožene stranke.

14. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da je tožnica, ki je bila zadolžena v sektorju G. za predlog oziroma pripravo plana izobraževanja sodelavcev, zavrnila njegovo pripravo za leto 2014, čeprav je bilo v splošnih navodilih tožene stranke predvideno vsaj 5 dni izobraževanj na leto. Ker tožnica vse do podaje izredne odpovedi 7. 11. 2013 ni pripravila ustreznega plana izobraževanja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je kršila pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je tožnica dne 22. 10. 2013 nespoštljivo oziroma neprimerno obnašala do ostalih dveh udeležencev sestanka. Pritožbene navedbe v zvezi s tem (da sama nikoli ni imela pet dni izobraževanj, da se je rok za pripravo plana iztekel 31. 10. 2013, da je sodišče nepravilno dokazno ocenilo izpovedbo E.E., idr.) so zato neutemeljene.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilno je tudi presodilo, da je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

16. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, ter reintegracijski in reparacijske zahtevke.

17. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti s pritožbo zatrjevani razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.