Jedro

Glede na to, da se obtoženi ni odzval na vabilo sodišča, čeprav ga je prejel, da je sodišču nedosegljiv, saj mu ni moč vročiti vabil in izvršiti odredb za privedbo, in da je zoper obtoženca s strani drugega sodišča izdana tiralica, je utemeljen sklep, da je pri obtožencu podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 25. 4. 2012 odredil pripor zoper obtoženega V. P. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obtoženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP ter predlaga odpravo pripora.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa upoštevaje določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitost. Določba drugega odstavka 307. člena ZKP, je subsidiarne narave glede na določbo 201. člena ZKP. Ocena, ali je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, pa je v pristojnosti sodišča. Glede na navedeno meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik v odgovoru navaja, da se obramba ne spušča v svoji zahtevi v zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ampak opozarja na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 372. člena ZKP. Izpodbijan sklep v izreku in obrazložitvi očitno nasprotuje sam sebi, saj se odreditev pripora v sklepu utemeljuje z begosumnostjo po 201. členu ZKP, sodišče pa obrazloži obstoj okoliščin po 307. členu ZKP, torej da se obdolženi izmika obravnavam.

B.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je podan utemeljen sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ), česar zagovornik v zahtevi ne izpodbija.

6. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil obtoženec že pred odreditvijo pripora dne 25. 4. 2012 dalj časa nedosegljiv. Zoper obtoženega je bila uvedena preiskava že v letu 1994, v kateri se obtoženi ni odzval na vabila za zaslišanje in je bil zato zoper njega v letu 1994 odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti po prvem odstavku 201. člena ZKP. Razpisana je bila tudi tiralica. Dne 20. 9. 1994 je bil nato prijet v Republiki Madžarski. Glavna obravnava je bila po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje ponovno razpisana za dne 2. 2. 2011, za navedeni narok za glavno obravnavo je obdolženi prejel vabilo, vendar se nanj ni odzval. Sodišče je kasneje še poskušalo vročiti vabila na glavno obravnavo, in sicer za 30. 3., 11. 5., 15. 6. in 24. 8. 2011, a zaradi nedosegljivosti obtoženca vročitve niso bile uspešne. V okviru poizvedb pri PP Maribor II v zvezi z vročitvijo vabila obtožencu na glavno obravnavo 24. 8. 2011 je sodišče ugotovilo, da so policisti prejeli tiralico drugega sodišča in vabila obtožencu niso mogli vročiti, saj na domačem naslovu tudi v tem primeru ni bil dosegljiv.

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženčev zagovornik ugotavlja, da obtoženi ni storil nič, kar bi kazalo na to, da je begosumen, ter da ga na kraj bivanja veže družina, državljanstvo ter ekonomski razlogi. Naslovno sodišče in višje sodišče se tako neutemeljeno sklicujeta na begosumnost v smislu 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, saj je tako iz vsebine obeh sklepov ter stanja spisa moč zaključiti, da se obtoženi glavni obravnavi izmika. Glede na ugotovitev obeh sodišč sklep o priporu lahko temelji samo na določilih drugega odstavka 307. člena ZKP.

8. Glede na to, da se obtoženi ni odzval na vabilo sodišča, čeprav ga je prejel, da je sodišču nedosegljiv, saj mu ni moč vročiti vabil na glavno obravnavo in izvršiti odredb za privedbo, ki so bile odrejene zoper obtoženca, da je zoper obtoženca s strani drugega sodišča izdana tiralica, sta sodišči utemeljeno sklepali, da se obtoženec skriva in s tem onemogoča izvedbo kazenskega postopka. Ugotovljene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo sklepanje, da je pri obtožencu podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in da je le s priporom mogoče zagotoviti njegovo navzočnost v kazenskem postopku, ki je neogibno potrebna za njegovo izvedbo.

9. Neutemeljen je tudi zagovornikov očitek, da je sodišče z razlogi, ki se nanašajo na obstoj okoliščin po 307. členu ZKP, utemeljevalo razlog begosumnosti. Iz obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata namreč jasno izhaja, da je sodišče s sklicevanjem na tiralico drugega sodišča in nedosegljivostjo obtoženca sodišču, utemeljevalo razlog begosumnosti in ne izmikanja obravnavi. Teža kaznivega dejanja in zanj predpisana kazen pa sta v povezavi z drugimi konkretnimi okoliščinami podlaga za sklepanje, da je obtoženec begosumen. Zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo tako ni podano.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).