Jedro

ZJU v 68. členu določa primere sklenitve delovnega razmerja za določen čas (prvi odstavek). V drugih primerih sklenitve delovnega razmerja se ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, pogodba o zaposlitvi ne more skleniti za določen čas (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta bili pogodbi o zaposlitvi za določen čas med tožnikom in tožencem z dne 29. 7. 2011 in z dne 27. 6. 2013 sklenjeni nezakonito, ker razlog, ki je bil naveden kot razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, ob sklenitvi ni obstajal. ZJU za primer nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi kršitev z zakonom predvidenih primerov sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa iste posledice, kot jih predvideva ZDR-1. V primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju s 1. odstavkom 68. člena ZJU se tako šteje, da je javni uslužbenec (oziroma delavec) sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1). Zato je tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2011 in z dne 27. 6. 2013 sklenjeni med tožnikom in toženo stranko v delu, ki določata, da se pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje sklene za določen čas, bili sklenjeni v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da sta tožnik in tožena stranka pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 7. 2011 in pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 6. 2013 sklenili za nedoločen čas (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnika nezakonito prenehalo z dnem 31. 3. 2014, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 9. 2011, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja od dne 1. 4. 2014, s pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2011 (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na delo na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2011, ga z dnem 1. 4. 2014 prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih tožnik prejemal, če bi delal, odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plače in prejemkov ter mu izplačati neto zneske, z zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 728,47 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne ter nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) tožnika zavrne kot neutemeljen. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer 6. točko prvega odstavka 68. člena in 95. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), torej razlog zaposlitve za določen čas zaradi pričakovane spremembe obsega javnih nalog organa in razloge za odreditev drugega dela, napačno je presojalo posledice za morebitno nezakonito sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za uradniška delovna mesta. Sodišče prve je podalo tolmačenje pravne podlage mimo jezikovne razlage. Določba 6. točke prvega odstavka 68. člena ZJU je povsem jasna, saj dopušča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v primeru pričakovane spremembe obsega javnih nalog organa in ne točno določenega delovnega mesta. Irelevantno je, koliko časa je tožnik opravljal delo na posameznih delovnih mestih. Tudi ni upoštevan 27. člen ZJU, ki v prvem odstavku izrecno določa, da se uradniki izbirajo na javnem natečaju, razen v primerih, ko je z zakonom določeno drugače. Transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas za uradniško delovno mesto v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ne more nastopiti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da se je s tožnikom prva pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenila že leta 2009. V tem času je bilo edino gotovo dejstvo, da se bo obseg nalog organa v prihodnosti zaradi vstopa Republike Hrvaške v Evropsko unijo zagotovo zmanjšal, na katerih delovnih mestih pa je bilo še negotovo dejstvo. Zato tožena stranka izpodbija zaključek sodišča, da je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito sklenjena, ker je tožnik opravljal dela na delovnem mestu, za katerega se je sedaj izkazalo, da ni v sklopu delovnih mest, kjer bi bilo izkazano zmanjšanje obsega javnih nalog. Napačna je odločitev sodišča, da je bil aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010, sklenjen 22. 7. 2010, sklenjen nezakonito, ker delovno mesto carinik preiskovalec ni bilo v sistemizaciji označeno z oznako „za določen čas“. Tožnik je ta aneks sklenil na podlagi prvega odstavka 147. člena in v skladu s 1. točko prvega odstavka 149. člena ZJU, ki določa, da se delavec lahko tako razporedi, če so podani poslovni razlogi. Posebno iz izpovedbe priče A.A. izhaja, da so bili ti razlogi podani. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnik s tožbo ni zahteval ugotovitve, da je aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010, sklenjen 22. 7. 2010, nezakonit, niti ni zahteval ugotovitve, da je pogodba o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010 s sklenjenimi aneksi nezakonita. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 27. 6. 2013, sklenjena za določen čas zaradi nadomeščanja javne uslužbenke B.B., sklenjena v nasprotju z zakonom, ker tožnik tega dela ni nikoli opravljal. Tožnik je delavko določen čas dejansko nadomeščal (dokler mu niso bila odrejena druga dela), po vstopu Hrvaške v EU se je potreba po tem delu dejansko zmanjšala, tožnik je izpovedal, da je sodelavko, ko je šla na porodniški dopust, nadomeščal v oddelku C. dva meseca in da je takrat delal približno ista dela kot na začetku zaposlitve. Tožena stranka je pojasnila, da je tožnik nadomeščal odsotno javno uslužbenko tako, da je opravljal del njenih manj zahtevnih del ter da takrat ni delal s službenim psom. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za zasedbo tega delovnega mesta. Tožnik je v skladu s 1. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2013 opravljal dela in naloge novo sistemiziranega delovnega mesta za določen čas zaradi nadomeščanja, ki je vsebovalo manj zahtevne naloge (razvidne iz 5. člena pogodbe o zaposlitvi), zato ni potreboval iste izobrazbe kot odsotna delavka. Dejstvo, da je imel tožnik tudi v tem času na svojem domu službenega psa, ne more imeti nobenega vpliva, saj je sam izpovedal, da ga v času nadomeščanja pri svojem delu ni uporabljal. Ta dela je tožnik opravljal le dva meseca, nakar so mu bila s sklepom z dne 2. 9. 2013 na podlagi 95. člena ZJU odrejene naloge vodnika službenega psa. Tožnik zoper sklep ni vložil pritožbe. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da je bil sklep izdan neutemeljeno in da je to vplivalo na zakonitost pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2013. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je tožniku priznalo integracijski zahtevek za delovno mesto carinik preiskovalec III, saj je v tem delu odločilo mimo tožbenega zahtevka. Ker se je potreba po delu na delovnem mestu, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 6. 2013, po vstopu Hrvaške v EU dejansko zmanjšala, je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo, zato naknadno povečanje potreb po odrejenem delu na delovnem mestu, na katerem je tožnik delal na podlagi sklepa, ne more imeti vpliva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere le pavšalno uveljavlja pritožba.

5. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi in transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 3. 2014, temveč še vedno traja in je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da ga pozove nazaj na delo na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2011, ga prijavi z dnem 1. 4. 2014 v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter mu obračuna in izplača pripadajoče neizplačane plače, kot če bi delal, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbe o zaposlitvi za določen čas in sicer z dne 9. 2. 2009 za določen čas od 10. 2. 2009 do 9. 2. 2012, dne 3. 3. 2010 za določen čas do 9. 2. 2012, dne 29. 7. 2011 za določen čas od 1. 9. 2011 do 30. 6. 2013 in od 1. 7. 2013 do 31. 3. 2014; - v pogodbah o zaposlitvi je tožena stranka navedla razlog zaposlitve kot trajanje zaposlitve do vstopa Republike Hrvaške v EU (pogodba o zaposlitvi z dne 9. 2. 2009 in 29. 7. 2011), v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2013 je navedla razlog zaposlitve za določen čas „nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu“; - tožnik je v času trajanja pogodb o zaposlitvi za določen čas opravljal delo na delovnih mestih: administrator v oddelku C., administrator v oddelku D., carinik III v oddelku D., carinik preiskovalec III - oddelek E., carinik specialist III, vodnika službenega psa v oddelku E.; - da sta bili pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 9. 2. 2009 in z dne 3. 3. 2010, kjer je kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden vstop R Hrvaške v EU (6. točka prvega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) sklenjene zakonito; - da je bil tožnik z aneksom št. ... z dne 22. 7. 2010 k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010 premeščen na delovno mesto carinika preiskovalca III (delo je enako kot delo vodnika službenega psa), ter da je bil aneks sklenjen nezakonito, ker pričakovan zmanjšan obseg javnih nalog pri toženi stranki ni bil dejanski razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas; - tožnik ni zahteval ugotovitve nezakonitosti aneksa št. ... k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010, ugotovilo pa je nezakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 7. 2011 za čas od 1. 9. 2011 do 30. 6. 2013, ker ni bil podan razlog iz 6. točke prvega odstavka 68. člena ZJU; - da je razlog za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 27. 6. 2013 fiktiven, ker tožnik dela odsotne delavke ni opravljal, niti ni imel ustrezne izobrazbe za to delovno mesto ter da je opravljal delo vodnika službenega psa, ki je bilo nezasedeno.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da sta bili pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas z dne 29. 7. 2011 in z dne 27. 6. 2013 sklenjeni nezakonito. Po določbi 6. točke prvega odstavka 68. člena ZJU se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas v primerih, ko je v organu pričakovati spremembo obsega javnih nalog, ki lahko vpliva na zmanjšanje potrebnega števila javnih uslužbencev, pri čemer se takšna delovna mesta v sistemizaciji posebej označijo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje podalo tolmačenje pravne podlage citirane zakonske določbe mimo jezikovne razlage. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da morajo biti v organu, kjer se pričakuje zmanjšanje obsega javnih nalog, v sistemizaciji označena delovna mesta, na katerih se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ni mogoče pritrditi razlagi tožene stranke, da ni potrebno določiti točno določenega delovnega mesta, temveč, da je dovolj, da se pričakujejo spremembe obsega organa.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 27. člena ZJU, ki v prvem odstavku določa, da se uradniki izbirajo na javnem natečaju, razen v primerih, ko je z zakonom drugače določeno. Po stališču pritožnika transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas za uradniško delovno mesto v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ne more nastopiti. ZJU kot specialni predpis predvideva sklepanje pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, razen v primerih, ki so navedeni v tem ali področnem zakonu, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev v organih na določenem področju (54. člen ZJU). ZJU v 68. členu določa primere sklenitve delovnega razmerja za določen čas (prvi odstavek). V drugih primerih sklenitve delovnega razmerja se ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, pogodba o zaposlitvi ne more skleniti za določen čas (drugi odstavek). Iz istega člena izhaja, da se glede omejitve sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in glede posledic kršitev določb prvega odstavka tega člena uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (tretji odstavek 68. člena ZJU). ZJU torej za primer nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi kršitev z zakonom predvidenih primerov sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa iste posledice, kot jih predvideva Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). V primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju s prvim odstavkom 68. člena ZJU se tako šteje, da je javni uslužbenec (oziroma delavec) sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

9. Tožnik ni izpodbijal nezakonitosti Aneksa št. ... k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010, zato sodišče prve stopnje o tem ni odločalo, poleg tega pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo nezakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010, zato pritožbene navedbe v zvezi z napačno odločitvijo sodišča prve stopnje, da sta Aneks št. ... k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010 in pogodba o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010 nezakonita, neutemeljen.

10. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 27. 6. 2013 zaradi nadomeščanja javne uslužbenke B.B. za čas njene odsotnosti med porodniškim dopustom na delovnem mestu carinski svetovalec inšpektor, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna v delu, ko ugotavlja, da tožnik delavke ni nadomeščal. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik dela in naloge delovnega mesta carinski svetovalec inšpektor nikoli opravljal, niti ni imel ustrezne visokošolske izobrazbe, zato delovno mesto, ki je bilo sistemizirano na novo (enostavnejše naloge odsotne delavke) ne pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 27. 6. 2013 sklenjena za nadomeščanje delavke B.B.. Poleg tega je tožnik po sklepu z dne 2. 9. 2013 ponovno opravljal dela carinik specialist III, to delo pa je že opravljal po prejšnjih pogodbah o zaposlitvi. Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2013 ni bil vstop Hrvaške v EU, temveč nadomeščanje začasno odsotne delavke, zato pritožba ponovno neutemeljeno uveljavlja, da je tožniku pogodba o zaposlitvi z dne 27. 6. 2013 prenehala zakonito.

11. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).