Jedro

Oseba, ki je dobila ali imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen ne more biti upravičenka do denacionalizacije. Zato je treba v postopku denacionalizacije ugotavljati, ali je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja imel v času podržavljenja tudi tuje državljanstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.10.2005, s katero je ta ugodila pritožbi prizadete stranke Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana (SOD) in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote Ilirska Bistrica z dne 4.3.2005, in zadevo vrnila prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil: da je SOD dolžna v korist pok. upravičenke A.A. plačati za podržavljeni delež do 1/4 na st. parc. št. ... k.o. ..., odškodnino v višini 100.509,50 DEM v obveznicah v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe (1. točka izreka); da je SOD dolžna v korist pok. upravičenke B.B. plačati za podržavljeni delež 1/2 na parc. št. ... k.o. ... odškodnino v višini 100.509,50 DEM v obveznicah, v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka); da se navedena odškodnina izroči v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer C.C. (3. točka izreka).

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da iz upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo sporno premoženje pok. D.D. nacionalizirano z odločbo z dne 3.6.1959, na podlagi 11. točke 2.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ki je bil uveljavljen 28. aprila 1948 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/84), po katerem so prešla v državno last vsa tista podjetja, ki jih je Prezidij ljudske skupščine LR Slovenije z ukazom razglasil za podjetja, pomembna za gospodarstvo ljudske republike. Prezidij Ljudske skupščine LR Slovenije je z ukazom, objavljenim dne 28.4.1948, nacionaliziral podjetje "X" iz I.B. Odločba Okrajnega ljudskega odbora K. z dne 3.6.1959 je dejansko ugotovitvena odločba, s katero je bil utemeljen obseg na dan 28.4.1948 nacionaliziranega premoženja. V postopku denacionalizacije je upravni organ ugotavljal, ali je podana pravna podlaga in ali obstajajo drugi zakonski pogoji za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, ne more pa preizkušati zakonitosti pravnomočnega upravnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje premoženja. Tudi sodišče v upravnem sporu o denacionalizacijski zadevi ne more presojati zakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje. Vsi ugovori tožnice v zvezi z obsegom nacionaliziranega premoženja kakor tudi v zvezi z domnevnim prenosom solastninskega deleža pokojnega D.D. na njegovo ženo M. in obe hčerki oziroma ugovor v zvezi z morebitnim priposestvovanjem spornega solastniškega deleža v obdobju od odhoda pok. D.D. v Ameriko do trenutka nacionalizacije spornega premoženja so neutemeljeni. Kakor je ugotovila tožena stranka, pa v zadevi dejansko ni raziskano, ali je E.E. ob nacionalizaciji imel državljanstvo ZDA toliko bolj, ker njegovo premoženje ni bilo odvzeto na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Iz upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe izhaja, da prizadeti stranki SOD pred izdajo odločbe na prvi stopnji niso bili posredovani dokazi, na katerih je temeljila izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje. V postopku pred organom prve stopnje torej niso bila upoštevana pravila postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari (bistvena kršitev pravil postopka) in je že iz tega razloga tožena stranka ravnala prav, ko je izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravila.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni potrudilo, da bi povedalo, kateri dokazi niso bili posredovani SOD. Kolikor je tožnici znano, so bili upravnemu organu posredovani vsi razpoložljivi dokazi razen potrdila o državljanstvu pok. D.D. In prav to je bil vzrok, da se je tožnica odločila vložiti tožbo, da bi se izognila nadaljnjemu zavlačevanju postopka, kajti tožena stranka je že drugič vztrajala v svojih odločbah, da se predloži ta dokaz, čeprav je bilo večkrat poudarjeno, da kljub dolgoletnemu trudu ni bilo mogoče dobiti tega potrdila iz Amerike. Uradno potrdilo Ministrstva za pravosodje ZDA, da pok. D.D. ni niti zatrjeval niti dobil nikakršne odškodnine za odvzeto nepremičnino, pa je tožnica priložila takoj, ko ga je pridobila. Ni dvoma, da v primeru D.D. ne pride v poštev določba 2. odstavka 10. člena ZDen, ker bi v nasprotnem primeru to pomenilo, da ga je država na zvijačen način oškodovala glede pravice do odškodnine. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne daje zanesljive podlage za ugotovitev, da je prejšnji lastnik in pravni prednik tožnice D.D. denacionalizacijski upravičenec. Prav ta ugotovitev pa je bistvena za presojo pravilne uporabe materialnega prava. ZDen namreč v 2. odstavku 10. člena določa, da niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države in da pristojni upravni organ ugotavlja po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb ali mednarodnih sporazumov, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-23/93 ugotovilo, da je eden od kriterijev za odškodovanje na podlagi mednarodnih pogodb zahteva, da so bili posamezniki državljani te tuje države v času, ko je bilo premoženje podržavljeno. Dejstvo, da oseba ima državljanstvo neke države, ne izključuje niti državljanstva druge države, niti možnosti za plačilo odškodnine od te druge države. Mogoči so primeri, da je tuja država torej prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja štela za svojega državljana in mu priznala pravico do odškodnine. Dokazno breme v postopku denacionalizacije je na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ki mora za svoje navedbe ponuditi in predložiti dokaze. Po določbi 62. člena ZDen mora vlagatelj zahtevi za denacionalizacijo priložiti dokaze, ki jih navedeni člen predpisuje kot obvezni sestavni del zahteve, pa tudi druge dokaze, potrebne za ugotavljanje upravičenosti zahteve. Le če listine, zahtevane po tej zakonski določbi, ne obstajajo in jih zato stranka ne more predložiti, mora upravni organ po uradni dolžnosti od zavezanca ali tretjih oseb zahtevati dokazila o verjetnosti obstoja pravice (63. člen ZDen). Če stranka listin ne more predložiti, ker ne obstajajo, mora to sporočiti upravnemu organu, da ravna po uradni dolžnosti v skladu z določbo 63. člena ZDen. V obravnavani zadevi tožnica v pritožbi zatrjuje, da kljub dolgoletnemu trudu ni uspela dobiti potrdila o državljanstvu za pok. D.D. v času nacionalizacije njegovega premoženja. Zato bo moral to za odločitev o zadevi pravno pomembno listino po uradni dolžnosti na podlagi 63. člena ZDen poiskati upravni organ prve stopnje. Oseba, ki je dobila ali imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, namreč po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen ne more biti upravičenka do denacionalizacije. Zato je treba v postopku denacionalizacije ugotavljati, ali je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja imel v času podržavljenja tudi tuje državljanstvo. In ker je to dejstvo bistveno za odločitev o stvari, je tožena stranka s tem, ko je zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje, pravilno uporabila določbo 2. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), sodišče pa določbo 59. člena ZUS. Na drugačno odločitev v tej zadevi glede na podano obrazložitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker je tožnica vložila pritožbo v času veljavnosti ZUS, ki je 1.1.2007 prenehal veljati, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije to pritožbo v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 obravnavalo kot pritožbo po tem zakonu.