Jedro

Ker je podana izvirna pristojnost občine za odločanje o odmeri turistične takse, tožbeni ugovor, da župan ni pristojen za odločanje o pritožbi zoper odmerno odločbo, ni utemeljen.

Položaj zavezanca za plačilo (pavšalne) turistične takse po presoji sodišča ni v nasprotju z zakonom (ZSRT) in Ustavo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Občinska uprava Občine Bohinj (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo na podlagi drugega odstavka 5. člena Odloka o turistični taksi Občine Bohinj (v nadaljevanju Odlok) tožniku za leto 2011 določila in naložila v plačilo pavšalno turistično takso v višini 73,44 EUR.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopni organ sklicuje na 4. člen Odloka, po katerem so zavezanci za plačilo turistične takse tudi lastniki počitniških hiš ali počitniških stanovanj. Nadalje je z Odlokom določeno, da se turistična taksa obračuna v letnem pavšalnem znesku, ki se odmeri z odločbo, ki jo po uradni dolžnosti izda Občinska uprava. Iz uradne evidence sledi, da je tožnik solastnik nepremičnine na naslovu …. Ker spada omenjeni objekt v kategorijo od 30 m2 do 60 m2 stanovanjske površine, se zanj v skladu s 6. členom Odloka, po katerem se pri določitvi plačila turistične takse upošteva stanovanjska površina, določi 1 600 točk. Število točk se pomnoži z vrednostjo točke, ki je določena v 26. členu Zakona o spodbujanju razvoja turizma (v nadaljevanju ZSRT) in ki znaša 0,0918 EUR. Plačilo turistične takse tako ob upoštevanju solastnega deleža znaša toliko, kot sledi iz izreka odločbe.

Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je Župan Občine Bohinj (v nadaljevanju drugostopni organ) zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da so pritožbene navedbe, po katerih Odlok ni skladen z določbami ZSRT, neutemeljene. Občinski svet je pri pripravi Odloka v celoti upošteval drugi odstavek 24. člena, ki določa kriterije, ki jih mora občina izpolnjevati za določitev turistične takse za lastnike počitniških hiš ali stanovanj. Poudarja, da Občina Bohinj oziroma Bohinj kot turistično območje izpolnjuje prav vse zakonske kriterije, in to na način, ki ga v nadaljevanju podrobno opiše. Zavezanci za plačilo po ZSRT so lastniki počitniških hiš in stanovanj in torej tisti, ki v teh objektih nimajo prijavljenega stalnega prebivališča. Z zakonom je torej določeno, da občina fakultativno po svoji potrebi določi, da turistično takso plačujejo tudi lastniki počitniških hiš in zato ne gre za očitano kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Kot neutemeljen zavrača tudi očitek pritožbe, da Občina ni objavila kriterijev in meril za določitev višine vrednosti točk in s tem za določitev višine turistične takse. Število točk iz 6. člena Odloka je skladno s 26. in 24. členom ZSRT in obenem ustreza značilnostim Bohinja, ki je eno najbolj razvitih turističnih območij. Zavrača nadalje očitek, da zavezanci za plačilo turistične takse niso izenačeni s turisti, ker jim Občina Bohinj ni zagotovila brezplačnih ugodnosti in storitev kot za turiste, ter v tej zvezi poudari, da imajo lastniki počitniških hiš in stanovanj pravico do nakupa „kartice gost Bohinja“ kot posebne ugodnosti iz naslova brezplačnega parkiranja na štirih občinskih parkiriščih. Sicer pa navaja še, da se z Odlokom na podlagi drugega odstavka 24. člena ZSRT in ob upoštevanju dodatnih zakonskih pogojev podrobneje ureja obveznost plačila turistične takse, način obračuna, njeno višino, zavezance za plačilo in njihove obveznosti, način porabe in odvajanja turistične takse in nadzor nad izvajanjem določb Odloka. Predvideni sta dve obliki turistične takse, in sicer turistična taksa za prenočevanje, ki jo plačujejo državljani RS in tujci, ki na območju Občine uporabljajo storitve prenočevanja, in pavšalna turistična taksa za lastnike počitniških hiš in stanovanj. Ta se ne plačuje glede na nočitve, ampak v skladu z določbo 24. člena ZSRT na podlagi števila ležišč oziroma velikosti objekta. Gre torej za zakonsko domnevo, ki jo je v 2. točki tretjega odstavka 6. člena povzel tudi Odlok in ki kot takšna predstavlja ustrezno podlago za odmero (pavšalne) turistične takse. Odmera le-te predstavlja upravno zadevo iz občinske pristojnosti, zato o tem v skladu s 67. členom Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) odloča na prvi stopnji občinska uprava in na drugi stopnji župan in zato za odločanje o pritožbi ni podana pristojnost Ministrstva za gospodarstvo, kot to uveljavlja tožnik v pritožbi.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo, oziroma da se izreče za nično ter povračilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da sodišče postopek prekine in zahteva oceno ustavnosti zakonske oziroma podzakonske ureditve pred Ustavnim sodiščem. Tožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitev določb Ustave.

V tožbi navaja, da drugostopni organ ni ustrezno odgovoril na navedbe v 1. točki ugovora oziroma pritožbe in da je s tem kršil določbe prvega odstavka 140. člena v zvezi s 120. členom Ustave, iz katerih izhaja, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Če je pobiranje pavšalne turistične takse izvirna občinska pristojnost, potem občina po mnenju tožnika v skladu s 140. členom Ustave te takse ne sme zaračunavati lastnikom počitniških hiš, ki niso občani Občine Bohinj. Utemeljenega odgovora na tozadevni očitek drugostopna odločba ne vsebuje, zato se šteje, da trditev tožnika ni bila prerekana in jo je treba šteti za dokazano.

Za neustrezen oziroma pravno neutemeljen šteje tožnik tudi odgovor organa druge stopnje na navedbe iz 2. točke ugovora oziroma pritožbe. Pri tem se sklicuje na Poročevalec Državnega zbora št. 106/03 in poudarja, da pobiranje turistične takse po navedbah predsednika Državnega zbora ni izvirna občinska pristojnost, temveč pristojnost, ki je z države prenesena na občine. Tudi Odlok se v preambuli sklicuje na zakonsko podlago (ZSRT) in torej izhaja iz prenesene državne pristojnosti. Zato je pravni pouk na izpodbijani odločbi, ki napotuje na Župana, napačen, saj po določbah ZLS v takšnem primeru, ko gre za odločanje v zadevi iz prenesene pristojnosti, o pritožbi odloča pristojno ministrstvo, ki je v konkretnem primeru Ministrstvo za gospodarstvo. V konkretnem primeru je o pritožbi odločal Župan in s tem stvarno nepristojen organ. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka.

Ostalih ugovorov, ki so navedeni v 4., 5., 6. in 7. točki ugovora (pritožbe), tožnik v tožbi ne uveljavlja, ker jih je naslovno sodišče v svojih odločitvah že večkrat zavrnilo in se pri tem sklicevalo na navedbe drugostopnega organa. Vendar pa podatki, ki jih navaja drugostopni organ, po mnenju tožnika niso nikakršni uradni podatki, saj niso bili nikoli uradno objavljeni. Zato se sodišče, ki sodi po Ustavi in zakonu, ne bi smelo sklicevati na navedbe Župana.

Predvsem pa je po mnenju tožnika z izpodbijano odločbo bistveno poseženo v tožnikove pravice iz 14. v povezavi z 32. členom Ustave, ker so v primeru turistične takse državljani, ki nimajo stalnega prebivališča drugače obravnavani kot tisti, ki imajo v isti občini stalno prebivališče. Tožnik se pri tem sklicuje na dve odločbi Ustavnega sodišča, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da za zaračunavanje pavšalne turistične takse državljanom, ki nimajo prijavljenega stalnega prebivališča v Občini Bohinj, ni ustavne podlage ter na stališče predstavnika zakonodajnopravne službe Državnega zbora in predstavnika predlagatelja ob sprejemanju ZSRT, iz katerega izhaja sum protiustavnosti zaradi dvojnega obdavčenja.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba o odmeri pavšalne turistične takse pravilna ter skladna s predpisi, na katere se sklicuje. Prav tako je po presoji sodišča pravilna in ustrezno obrazložena odločba organa druge stopnje o pritožbi. Sodišče zato razlogov obeh upravnih odločb ne ponavlja, temveč se, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. Obenem sodišče, glede na razloge druge stopnje, ki jih povzema v sodbi, ugotavlja, da je v obrazložitvi drugostopne odločbe odgovorjeno na vse pritožbene ugovore, zato drugačne tožbene trditve zavrača kot neutemeljene oziroma kot protispisne.

Sicer pa iz tožbe sledi, da tožeča stranka pravilnosti oziroma skladnosti odmere turistične takse z določbami Odloka in ZSRT konkretno niti ne ugovarja. Uveljavlja stvarno nepristojnost Župana kot drugostopnega organa za odločanje o pritožbi in s tem kršitev pravil postopka, v vsebinskem pogledu pa uveljavlja predvsem neskladnost zakonske (ZSRT) in podzakonske (Odlok) ureditve z Ustavo.

Glede ugovora stvarne nepristojnosti Župana za odločanje o pritožbi se je Upravno sodišče že večkrat opredelilo, ko je odločalo o tožbah, ki so bile vložene v istovrstnih zadevah, tako npr. v sodbah z opr. št. U 1841/08 z dne 2. 4. 2009, U 1526/08 z dne 16. 6. 2009, med drugim tudi v sodbi z opr. št. I U 1668/2010 z dne 28. 6. 2011, ki se nanaša na odmero turistične takse tožniku in njegovi ženi za leto 2008. V vseh primerih je odločilo, da v primeru, kakršen je obravnavani, ne gre za odločanje v zadevi iz prenesene državne pristojnosti, kot trdi tožnik v tožbi. Tako je že v vseh primerih do sedaj navedlo, da v skladu s 140. členom Ustave spadajo v izvirno pristojnost občine lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine. V skladu z 21. členom ZLS, ki določa, da občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom ali so določene z zakonom, občina v okviru izvirne zakonodajne pristojnosti med drugim omogoča pogoje za gospodarski razvoj občine in skladno z zakonom opravlja naloge na področju gostinstva, turizma in kmetijstva. Načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja je v pristojnosti občin na podlagi 19. člena ZSRZ. Izvirni pristojnosti občin na tem področju ustreza tudi določba drugega odstavka 20. člena ZSRT, po kateri je turistična taksa, ki je namenjena za izvajanje dejavnosti in storitev v javnem interesu, opredeljenih v 21. členu ZSRT, namenski vir financiranja in spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja. Turistična taksa je tako občinska dajatev, ki jo v skladu s 147. členom Ustave občina uvede ob pogojih iz ZSRT. Neutemeljene pa so tudi navedbe tožnika v zvezi s pozivom predsednika Državnega zbora občinam, naj podajo pripombe na prenos pristojnosti pobiranja turistične takse na občine, saj je bil poziv lokalnim skupnostim, kot je razvidno iz Poročila k predlogu ZSRT (Poročevalec DZ, št. 106/03), izveden v skladu s 145. členom Poslovnika Državnega zbora, ki poziv predvideva tudi v primeru, kadar je v zakonodajni postopek predložen zakon, ki vsebuje določbe, s katerimi se neposredno posega v položaj in pravice lokalnih skupnosti. Čim pa je tako in je podana izvirna pristojnost občine za odločanje o odmeri turistične takse, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da Župan ni pristojen za odločanje o pritožbi in ga sodišče zato kot takšnega zavrača. Prav tako ni po presoji sodišča v nasprotju z zakonom (ZSRT) in Ustavo tožnikov položaj zavezanca za plačilo (pavšalne) turistične takse. Po določbah 140. člena Ustave, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, osebe, ki začasno prebivajo na območju občine, iz odločitev, ki so v pristojnosti občine, niso izvzete. Določitev pavšalne dajatve pa po prepričanju sodišča lastnikov počitniških hiš in stanovanj tudi neupravičeno ne diskriminira v smislu kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Njihov položaj namreč ni enak položaju turistov in tudi ne položaju stalnih prebivalcev v občini. Turisti, ki plačujejo turistično takso glede na nočitve, namreč temu ustrezno (le v času obiska) koristijo turistično infrastrukturo. Tisti, ki stalno prebivajo v občini, pa k izgradnji in vzdrževanju turistične infrastrukture prispevajo posredno preko plačila davkov in prispevkov, ki so lastni vir financiranja občin v skladu s 6. členom Zakona o financiranju občin. Ker gre torej za različne dejanske položaje, je na mestu tudi njihova različna (zakonska) obravnava.

Sodišče je v svojih odločitvah do sedaj tudi že večkrat poudarilo, da so pogoji za določitev občinske takse v ZSRT dovolj določni ter da zato ni mogoče govoriti o možnosti arbitrarnega odločanja in s tem o kršitvi načela pravne države iz 2. člena Ustave. Prav tako dajatev ni nesorazmerna po višini, saj iz drugostopne odločbe sledi, da sodi tožena stranka med prvih deset turistično najbolj razvitih območij v Sloveniji. V primeru pavšalne turistične takse pa tudi ne gre za dvojno obdavčenje zasebne lastnine, saj tožnik v skladu z določbami ZSRT s to dajatvijo plača uporabo določenih storitev in ugodnosti, ki jih primeroma navaja že drugostopni organ v svoji odločbi in ki se mu zato ob vsakokratni uporabi ne zaračunajo posebej. Zatrjevanega posega v pravico iz 32. člena Ustave in 2. člena Protokola k 4. členu EKČP tako očitno ni, s tem pa tudi ni zatrjevane neustavnosti določb ZSRT in neustavnosti oziroma nezakonitosti določb Odloka.

Ker so po navedenem tožbeni ugovor neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, med strankama niso sporne (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).