Jedro

Po določbi prvega odstavka 159. člena SZ je 19.10.1991 prenehal veljati ZSR. To pomeni, da po tem datumu nihče ni mogel pridobiti pravice na podlagi prej veljavnega ZSR. Pomeni pa tudi, da po tem datumu nihče ni mogel izgubiti do dneva uveljavitve SZ že pridobljenega statusa imetnika stanovanjske pravice zaradi okoliščin, ki so po ZSR imele za posledico odpoved ali prenehanje stanovanjskega razmerja, nastopile pa so po uveljavitvi SZ. Zato takih, kasneje nastalih okoliščin ni mogoče upoštevati v škodo osebe, ki je na dan uveljavitve SZ imela status imetnika stanovanjske pravice. Določba prvega odstavka 159. člena SZ o prenehanju veljavnosti ZSR je pravilo, določba drugega odstavka navedenega člena o uporabi prejšnjega zakona do sklenitve najemne pogodbe pa izjema, ki jo je zato potrebno ozko tolmačiti. Prejšnji zakon se v prehodnem obdobju do sklenitve najemne pogodbe uporablja le glede pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja, ne pa glede vprašanja statusa imetnika stanovanjske pravice.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenita, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

II. "1. Ugotovi se, da je tožencu J. Š. prenehalo stanovanjsko razmerje na 2,5 sobnem stanovanju na K. v B., prvo nadstropje, št. stanovanja 6. 2. Toženec J. Š. mora izprazniti 2,5 sobno stanovanje na K. v B. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki ter ji povrniti pravdne stroške, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

III. Tožeča stranka mora povrniti tožencu 153.122,00 SIT pravdnih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu po ugotovitvi, da mu je prenehalo stanovanjsko razmerje, naložilo, da sporno stanovanje izprazni in prazno oseb in stvari izroči tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec poudarja, da je bilo nesporno, da je bil dne 19.10.1991, torej na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ) imetnik stanovanjske pravice na spornem vojaškem stanovanju. Tožeča stranka je uveljavljala neuporabo stanovanja šele od jeseni 1992 dalje, zato niso izpolnjene predpostavke za odpoved stanovanjskega razmerja oziroma izpraznitev stanovanja. Uveljavljani razlogi na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona niso obstajali. Samo dejstvo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena najemna pogodba, ne more iti v toženčevo škodo. Tožeča stranka je tista, ki je pristojna in dolžna ponuditi sklenitev najemne pogodbe, pa tega ni storila kljub poteku vseh v zakonu oziroma v uredbi določenih rokov. Toženec je v tem razmerju šibkejša stranka in mu zato ni mogoče naprtiti krivde za nesklenitev najemne pogodbe, zaradi česar naj bi za toženca še veljal prejšnji zakon oziroma naj bi bil v nedogled podaljšan rok za sklenitev najemne pogodbe. Toženec še opozarja na pravdo med njegovo ženo in tožečo stranko za sklenitev kupne pogodbe za sporno stanovanje. Če bo žena v pravdi uspela, toženec v tej pravdi pa ne, bi se moral skupaj z ženo izseliti iz njenega stanovanja. Gre za nedopustno kolizijo, ki ustvarja pravno negotovost. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je utemeljena.

Odločilna dejanska podlaga za odločitev obeh nižjih sodišč v tej pravdni zadevi sta bili ugotovitvi, da je toženec na dan uveljavitve SZ sicer bil imetnik stanovanjske pravice, da pa spornega stanovanja najmanj od jeseni 1992 dalje več kot 6 mesecev ni uporabljal za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Tak časovni okvir neuporabe stanovanja temelji na trditveni dejanski podlagi, kot jo je opredelila tožeča stranka na zadnjem naroku in na oceni izvedenih dokazov. Na take dejanske ugotovitve je glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče. Za odločitev o tožbenem zahtevku sta obe sodišči uporabili materialno pravo iz prvega odstavka 58. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju: ZSR), ki sta ga uporabili na podlagi drugega odstavka 159. člena SZ, po katerem se prejšnji zakon uporablja do sklenitve najemne pogodbe. Pri tem sta poudarili, da se v prehodnem obdobju od uveljavitve SZ do sklenitve najemne pogodbe ZSR uporablja glede pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja. Pritožbeno sodišče je sicer pritrdilo toženčevemu stališču, da so za odklonitev pravice za nakup stanovanja po določbah SZ res lahko pomembne le tiste okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi SZ, vendar je hkrati poudarilo, da to ne velja za kasnejšo neuporabo stanovanja, ker ta spada v sklop pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja in se torej glede nje v prehodnem obdobju uporablja ZSR.

Taka uporaba drugega odstavka 159. člena SZ je po presoji revizijskega sodišča pravno zmotna. Po določbi prvega odstavka 159. člena SZ je 19.10.1991 prenehal veljati ZSR. To pomeni, da po tem datumu nihče ni mogel pridobiti pravice na podlagi prej veljavnega ZSR. Pomeni pa tudi, da po tem datumu nihče ni mogel izgubiti do dneva uveljavitve SZ že pridobljenega statusa imetnika stanovanjske pravice zaradi okoliščin, ki so po ZSR imele za posledico odpoved ali prenehanje stanovanjskega razmerja, nastopile pa so po uveljavitvi SZ. Zato takih, kasneje nastalih okoliščin ni mogoče upoštevati v škodo osebe, ki je na dan uveljavitve SZ imela status imetnika stanovanjske pravice. Določba prvega odstavka 159. člena SZ o prenehanju veljavnosti ZSR je pravilo, določba drugega odstavka navedenega člena o uporabi prejšnjega zakona do sklenitve najemne pogodbe pa izjema, ki jo je zato potrebno ozko tolmačiti. Prejšnji zakon se v prehodnem obdobju do sklenitve najemne pogodbe uporablja le glede pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja, ne pa glede vprašanja statusa imetnika stanovanjske pravice. Taka razlaga je tudi skladna z že uveljavljenimi stališči v sodni praksi, da se utemeljenost odklonitve zahteve za nakup stanovanja po drugem odstavku 128. člena SZ oziroma za sklenitev najemne pogodbe po prvem odstavku 148. člena SZ zaradi obstoja odpovednih ali izpraznitvenih razlogov po ZSR presoja glede na razmere na dan uveljavitve SZ.

Nasprotna razlaga sodišča druge stopnje pa bi tudi pripeljala vsaj do pravne negotovosti, kot to utemeljeno opozarja revizija, v primeru, kot je toženčev, ko torej glede istega stanovanja tečeta spor zaradi izpraznitve stanovanja in spor zaradi sklenitve kupne pogodbe za to stanovanje. Naložiti izpraznitev stanovanja osebi, ki sama (ali pa njen ožji družinski član) uveljavlja sklenitev kupne pogodbe za isto stanovanje ter pri tem za rešitev prvega spora uporabiti prejšnji, za rešitev drugega pa novi zakon, je pravno nesprejemljivo, saj lahko pripelje do tega, da bo morala stranka izprazniti svoje lastno stanovanje in ga izročiti nelastniku.

Po vsem obrazloženem je okoliščina, da je po uveljavitvi SZ pretekla šestmesečna doba neuporabe stanovanja iz prvega odstavka 58. člena ZSR, pravno nepomembna. Po ugotovitvi, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je zato revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP toženčevi reviziji ugodilo in sodbi obeh nižjih sodišč spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te revizijske odločbe. O stroških postopka je v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZPP odločilo na novo. Upoštevalo je toženčeve priglašene stroške v stroškovniku, pritožbi in reviziji. Od priglašenih stroškov ni priznalo konferenc s stranko ob sestavi vlog, ker je to že vsebovano v nagradi za sestavo teh vlog, ter neizkazanih stroškov in zamude toženca zaradi njegovega prihoda k pooblaščencu v istem kraju. Skupaj odmerjena nagrada tako znaša 1.530 točk, stroški za fotokopije in takse pa 19.400,00 SIT. Upoštevaje vrednost odvetniške točke v času izdaje te revizijske odločbe v višini 87,40 SIT je tako glede na končni uspeh v pravdi v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora tožeča stranka povrniti tožencu 153.122,00 SIT pravdnih stroškov.