Jedro

Odločilno je dejstvo, da je bila s pravnomočno sodbo razvezana prodajna pogodba, ki bi lahko predstavljala tožničin pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju do 1/2, kar pomeni, da ob izdaji sklepa o izvršbi tožnica ne izpolnjuje več predpostavk za pridobitev lastninske pravice na nobeni podlagi, niti sklicujoč se na skupno premoženje niti na pogodbo o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, sklenjeno z zakoncem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je nedopustna izvršba na izpraznitev in izročitev nepremičnine – stanovanja št. 29 v izmeri 44,20 m2 (po podatkih zemljiške knjige stanovanje 47,85 m2 in pomožni prostor 3,13 m2), v 4. nadstropju stanovanjske hiše T., Ljubljana, pri vl. št. 2506/29 (po predlogu za izvršbo 2506), k.o. X, ki se vodi pod opr. št. In 1322/2006, pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 588,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbi zoper sodbo tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do njenih bistvenih trditev, da ji sklep o izvršbi sploh ni bil vročen kot solastnici nepremičnine, čeprav jo sodišče na podlagi pogodbe o ugotovitvi deleža zakoncev na skupnem premoženju priznava kot solastnico stanovanja. Nadalje sodišče napačno navaja, da je tožeča stranka vložila predlog za vpis lastninske pravice na svoje ime šele 14.11.2007, ko je bila kupoprodajna pogodba za stanovanje že razvezana. Dejstvo je, da tožeča stranka sploh ni vložila predloga za vpis lastnine v zemljiško knjigo, ampak ga je vložila tožena stranka, ob dejstvu, da tožeča stranka sploh nikoli ni prejela sodbe, ki naj bi razvezala kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med Š. J. in toženo stranko. Tožnici je bila tako v pravdnem postopku, kot v izvršilnem postopku odvzeta pravica do udeležbe v postopku, kar kaže na izigravanje oziroma kratenje njenih ustavnih pravic. Razlogi sodišča, da niti tožnica, niti J. Š. nista bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnika stanovanja, so nepomembni ob dejstvu, da ob izdaji sodbe glede razveze kupoprodajne pogodbe, iz katerega izhaja izvršilni naslov, niti tožena stranka ni bila vpisana v zemljiško knjigo, pač pa je bil kot lastnik stanovanja vpisano podjetje I..

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi se obravnava ugotovitev nedopustnosti izvršbe z izpraznitvijo in izročitvijo stanovanja št. 29 v stanovanjski hiši na T. v Ljubljani. Po ugotovitvi sodišča in podatkih spisa je Okrajno sodišče v Ljubljani izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo sporne nepremičnine dovolilo s sklepom opr. št. In 1322/2006 z dne 9.11.2007, in sicer na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV P 2725/02 z dne 16.3.2005, ki nalaga J. Š., da se je kot dolžnik dolžan izseliti iz stanovanja in ga prostega oseb in stvari izročiti upniku – toženi stranki. Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da je tožena stranka dne 14.12.2007 vložila zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo pridobitve lastninske pravice.

Tožnica zatrjuje, da ima kot solastnica stanovanja na predmetu izvršbe takšno pravico, ki preprečuje izvršbo. Pri tem se sklicuje na pogodbo o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, ki sta jo sklenila z J. Š. dne 2.10.1992, ter dejstvo, da je stanovanje skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med njo in J. Š., zaradi česar ima na stanovanju solastninsko pravico do 1/2. Kadar gre za pridobitev skupnega premoženja po določilu 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, gre za originaren način pridobitve lastninske pravice in zanj ni odločilen vpis v zemljiško knjigo, kot pri pridobitvi lastninske pravice na derivativen način na podlagi pravnega posla po 33. členu prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno situacijo, ko bi eden od zakoncev nedopustno razpolagal z neoddeljenim delom skupnega premoženja na račun drugega zakonca, torej za primer, ko bi bilo potrebno na eni strani tehtati toženkino dobrovernost glede lastništva nepremičnine in na drugi tožničino pasivnost, ker ni pravočasno predlagala vpisa svoje solastninske pravice v zemljiško knjigo. Odločilno je dejstvo, da je bila s pravnomočno sodbo razvezana kupoprodajna pogodba, ki bi lahko predstavljala tožnici pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju do 1/2, kar pomeni, da ob izdaji sklepa o izvršbi tožnica ne izpolnjuje več predpostavk za pridobitev lastninske pravice na nobeni podlagi, niti sklicujoč se na skupno premoženje, niti na pogodbo o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, sklenjeno z zakoncem. Za odločitev so nepomembne pritožbene trditve, da tožnica ni prejela sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV P 2725/2002, torej v postopku, v katerem ni bila pravdna stranka oziroma sklepa o izvršbi, pa tudi pritožbene navedbe glede vpisa stanovanja v zemljiško knjigo. Ker sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).