Jedro

Uporaba devetega odstavka 374. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja ni izrecno izključena (5. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). Vendar je pravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri vprašanju smiselne uporabe te zakonske določbe v postopku osebnega stečaja upoštevati posebno značilnost tega postopka. Ta je v tem, da fizična oseba, drugače kot pravna oseba, po koncu stečajnega postopka ne preneha in je še naprej nosilec pravic in obveznosti.

Prenos na Republiko Slovenijo je smiseln v postopku stečaja nad pravno osebo iz razloga, ker le-ta po njegovem končanju preneha obstajati in zato ne more biti več imetnica nobene vrste premoženja. Prav iz tega razloga so z namenom končanja postopka stečaja nad pravno osebo v 374. členu ZFPPIPP določeni upravičenci za prevzem tistega njenega premoženja, ki ga v stečajnem postopku ni mogoče razdeliti med upnike. Ker bo v obravnavanem primeru stečajni dolžnik po končanem postopku osebnega stečaja še naprej nosilec pravic in obveznosti, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni primerno, da bi se denarno dobroimetje, ki je ostalo pri končni razdelitvi v tako majhnem znesku, da bi z njegovo razdelitvijo upnikom nastali nesorazmerni stroški, preneslo v dobro Republike Slovenije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se preostanek denarnega dobroimetja iz naslova unovčene stečajne mase v znesku 135,96 EUR nakaže na transakcijski račun stečajnega dolžnika.

2. Zoper navedeni sklep se je Republika Slovenija pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker 383. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP v 5. točki drugega odstavka 383. člena v postopku osebnega stečaja ne izključuje uporabe devetega odstavka 374. člena ZFPPIPP. Zato je višjemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se denarna sredstva prenesejo v dobro proračuna Republike Slovenije oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je upraviteljica navedla, da gre za pravno vprašanje, o katerem naj odloči sodišče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je po plačilu stroškov postopka osebnega stečaja ostalo v stečajni masi denarno dobroimetje v višini 135,96 EUR, ki bi ga bilo treba razdeliti upnikom. Vendar stečajna upraviteljica sodišču ni predlagala razdelitve tega premoženja upnikom, saj bi z razdelitvijo nastali za stečajno maso nesorazmerni stroški. Takemu stališču je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Ni pa sledilo predlogu, da se denarno dobroimetje na podlagi devetega odstavka 374. člena ZFPPIPP prenese v dobro proračuna Republike Slovenije, pač pa je odločilo, da se sredstva iz stečajne mase izplačajo na račun stečajnega dolžnika.

6. Namen postopka osebnega stečaja je enak kot namen stečajnega postopka nad pravno osebo. Postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP). Zato se v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP za postopek osebnega stečaja smiselno uporabljajo pravila, določena v oddelkih 5.1 do 5.10 ZFPPIPP. V oddelek 5.9 je uvrščen tudi 374. člen, ki v devetem odstavku določa, da se v dobro proračuna Republike Slovenije prenese denarno dobroimetje, ki ostane pri končni razdelitvi v tako majhnem znesku, da bi z njegovo razdelitvijo upnikom nastali nesorazmerni stroški.

7. Uporaba devetega odstavka 374. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja ni izrecno izključena (5. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). Vendar je pravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri vprašanju smiselne uporabe te zakonske določbe v postopku osebnega stečaja upoštevati posebno značilnost tega postopka. Ta je v tem, da fizična oseba, drugače kot pravna oseba, po koncu stečajnega postopka ne preneha in je še naprej nosilec pravic in obveznosti. Zato v skladu z drugim odstavkom 383. člena ZFPPIPP ne prenehajo terjatve upnikov, ki v postopku osebnega stečaja niso bile plačane.1 Zato se v postopku osebnega stečaja tudi ne uporabljajo določila o prenosu premoženja na druge osebe, razen na upnike, ko upniki ne podajo soglasja za prevzem premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti ali je to povezano z nesorazmernimi stroški (5. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). V postopku osebnega stečaja torej premoženje, ki ga ni mogoče prodati in ga tudi noče prevzeti nobeden od upnikov, ostane stečajnemu dolžniku, saj ta po končanem stečajnem postopku ne preneha obstajati. Ravno zato, ker stečajni dolžnik po končanem postopku osebnega stečaja obstaja še naprej, ni razloga, da bi za različne vrste premoženja, ki ga ni mogoče razdeliti med upnike, veljal različen režim. Prenos na Republiko Slovenijo je smiseln v postopku stečaja nad pravno osebo iz razloga, ker le-ta po njegovem končanju preneha obstajati in zato ne more biti več imetnica nobene vrste premoženja. Prav iz tega razloga so z namenom končanja postopka stečaja nad pravno osebo v 374. členu ZFPPIPP določeni upravičenci za prevzem tistega njenega premoženja, ki ga v stečajnem postopku ni mogoče razdeliti med upnike. Ker bo v obravnavanem primeru stečajni dolžnik po končanem postopku osebnega stečaja še naprej nosilec pravic in obveznosti, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni primerno, da bi se denarno dobroimetje, ki je ostalo pri končni razdelitvi v tako majhnem znesku, da bi z njegovo razdelitvijo upnikom nastali nesorazmerni stroški, preneslo v dobro Republike Slovenije. Tudi iz razloga, ker se v skladu s 5. točko drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja izrecno ne uporablja sedmi odstavek 374. člena ZFPPIPP, po katerem Republika Slovenija v zvezi s prenosom ne odgovarja za obveznosti stečajnega dolžnika (v zvezi z devetim odstavkom 374. člena ZFPPIPP).

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tako materialnopravno pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Izjemo od tega splošnega pravila predstavlja odpust obveznosti, do katerega v obravnavanem primeru ni prišlo (glej pravnomočen sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti z dne 17. 4. 2024, PD 154).