Jedro

Pritožnik upravičeno izpostavlja možnost, da sta bila obdolženca v trenutku podaje izjave v svojstvu prič, v očeh policije že osebi, na kateri se je usmeril sum, da lažnivo prikazujeta voznika predmetnega vozila, zaradi česar bi jima moral biti, preden sta podala izjavi, dan ustrezen pravni pouk za osumljenca (kaznivega dejanja oz. prekrška). Policista C. C. in D. D. o razlogih za to, da sta po opravi ogleda osebnega vozila kljub obstoju okoliščin, ki so nakazovale na sum poskusa obdolženih, da na sami lokaciji lažnivo prikažeta identiteto voznika, obdolžena A. A. in B. B. obravnavala kot priči ter v tem svojstvu tudi zapisala njuni izjavi (list. št. 20 in 21), pojasnil nista podala, ker v zvezi s tem niso bila postavljena nikakršna vprašanja. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ponovno zaslišati policista C. C. in D. D. ter na podlagi njunega zaslišanja ugotoviti, ali izostanek ustreznega pravnega pouka v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP oz. drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1) terja izločitev izjav na list. št. 20 in 21 spisa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženega A. A. in obdolženo B. B. za kriva storitve dejanja poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolženima izreklo pogojno obsodbo, v kateri jima je na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 in drugega odstavka 34. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da se obdolženo oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo zagovornik obdolžene B. B. zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa se nakazuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na zagovornikov predlog za izločitev dokazov z dne 27. 9. 2015 (list. št. 113) in ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka člena 18 ZKP in prvega odstavka člena 83 ZKP, ker določenih delov dokaznega gradiva iz spisa ni izločilo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenega dvoma, da sta policista C. C. in D. D. ob prihodu na lokacijo prometne nesreče sumila, da A. A. in B. B. lažno prikazujeta, kdo je vozil osebni avtomobil v času trčenja v varovalno ograjo. Iz izpovedb obeh prič na glavni obravnavi dne 18. 12. 2019 skladno izhaja, da ju je zmotila, upoštevaje velikost obdolženih, pozicija sprednjih sedežev v vozilu, nahajanje večje količine orodja na sprednjem sopotnikovem sedežu ter obnašanje in zunanji izgled A. A. in B. B., pri prvem pa tudi zadah po alkoholu, in dejstvo, da navedena dva v prometni nesreči policije sploh nista obveščala, pač pa je bilo poškodovano vozilo ob njunem prihodu na kraj celo že deloma naloženo na avtovleko. Obe priči sta enako povedali, da so bile vse navedene okoliščine razlog za opravo kriminalističnotehničnega ogleda vozila (zavarovanje sledov na volanskem obroču in prestavni ročici, zavarovanje mikrosledi s sedala in naslona obeh sprednjih sedežev) in zasega oblačil A. A. in B. B. ter odvzem brisa ustne sluznice obema obdolžencema. Da gre za sum poskusa obdolženih, da na sami lokaciji lažnivo prikažeta identiteto voznika kot bistveno okoliščino škodnega dogodka, sum pa je bil razviden policistoma že na samem kraju prometne nesreče, je upravičeno sklepati tudi na podlagi uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 7. 8. 2017 (list. št. 52).

6. Kot napačen se zato nakazuje zaključek sodišča prve stopnje (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), da policija pred 7. 8. 2017 ni razpolagala s podatki, ki so tvorili dejansko podlago razlogov za sum, da sta obdolžena storila kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku člena 211 KZ-1 v obliki izvršitvenega ravnanja, ki se nanaša na lažno prikazovanje škodnega dogodka, oz. A. A. prekršek po Zakonu o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 109/10 z dne 30. 12. 2010; v nadaljevanju ZPrCP).

7. Upravičeno pritožnik izpostavlja možnost, da sta bila obdoženca v trenutku podaje izjave v svojstvu prič v očeh policije že osebe, na katere se je usmeril sum, da lažnivo prikazujeta voznika predmetnega vozila, zaradi česar bi jima moral biti, preden sta podala izjavi, dan ustrezen pravni pouk za osumljenca (kaznivega dejanja oz. prekrška). O razlogih za to, da sta kljub predhodno navedenim okoliščinam po opravi ogleda osebnega vozila, ki se je začel ob 20.40 uri, A. A. in B. B. policista obravnavala kot priči in v tem svojstvu tudi zapisala njuni izjavi ob 20.55 uri (B. B.) ter ob 21.10 uri (A. A.) - list. št. 20 in 21, policista C. C. in D. D. pojasnil nista podala, ker v zvezi s tem niso bila postavljena nikakršna vprašanja. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ponovno zaslišati priči C. C. in D. D. ter na podlagi njunega zaslišanja ugotoviti ali izostanek ustreznega pravnega pouka v skladu z določbo četrtega odstavka člena 148 ZKP oz. drugega odstavka člena 55 Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 z dne 23. 1. 2003; v nadaljevanju ZP-1) terja izločitev izjav na list. št. 20 in 21 spisa.

8. Ker se nakazuje, da so bili že dne 24. 4. 2017 podani razlogi za sum storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku člena 211 KZ-1, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izločitev dokazov v delu, ki se nanaša na zavarovanje DNK sledov z volanskega obroča in prestavne ročice ter zavarovanje mikrosledi s sedeža in naslonjala obeh sprednjih sedežev v vozilu. Zagovornik v pritožbi zmotno tolmači citirano sodno prakso in napačno zaključuje, da je policija dne 24. 4. 2017 opravila hišno preiskavo osebnega vozila v smislu določbe člena 214 ZKP, za katero niso bili izpolnjeni predpisani pogoji (člen 215 in naslednji ZKP). Policija je kritičnega dne opravila pregled prevoznega sredstva kot preiskovalno opravilo v smislu drugega odstavka člena 148 ZKP in znotraj pregleda ogled zaradi zavarovanja sledov v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku člena 211 KZ-1. Pritožnik niti v pritožbi ne zatrjuje okoliščin, ki bi vzbudile razumen dvom v ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da pri zavarovanju predmetnih sledi v notranjosti vozila ni šlo za preiskavo določenih skritih prostorov, za kar šele bi bila potrebna odredba sodišča in dodatne procesne kavtele.

9. Res bi bilo za zavarovanje bioloških sledi in mikrovlaken treba uporabiti posebno kriminalistično tehnično metodologijo, ki pa ne predstavlja posebnih tehničnih sredstev v smislu izpostavljanja sodne prakse. Uporabo posebnih metod v teh primerah terja sama narava in vrsta sledov, katere je bilo treba zavarovati, s tem pa te metode pridobijo značilnosti človekovih čutil pri vizualnem pregledu prevoznega sredstva.

10. Kot brezpredmetna se nakazujejo tudi pritožbena navajanja, ki se nanašajo na dejstvo, da je bil pregled vozila opravljen na lokaciji, oddaljeni od kraja nezgode cca 1 km. Res so bila vrata vozila, ki se je nahajalo v avtovleki v času vožnje na predmetno osvetljeno lokacijo zaprta, vendar pa ta okoliščina ne pomeni, da je policija, ker je za potrebe pregleda vozila vrata odprla, brez sodne odredbe nedopustno posegla v prostorsko zasebnost imetnika vozila. Sodna praksa, na katero se obramba sklicuje, predstavlja opredelitev razlike med preiskavo skritega prostora, torej tistega, za katerega imetnik pričakuje, da ostane zaseben, ter pregledom vizualno dostopnih prostorov, v zvezi s katerimi zasebnosti imetnik ne pričakuje.

11. Tudi pritožnikova ocena, da je policija obdolžencema dne 24. 4. 2017 nezakonito vzela bris ustne sluznice in zasegla oblačila, se nakazuje kot procesno pravno zmotna.

12. V skladu z določbo drugega odstavka člena 149 ZKP sme policija vzeti bris ustne sluznice tistemu, v zvezi s katerim so podani razlogi za sum, da je storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje, če je to nujno potrebno, da se med drugim izsledi storilec kaznivega dejanja. Bris ustne sluznice obema obdolžencema je policija odvzela zaradi razlogov za sum, da sta storilca kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku člena 211 KZ-1, kar se nakazuje na podlagi spisovnih podatkov; šlo je za ukrep, ki je bil namenjen identifikaciji storilcev tega kaznivega dejanja, za ta ukrep pa privolitev osebe ni potrebna, ker oseba ne podaja izjave, pa tudi ni potreben poseben pravni pouk osumljencu.1

13. Po stališču pravne teorije2 bi opustitev ustreznega pravnega pouka obdolžencema dne 24. 4. 2017 (glej točke 5 do 7 obrazložitve te odločbe) bila lahko pomembna za presojo zakonitosti opravljenega pregleda, ogleda in odvzema brisa ustne sluznice; v primeru, da bi obdolženca izjavila, da se poslužujeta pravice do zagovornika, bi morala policija z opravo pregleda, ogleda in odvzema ustne sluznice počakati do prihoda zagovornika, saj je šlo za formalna preiskovalna dejanja, ki niso bila neodložljiva. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne konkretizira, katero temeljno človekovo pravico bi policija lahko kršila s tem, da je pred prihodom eventualnega zagovornika zavarovala biološke sledove in mikrovlakna ter obdolžencem odvzela bris ustne sluznice, saj na samo realizacijo preiskovalnih dejanj zagovornik ne bi imel nobenega vpliva. Kolikor pritožnik v tem delu cilja na zagovornikovo vlogo kontrole strokovne ustreznosti odvzema biološkega materiala in mikrovlaken, pa ne gre za presojo utemeljenosti predloga za izločitev dokazov, pač pa za presojo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Enako stališče sodišče druge stopnje zavzema tudi glede pritožbene navedbe, da je bila obdolžencema onemogočena prisotnost pri opravljanju pregleda in znotraj pregleda ogleda notranjosti vozila, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da pritožnik niti ne izkaže, da je temu bilo tako.

14. Iz spisovnih podatkov izhaja, da sta obdolženca oblačila dne 24. 4. 2017 policiji izročila sama (list. št. 22 in 24); iz izpovedbe obeh prič, policistov C. C. in D. D. pa, da je policija oblačila zasegla v zvezi z ugotavljanjem identitete voznika predmetnega vozila. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil zaseg predmetov utemeljeno opravljen na podlagi določbe četrtega odstavka člena 220 ZKP; zaradi razlogov za sum, da sta obdolžena storila kaznivo dejanje po drugem odstavku člena 211 KZ-1 je bil zaseg oblačil upravičen v zvezi z opravljenim pregledom oz. ogledom predmetnega vozila. Z nekonkretiziranimi pritožbenimi navedbami obramba ne more izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, da se predlog za izločitev zavrne tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče se tudi v zvezi z zasegom oblačil sklicuje na svoje stališče, zavzeto glede eventualne prisotnosti zagovornika pri tem preiskovalnem dejanju, v točki 13 obrazložitve te odločbe.

15. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede identitete voznika predmetnega vozila kritičnega dne ter alkoholiziranosti obdolženega A. A. v tem času, pa tudi tistih, ki se nanašajo na zavrnitev obrambnih dokaznih predlogov, upoštevaje navedeno v točki 6 obrazložitve te odločbe, ne bo opredeljevalo. Pritožbeno sodišče je na podlagi pooblastila iz prvega odstavka člena 392 ZKP, upoštevaje privilegij pridruženja (člen 387 ZKP), iz razloga, ker se nakazuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. Prvostopenjsko sodišče bo, po dopolnitvi dokaznega postopka na način, kot je opredeljeno v točki 7 obrazložitve te odločbe ter ob upoštevanju stališč sodišča druge stopnje, kot so zavzeta ob obravnavanju zagovornikove pritožbe, moralo ponovno odločiti o predlogu za izločitev dokazov ter za svojo odločitev navesti prepričljive razloge. Moralo se bo določno opredeliti, ali so v trenutku podaje izjave obeh obdolženih kot prič dne 24. 4. 2017 obstajali razlogi za sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška ter zoper katerega od njiju, podati pa tudi jasne razloge za svoje zaključke o policijskih pooblastilih v primerih preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja oz. prekrška. Ob upoštevanju določb ZKP, ki se nanašajo na presojo potrebe po izločitvi sodnika iz sojenja v primeru eventualne izločitve dokazov (drugi odstavek člena 39 ZKP), bo prvostopenjsko sodišče moralo ponovno izvesti potrebne dokaze, jih posamično in sintezno skrbno analizirati in oceniti ter ugotoviti, ob upoštevanju člena 385 ZKP (prepoved reformatio in peius), ali je obdolžencema očitano kaznivo dejanje dokazano v objektivnem in subjektivnem smislu. Zlasti ne bo smelo spregledati spisovnih podatkov, ki se nanašajo na prijavo zavarovalnega primera zavarovalnici dne 18. 5. 2018 (list. št. 28 oz. 65) in določno obrazložiti B. B. očitano sostorilstvo z A. A. Sodišče druge stopnje se je namreč ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolžene B. B. porodil tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, to je izvršitvenega ravnanja A. A. pri lažnivem prikazovanju prometne nesreče zavarovalnemu agentu X. (določba tretjega odstavka člena 392 ZKP).

17. Ob preizkusu prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP) sodišče druge stopnje dodatno opozarja še na nerazumljivost izreka, saj se obema obdolžencema očita, da sta policiji onemogočila preizkus A. A. na alkohol, hkrati pa, da je le B. B. policistom lažnivo prikazovala identiteto voznika (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP). Tudi v zvezi s tem delom očitka pa se pritožbenemu sodišču poraja precejšen dvom glede obstoja sostorilstva B. B. in A. A. glede na izpovedbi obeh policistov, da sta na alkotest za A. A. pozabila.

1 Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 320, točka 3. 2 Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 313, točka 23.